BEAT
četrtek, 18. 6. 2026, od 20.00 h do 22.15 h
Praga // Universum O2 Arena // Češka Republika
King Crimson so svoje zadnje evropske koncerte, po reaktivaciji leta 2015, odigrali v poletju 2019. Zadnje naše srečanje (izmed skupno štirih) s to eklektično progresivno/art rock skupino, pa ne ostaja nepozabno le zaradi glasbeno izvedbene genialnosti te formacije, pač pa zlasti zavoljo izjemnega naliva, ki bi tisti koncert v Palmanovi malodane odplaknil. Naliv je segal v igralni termin, a prenehal nekje ob enajsti ponoči, da bi Fripp s tovariši vendarle krenil na oder in nam odigral vsaj 45 minut koncerta.
Ves ta čas se je Adrian Belew nadejal, da bi ga Fripp povabil v ekipo za te koncerte King Crimsonov, pa se to ni zgodilo. Crimsoni pa so tako ali drugače preigravali le repertoar sedemdesetih. Nobenih komadov, ki so nastali v osemdesetih pa tja do leta 2003, ko je izšel zadnji King Crimson album “Power To Believe”, ni bilo v repertoarju, kar pomeni, da Fripp Belewa v ekipi niti ni potreboval. Tako je Ade prišel na idejo, da ustvari superskupino z nazivom BEAT, katere temeljna ideja je preigravanje materiala King Crimson iz osemdesetih. To so tisti kultni trije King Crimson albumi: rdeči, modri in rumeni. Fripp in Bruford sta bila namreč nedosegljiva, kar niti ne preseneča, se je pa pridružil Belewu njegov King Crimson tovariš osemdesetih Tony Levin, ki pa je mdr. igral s Crimsoni tudi na vseh koncertih med letoma 2015 in 2019. Torej polovica postave King Crimson za albume “Discipline”, “Beat” (po njem nosi skupina ime) ter “Three Of A Perfect Pair” je bila tu. Ade je potreboval še enega dovolj usekano dobrega bobnarja, ki lahko odbobna vse mogoče pa tudi nemogoče. Tega je našel v Tool velemojstru Dannyju Careyju. Tako je ostalo le še vprašanje, kdo bo pokrival kitaro, ki jo je v osemdesetih na albuma King Crimson dostavljal seveda Robert Fripp. Steve Vai. Izbira ne preseneča in k sreči je bil Steve Vai, ki je do grla zaseden z vsem delom, na razpolago, na voljo in zanimiran da se pridruži kvartetu. Superskupina je bila tako rojena. Superskupina, ki lahko ‘dostavi’ kadarkoli in seveda karkoli. Superskupina, ki ne more razočarati. Kvečjemu šokirati in začarati.
Po obilnem koncertiranju na severnoameriškem kontinentu, so se BEAT le premaknili na svojo prvo pravo turnejo tudi v Evropo. Serija koncertov jih vodi celo v Furlanijo (Udine) ter Hrvaško (Zagreb). Kaj lepšega za ljubitelja King Crimson iz naše regije. Vendar pa počitnice na Češkem vplivajo na posamezne adaptacije urnikov tudi kar se našega medija tiče. Usoda je želela, da lahko koncert BEAT prestrežemo kar med počitnicami v Pragi in tako prejmemo prvi uvid v to kaj dejansko servirajo BEAT v živo. Še posebej, če koncertnega albuma posnetega v ZDA, ki so ga BEAT izdali lani, človek še ni slišal.
Ura je osem zvečer. O2 Universum nabito poln. Razprodan do zadnjega sedišča. 5.000 ljudi! Pet minut preko osme se z desne (gledano) na oder prikažejo BEAT. Razen Dannyja Careya, vsi ostali odeti v konfekcijski stil, ki so ga uporabljali King Crimson v obdobju zgoraj naštetih treh albumov. Vai si je poleg omislil še klobuk, ki je spominjal na tistega s katerim je 13. 11. 2012 obiskal Ljubljano na takratni “The Story Of Light” turneji. To je bil (zaenkrat) žal tudi zadnji obisk Slovenije s strani Steva Vaia.
Bend je planil v ekscentrično Neurotica. V prvem komadu zvok ni bil pravilno uravnovešen. Adeova kitara je prebijala zvočno sliko. Bila je daleč preglasna, a so to hitro posanirali. Od tu dalje pa lahko zapišem le eno. Dihjemajoča perfekcija hoje po sledeh glasbene zapuščine King Crimson osemdesetih. Dva bolj poslušljiva komada iz albuma “Beat”, otvoritvena Neal, Jack And Me ter za njo Heartbeat, ki bi moral prinesti komercialni uspeh, a ostal do tega dne spregledani single, sta dostavila bolj lagodno nadaljevanje, potem pa je sledila prva izmed ‘strupenih’ točk improvizacije, ki te zapusti na takšnih koncertih odprtih ust: Sartori In Tangier. Sledi Adrianov govor v katerem je obrazložil publiki, da King Crimson po izidu albuma “Three Of A Perfect Pair” niso več mnogo koncertirali in zato kar lep kos komadov iz tega albuma nikdar niso igrali v živo. Tako so se BEAT lotili sprva ‘lepšega’ Man With An Open Heart, ki sta ga nasledili eksperimentalno posebej nevarni Industry ter za njo Dig Me, koncert pa se je nadaljeval v finale prvega dela s sklepno točko tega albuma Lark’s Tongues In Aspic (pt. III). Torej so BEAT odigrali malodane celo B-stran omenjenega albuma. B-stran, ki je popolno nasprotje A-strani. Se pravi izjemna eksperimentalna maša s katero so King Crimson svoje dni lomili glasbeno običajnost in z ognjem in mečem izganjali konformizem ter z vizionarstvom tudi v osemdesetih odstirali mnoga, še neodkrita obzorja.
Ade je postregel z odlično vokalno formo. Njegov vokalni ekscentrizem je od nekdaj nekaj povsem posebnega in težko primerljivega. Nemara je edino primeljivo ime v tem oziru David Byrne, ki smo ga gledali na istem prizorišču dan prej. Ne čudi, da so King Crimson svojo glasbeno naravo osemdesetih razvijali tudi pod odločnim vplivom Talking Heads, s katerimi je Ade v nekem trenutku svoje kariere celo sodeloval. Ade je absolutni glasbeni čudak. Bil je pri Bowieju, pa tudi pri Zappi, kjer je odigral pomembno vlogo na albumu “Sheik Yerbouti” in tudi krenil z Zappo na turnejo. Njegovo oponašanje Boba Dylana v skladbi Flakes ostaja še danes nekaj najbolj lucidnega kar lahko sploh dostavi glasbeni svet. Tu pa je še drugi Zappin sodelavec – Steve Vai seveda. Vai je tokrat ‘sameval’ večkrat izven sija žarometov in tako inferiorne vloge z njegove strani dejansko nismo vajeni (no tudi Fripp je na svojem barskem stolčku, v osemdesetih zavzemal pozicijo z manj reflektorji). V središču je bil Ade s svojim izjemnim vokalnim kameleonstvom in utrgano rabo kitare, kot tudi neverjetno posebnim in težko opisljivim smislom za improvizacijo. Tony Levin je ob Chapman Sticku, nadel na prste desnice nekajkrat tiste podaljšane paličice. Natanko to kar je počenjal na King Crimson turnejah in tudi v studiu, uporabljal pa je povsem iste bas kitare, kot pri King Crimson v osemdesetih (in tudi kasneje). Tony je igral base tudi na sintetizator, obenem pa ob Careyu, skrbel za dodatne vokale. Zvok je bil izjemen, mogočen, enkraten in neponovljiv. Reinterpretacija King Crimson klasik je sprožala salve ovacij in izjemnega navdušenja v dvorani.
Predstava vsebuje 15-minutni premor. Fantje se preoblečejo, koncert pa odpira tolkalski duet Carey/Belew z uglasitvijo in harmoniziranim zvokom, ki spominja na uporabo kalimbe. Bila je Waiting Man v podaljšani formaciji, Ade pa je del besedila, ki zajame besedico “Hello” seveda odločno izkoristil za (še en prisrčen) pozdrav publiki. Drugi del je bil v muzikalno komponističnem oziru lažje dostopen. Po Waiting Man se je skupina lotila bravurozne izvedbe atmosferične Sheltering Sky. Komad, ki temelji pravzaprav na dveh akordih je raztegnila v izjemni pasijon, ki je deloval kot duhovna mantra, v katerem sta navduševala s ‘polnili’ zlasti Steve Vai in Danny Carey. Bravurozno. Potem pa stampedo, ki je bil celo najbolj pričakovan. Sleepless! Kakšen beat in ritmika! Utrgano in popolno. Komad, ki ga nikdar ni dovolj. Lahko bi ga poslušal na veke vekov, pa za njim enkratna Frame By Frame, kjer je Vai celo pogoljufal Frippa. Fripp namreč odigra v tem komadu vse dele na kitari z rabo desnice (s klasičnim trzanjem), Vai pa si je tu pomagal s tapingom. Motiv je namreč izjemno hiter, Fripp pa kot vemo, skrajno noro utrgano poseben kitarist! Tu je tista nežna, krhka ‘hawai’ baladica Matte Kudasai, ki ni smela izostati v setlisti in ki umirja vso progresivno nazobčanost preteklega razvoja dogodkov. Pa znova bolj navito nadaljevanje z Elephant Talk (slonji motiv skupine izhaja iz tega komada), kjer Ade s kitarskimi efekti oponaša oglašanje slonov, in za njo Three of A Perfect Pair! Sledi eksperimentalna Indiscipline, kjer se komad lomi v vseh izzivalnem ekscentrizmu, ki jo sklene Adrianov finalni vzklik “And I like it!”, bend pa se poslovi z odra.
V dodatku pravi Adrian: “Brez dveh glasbenikov tega kar počnemo danes tule, zagotovo ne bi bilo. Eden je Robert Fripp, drugi Bill Bruford. Tale je za Roberta.” Bend krene v presenečenje – tisto King Crimson skladbo sedemdesetih, ki je to ero skupine tudi zaključila. Red! Komad z motivom, ki je tudi na kitari dostopen vsakomur (dostopen z malo ‘dunsta’ seveda). Publika je krenila pred oder iz svojih sedišč. Ljudje že davno tega niso več mogli stati pri miru. In tu je finale z Thela Hun Ginjeet! Še eno usekano “Discipline” klasiko, ki na takšnih predstavah ne sme manjkati!
Superlativi. Ni jih dovolj. Ekipa je iz druge galaksije in to morate preveriti. (Nad)obvezno. Biti King Crimson fan gor ali dol. Vsak, ki uživa v glasbenem gurmanstvu, mora tako koncertno predstavo obvezno izkusiti. Danny Carey star 65. let, Steve Vai star 66. let, Adrian Belew star 76. let in Tony Levin reci in piši, star 80. let. Prosim? Halo? In da. To je nedotakljiva glasbena zapuščina največjih, s katero rokujejo (lahko kredibilno le) največji. Zato so tu BEAT. In zgodba še nima konca. Če se bo ekipi ljubilo igrati dalje, so tu albumi “Thrak”, “ConstruKction of Light” in “Power To Believe”, kot tudi še kak košček King Crimson zgodbe osemdesetih! Upajmo da se bo to tudi zgodilo!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen
BEAT – setlist:
prvi del
1. Neurotica
2. Neal and Jack and Me
3. Heartbeat
4. Sartori in Tangier
5. Model Man
6. Dig Me
7. Man With an Open Heart
8. Industry
9. Larks’ Tongues in Aspic (Part III)
drugi del
10. Waiting Man
11. The Sheltering Sky
12. Sleepless
13. Frame by Frame
14. Matte Kudasai
15. Elephant Talk
16. Three of a Perfect Pair
17. Indiscipline
—dodatek—
18. Red
19. Thela Hun Ginjeet
