Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Pallas
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 71:40
Ocena: 4.5/5
Škoti Pallas, ‘izgubljeni sinovi’ novega vala prog rocka, so se leta 1999 odločili vrniti na sceno z »Beat the Drum«, svojim prvim studijskim albumom po letu 1986, ko je izšel »The Wedge«. Čas za vrnitev skorajda že pozabljenih, vendar kultnih neo prog šampionov, ki so v tem dolgem obdobju doživeli samo eno menjavo postave (originalnega bobnarja Colina Fraserja, katerega ni zanimala vnovična združitev, je leta 1998 zamenjal Derek Froman), je bil nadvse ugoden, saj so imeli v žepu novo pogodbo s tedaj še svežo nemško založbo Inside Out, ki je podpirala žanrsko sorodne glasbene izvajalce. Poleg tega je zanimanje za progresivni rock, še posebno ob pojavu skandinavskih in ameriških revitalistov tretjega vala sredi devetdesetih, počasi spet začelo naraščati. Pallas so imeli vedno veliko težav s prejšnjo založbo, velikanko EMI, ki, za razliko od slovitih neoprog vrstnikov Marillion, bandu nikakor ni uspela zagotoviti ustrezne promocije in drugih pogojev za uspešno studijsko delo, zato podatek, da je bil »Beat the Drum« šele njihov tretji studijski dosežek v skoraj dvajsetih letih obstoja sploh ni nenavaden.
Dolgoletni Pallas pevec Alan Reed ter trije originalni člani, se pravi kitarist Niall Mathewson, basist Graeme Murray ter klaviaturist Ronnie Brown, so v tem dolgem obdobju trinajstih let ustvarili veliko novega materiala od katerega so nekatere najboljše stvaritve pristale na »Beat the Drum«. Ta album slogovno nekako nadaljuje od tam, kjer so Pallas nehali z albumom »The Wedge«, se pravi simfonični progresivni rock s trdorockerskim etosom, močno melodično komponento in inteligentnimi liričnimi sporočili. Pallas so bili vedno ena najtrših zasedb neo prog gibanja, zato ne preseneča, da že takoj na začetku albuma postrežejo s pompoznim energetskim katalizatorjem z naslovom »Calls to Arms«, kjer je produkcija sintetizatorskih tekstur na ravni kakšnega AOR banda. Slednje je v tem primeru celo dobro, saj melodični refren med simfoničnimi aranžmaji na tovrsten način pride še do večjega efekta in poskrbi za nadvse dvigujočo atmosfero. Mathewsonove naostrene kitarske fraze so prava paša za ušesa in Pallas zvočnemu kolažu vnašajo izdatno mero epske potentnosti.
Naslovna stvaritev, ki je do zdaj že postala ena izmed Pallas klasik, ima nekoliko bolj kompleksno strukturo v primerjavi z uvodno kompozicijo. Nežni uvod s krhkimi klavirskimi aranžmaji in skorajda šepetajočim Reedovim vokalom ne traja dolgo, saj temu sledi udaren in nadvse domiseln prehod v razvejano sekcijo z bogatimi simfoničnimi zavesami. Drama narašča iz sekunde v sekundo ter doživi klimaks v epskem, večglasnem refrenu, medtem ko mogočne kitarsko-klaviaturske harmonije zagotavljajo visoko artistično komponento. »Hide & Seek« je naslednji dokaz, da Pallas v 13-ih letih niso izgubili občutka za ustvarjanje pompoznih ter udarnih aranžmajev z antemičnim refrenom nad katerimi marljivo poveljuje Reedov specifični vokal, ki vselej uspešno poskrbi za nepredvidljivo dramo.
»Insomniac«, kjer vladajo elektronsko kompresirani efekti sintetizatorskih tekstur, pa tudi Reed za trenutek uporabi vokoder, se zdi na ‘prvo uho’ precej nenavaden eksperiment, vendar se v nadaljevanju prelevi v klasično Pallas epsko potovanje; v tem primeru po najglobljih meandrih človeške psihe in sanj. Ena najbolj zanimivih skladb na »Beat the Drum« je nedvomno »All Or Nothing« s svojo zanimivo klaviatursko frazo, katera je podprta z mogočnimi bobnarskimi prehodi in razvejanimi bas linijami, medtem ko Reed v navezi s spremljevalnimi pevskimi harmonijami na čudovit način ustvari izjemno intenzivno atmosfero, ki nobenega ljubitelja neoprogrocka ne more pustiti ravnodušnega. Mathewson je bil od nekdaj izvrsten kitarist in tudi tokrat ne manjka prostrana in silovita solaža, ki poslušalcu z lahkoto ‘odpihne glavo’, medtem ko so med inštrumentalno sekcijo v ozadju slišne tudi škotske dude. Tudi nekoliko bolj baladno usmerjeni »Spirits« sodi med boljše trenutke tega albuma z izobiljem kontemplativnih trenutkov in melanholično razpoloženim Reedovim petjem, medtem ko škotske dude v ozadju vnovič izražajo nacionalni ponos edine škotske (neo)progrockovske skupine, ki si je uspela priboriti kultni status.
»Man Of Principle« je v hitri tempo postavljen energetski katalizator z mogočnim refrenom in domiselno postavitvijo udarnih kitarskih pasaž ter imenitno harmoniziranih sintetizatorskih tekstur. Po »Spirits« je nekako pričakovano, da eno izmed osrednjih del na albumu nosi naslov »Ghosts«. V tem primeru gre za simfoničen standard epskih razsežnosti in s kopico melodramatičnih sekcij, katere še dandanes navdušujejo s svojo dvigujočo atmosfero. »Blood & Roses«, najbolj čuječen trenutek na albumu, je ljubezenska balada z mogočnimi orkestralnimi aranžmaji ter Reedom na vrhuncu vokalne kontemplacije. Pravzaprav v prvem delu ne predstavlja nič posebno pretresljivega, a ji zato vrednost izboljša epski inštrumentalni zaključek.
Napol avtobiografski dosežek »Wilderness Years«, kjer Reed prek rabe različnih metafor ‘spregovori’, kako je band v 13-ih letih preživel vse vzpone in padce ter iz njih izšel še močnejši, vsebuje potentne, trdorockerske kitarske fraze in kompleksne sintetizatorske teksture, ki še poglabljajo mračno vzdušje. Za to da se »Beat the Drum« lahko uvrsti med najboljše neoprog dosežke vseh časov pa dokončno poskrbi zaključna epska mojstrovina z naslovom »Fragments Of The Sun«, katero odlikuje izjemna aranžerska in lirična globina in zato še dandanes sodi med koncertne Pallas klasike. To je ambientalno in strukturalno najbolj kompleksen dosežek na albumu, kjer bodo uživali tudi vsi ljubitelji klasičnih progrockovskih skupin na čelu s Pink Floyd (ambientalne harmonije med kitaro in klaviaturami v osrednjem motivu, vključno s produkcijo, spominjajo na nekaj kar je ‘ušlo iz Pink Floyd albuma »A Momentary Lapse of Reason«, 1987). Najbolj pomemben faktor pri izgradnji ambientalnega veličastja pa je tu prav gotovo Reedova ganljiva pevska predstava, ki med mogočnimi orkestralnimi aranžmaji, posreduje nekaj oguljenih, a vseeno pomembnih življenjskih sporočil.
Pallas so z »Beat the Drum«, po ‘vstajenju od mrtvih’, ustvarili odličen povratniški album, ki je med kopico zanimivih (neo)progrockovskih izdaj ob koncu devetdesetih ostal kar nekoliko spregledan, vendar se je bandu z njim naposled posrečilo obdržati na sceni in uspešno graditi na prihodnosti. Pridobili pa so si tudi popolnoma novo bazo ‘norih’ poljskih privržencev, po padcu ‘železne zavese’ lačnih kvalitetnega prog rocka, ki Pallas in njim sorodne izvajalce s svojo izjemno podporo še danes ohranjajo pri življenju. Posamezne kompozicije na »Beat the Drum«, tako kot je to značilno za skoraj vse Pallas albume po vrnitvi banda na sceno, z vsakim novim poslušanjem ‘rastejo’ v ušesih, tako da se njihova prava vrednost razkrije šele po mnogoterih poslušalskih izkušnjah. Mimogrede: podobnost z naslovnico Manfred Mann’s Earth Band klasike »The Roaring Silence« (1976) je zgolj naključna.
Zasedba
Alan Reed – vokal
Niall Mathewson – kitara
Graeme Murray – bas kitara
Ronnie Brown – klaviature
Colin Fraser – bobni
Produkcija
Niall Mathewson in Graeme Murray
Seznam skladb
1. Call To Arms (6:29)
2. Beat The Drum (9:18)
3. Hide & Seek (4:43)
4. Insomniac (7:41)
5. All Or Nothing (4:53)
6. Spirits (5:41)
7. Man Of Principle (5:44)
8. Ghosts (8:16)
9. Blood & Roses (4:52)
10. Wilderness Years (6:02)
11. Fragments Of The Sun (8:01)
