Petkovo dopoldne je na Sátan ponudilo enega izmed bolj zanimivih predavanj za katero je poskrbel kolektiv Nornabrunnur (Giorgia Sottotetti in Kári Pálsson, sicer član domačih black/viking metalcev Fortið), ki organizira dogodke o islandskih mitih in legendah ter izdaja knjige s to tematiko. Tako Giorgia kot Kári imata magisterij s področja staronordijskih ved in religij, tokrat pa sta predstavila nedavno odkrito knjigo urokov Hexekver, ki jo je leta 1859 napisal islandski kmet Þorsteinn Guðmunsson. Na voljo je bil tudi ogled originalne knjižice, ki je velikosti paketka igralnih kart. V spodnjem videu lahko v originalni islandščini in angleškem prevodu npr. slišite, kako zveni urok zoper tatu, sicer pa sta Giorgia in Kári predstavile tudi uroke proti arktičnim lisicam, ki so kmetom kradle živino, pa vse do urokov za rast penisa (nekakšne vikinško viagra torej).
Možno si je bilo ogledati še kitarsko kliniko s Haukurjem iz Múr (več o njih v nadaljevanju, saj so igrali istega ne), zanimiva pa je bila tudi debata o tem, kako islandska pokrajina vpliva na glasbo v kateri so razpredali Josh Rood (Nexion), Viktor (Forsmán) in skladatelj Gísli Gunnarsson (znan npr. po sodelovanju z Alcest). Na slednjega je islandska pokrajina vplivala povsem neposredno in brutalno, saj je živel v mestecu Grindavik, prebivalci katerega so bili zaradi vulkanskih izbruhov, ki se na polotoku Reykjanes vrstijo od leta 2021, iz njega evakuirani, zaradi njihovih posledic pa se večina vanj še danes ni vrnila. Zadnja debata dne je potekala o merchandiseu in sem kot predstavnik Tolminatorja o tej temi lahko tudi sam pristavil svoj lonček.
Glasbeno se je drugi dan začel z Barnaveiki iz Reykjavika, sicer drugim bendom Gústafa Evensena (bas) in Magnúsa Skúlasona (bobni) iz Misthyrming. V živo jima na kitarah pomagata kar kolega iz matičnega benda, Dagur in Tómas. Če Gústaf v Misthyrming poleg igranja bas kitare skrbi že za močne podporne vokale, pa v Barnaveiki stopi v ospredje z glavnim vokalom, ki je mnogo bolj brutalen in grlen kot v Misthyrming. Barnaveiki namreč igrajo primitiven in umazan death metal, žanrsko blizu finskemu death metalu. Pri Barnaveiki torej ne gre z nikakršne lepe melodije, temveč zgolj bes in gnev, ki zvočno in vokalno prihaja iz najglobljih islandskih jam. Kljub slabšemu zvoku in tehničnim težavam super začetek drugega dne!
Drugi dan Sátana je bil skoraj v celoti obarvan v islandske barve, saj sta bila tuja predstavnika zgolj dva, čeprav so prav naslednji nastopajoči zamenjali žal odpadle sosede iz Ferskih otokov, Hamferð. Domače barve so tako kot drugi zastopali stoner/sludge metalci Sleeping Giant, ki so letos povili svoj studijski prvenec The Beauty of Obliteration, ki so ga (če se ne motim) odigrali v celoti. The Beauty of Obliteration je kratek in sladek, dolg dobre pol ure, in takšni so bili tudi Sleeping Giant. Kitarski rifi izpod prstov kar treh kitaristov so zveneli masivno in počasno kotaleče se kot islandski ledeniki. Čeprav so Sleeping Giant »oglaševani« kot stoner/sludge bend, pa znajo tudi konkretno pospešiti in takrat zvenijo celo blizu death ‘n rollu kakšnih poznejših Entombed. Lep primer je bil najbolj zasuširan komad, manj kot tri minutni Venom Ripper, Gorgon Blaster. Všečno.
Prva benda sta tako lep dokaz, da islandska metal scena ne pozna zgolj black metala čeprav, roko na srce, prednjači prav v tem žanru, ki si je zaradi visoke stopnje kvalitete in svojskosti že pridobil status a la švedski death metal. Eden izmed kronskih dokazov kvalitete islandskega black metal so tudi Nexion, ki so lani izdali svoj drugi studijski album Sundrung, po mojem mnenju album leta 2025. Black metal Nexion je namreč žanrsko razgiban (predvsem vplivi death metala so očitni), poln odličnih rifov, ki se zalezejo daleč v ušesnega polža in tam ostanejo, predvsem pa ga bogati vrhunska, pestra in precej unikatna vokalna predstava Josha Rooda. Ta namreč besedil ni zgolj surovo odkričal, temveč prikazal širok razpon vokalnega znanja, od death metal growla (ki mestoma spomni na Ulcerate), preko govorjene besede, čistih vokalov in celo grlenega petja, kar je v živo izpadlo naravnost izvrstno in Nexion v živo približa ritualni izkušnji, sploh ko back vokale doda še kitarist Óskar. Ta je v navezi z Jóhannesom s pestrim in spretnim, dvojnim tremolo riffanjem in solažami dokazal, da so Nexion kitarsko prava pošast, tudi sicer pa je bend na Sátan s komadi kot so Gandr, Hymn of the Valkyrjur in Rending the Black Earth zvenel masivno, mogočno in
Gavin Portland so bili še en dokaz pestrosti islandske glasbene scene, saj gre v njihovem primeru za kultne domače punkerje/hardcoraše, ki obstajajo že več kot dvajset let. O njih pred Sátan nisem imel pojma, a so v živo prepričali s kratkimi, hitrimi in udarnimi komadi, ki jim poveljujejo apokaliptični kriki vokalista Kollija. Kolikor sem uspel izvedeti je bil to njihov »come-back« koncert, saj dlje časa niso bili aktivni, tudi sicer je njihova zadnja plošča, IV – Hand in Hand With Traitors, Back to Back With Whores, izšla davnega 2010. Fenom pravega HC bi Gavin Portland brez zadržkov zlahka priporočil.
S francoskimi Necrowretch se je rast krivulje navzgor malenkost ustavila. Če je njihova zadnja plošča Swords of Dajjal precej dober kos klasičnega black/death metala, pa v živo niso ravno prepričali. Vse skupaj je namreč zvenelo precej enolično in proti koncu ponavljajoče se. Nastopu Francozov sicer ne gre ničesar očitati, saj so svoje delo opravili tako kot se od benda njihovega nivoja pričakuje, ravno za v anale pa njihov nastop tudi ni bil.
Rek, da knjige ne gre soditi po platnicah bi zlahka preslikali tudi na velike upe islandskega metala Múr; če pogledamo naslovnico njihovega istoimenskega prvenca bi namreč hitro lahko rekli, da gre za nek indie rock. Nikakor ne, saj Múr združujejo najboljše dele bendov kot so Gojira, The Ocean, Devin Townsend, Meshuggah in Opeth, a vsemu skupaj dodajo tako unikaten pristop, da je treba vplive drugih bendov iskati kot iglo v kopici sena. Glede na izjemno kvaliteten prvenec sem od fantov v živo pričakoval veliko, a so me popolnoma sezuli že v prvih trenutkih nastopa, ko je zatemnjen oder na sredini zasedel zgolj vokalist Kári Haraldsson pod sojem ene bele luči in na »keytar« (ko vidim, da ima bend ta inštrument me običajno sicer zmrazi, a verjemite, v Múr deluje absolutno popolno) odigral dolg, atmosferičen intro, ki je deloval hkrati čudovito in hkrati zlovešče. Káriju so se v uniformni podobi črnih tunik (le bobnar je zverinsko tolkel zgoraj brez) pridružili še ostali člani in izvedli osupljiv, učinkovit in do potankosti (a nikakor ne do te mere, da bi izpadel umetno) naštudiran nastop. Kraljeval mu je neverjeten Kárijev vokal, ki zna tui konkretno zakruliti, sicer pa skoraj s čudoviti čistim vokalom operetno dolgo vleče posamezne verze, njegova podoba z dolgimi lasmi in gestikulacijami pa deluje kot bi bil voditelj kakšnega kulta. Člani benda sicer ne štejejo še niti 30 let pa oder obvladajo do potankosti, inštrumentalno so bili vrhunski (izpostavi gre Haukurjevo brezhibno soliranje), glasbeno pa zvenijo tako zrelo, da nikoli ne bi rekel, da imajo za seboj šele eno ploščo. Piko na i so nastopu dodale psihedelične projekcije in učinkovita raba luči, ki so zaokrožile nastop Múr, bržda celo za najboljšega na Sátan 2026. Z nekaj sreče in pravih potez so Múr lahko naslednja velika stvar v metalu in definitivno lahko le priporočam, da jih preveriti jeseni na turneji z Oranssi Pazuzu (nam najbližje se ustavijo 31.10. na Dunaju)
Od belgijskih (no ja, danes bolje rečeno internacionalnih) veteranov Aborted se točno ve kaj od njih pričakovati in nič manj in nič več kot to niso dostavili na Sátan. Njihov nastop na islandskem festivalu sicer niti ni takšno presenečenje, saj imajo že nekaj let v svoji postavi Islandca, kitarista Daníela Máni Konráðssona (Ophidian I, Une Misère). Aborted so izkušen bend z dolgo kilometrino in to se več kot dobro pozna na odru, saj so uigrani do potankosti in vse teče kot namazano (vključno z neslanimi Svenovimi šalami). Nastop kot se šika, Svenu pa samo globok priklon, da ta bend brez usmiljenja in brez ustavljanja, kot edini še preostali ustanovni član, pelje že od leta 1995!
Čast zaključiti drugi dan je pripadal domačim Sign, ki veljajo za ene večjih domačih rock zasedb (nekakšna islandska Siddharta), katere ustanovitelj Ragnar Zoltan je znan tudi izven islandskih meja, saj je nekaj let igral v švedskih progresivcih Pain of Salvation.
