Kraj: Postojna
Datum koncerta: 22.05.2009
Število obiskovalcev: 2000
Cena karte: 25 €
Dandanes živimo v zmedenih časih, ko se zdi, da je nostalgičnih vzdihovanj s pretakanjem peščenih zrnc časa vse več. Kot gobe po dežju rastejo in za povrh še žanjejo zavidljive uspehe razne tribute zasedbe, masovno pa se regrupirajo tudi stari rokerski mački, katerih že davno dozorela telesca vztrajno bežijo iz vitrin muzejev glasbene zgodovine. Podobnih podvigov se zadnja leta loteva popevkarski trojček Željka Bebeka, Mladena Vojičića Tife in Alena Islamovića. Na novo prebujeni glasbeni paket po odhodu Gorana Bregovića, idejnega vodje Bijelo dugme kolektiva, ki se je očitno odločil dokončno pretrgati s preteklostjo, zdaj nastopa pod znamko Kad bi bio bijelo dugme. Vsi trije slavčki, ki so vsak po svoje globoko vtisnili osebnostni pečat v zgodbi najatraktivnejšega kolektiva na območju bivše skupne države, so se od pašnikov na sončni strani Alp poslovili s petkovim nastopom na postojnskem letališču, kjer so jim družbo delali zastavonoše slovenskega hard rocka Mary Rose.
MARY ROSE:
Zgodba o postojnskih Mary Rose je bila na naših straneh povedana že večkrat. Gre za strupeno formacijo petih prvovrstnih glasbenikov, s kroničnimi težavami pri izdajanju novega materiala. Neugodno ni kaj. Kakorkoli, Mary Rose so po pričakovanju še enkrat več uspeli ubežati primežu rutinskega obnavljanja že na pamet naučenega repertoarja, za kar je poskrbel vnos sveže bere navdahnjene spontanosti njihovega petkovega nastopa. Fantje so dobro utečeno kolesje skladb albuma Feniks oplemenitili s kopico dobrodošlih strukturnih inovacij, serviranih v obliki smele nadgradnje trde rokerske drže zasedbe. Slednja je plod agilnosti celostne zvokovne podobe, ki ne dopušča oddaljevanja od strumnega jurišanja prvovrstnih težko rokovskih železnin. Omenjene tudi v zadnji preobleki niso skoparile z izražanjem kvalitete posameznih članov, zlite v prid šolske demonstracije moderne rokovske kompozicije.
Okoliščine v katerih so Mary Rose sedli v pozicijo “predvozača” večera niso bile ravno idealne. Oster in neposreden pristop je kmalu začel z izzivanjem vprašanja vsebinske kompatibilnosti godbe postojnskih jurišnikov s pastirskimi aromami balkanskih ritmov, na katere je večina ljudi nestrpno čakala. Odziv publike je bil temu primerno hladen, z izjemo že tradicionalno energičnega Žaka pa je bil v najboljšem primeru uraden tudi odnos Ekijeve četice. Izvedbeno fantom seveda ne gre ničesar očitati! Žak je skozi nastop ostajal neverjetno suveren v vseh preizkušenih vokalnih legah, njegova odrska karizmatičnost in avtoriteta pa še kar ostajata neizzvani. Na slednji si je tokrat zobe polomilo neposredno pred odrom nastavljeno histerično ženšče, ki ni skoparilo z izkazovanjem topoglave naklonjenosti glavnim zvezdam večera, seveda na škodo truda samih Mary Rose. A nič zato. Kot vedno smo bili tudi tokrat pri Mary Rose priča doživetju posebne sorte, kot vselej, kadar imamo priložnost opazovati službovanje nesojenih prvakov slovenskega hard rocka!
KAD BI BIO BIJELO DUGME:
Bijelo dugme so skozi slabih 16 let dolgo kariero, ki jih je ustoličila v vlogi nespornih kraljev Jugoslovanskega rocka, pod taktirko muhastega Gorana Bregovića konstantno menjali razpoloženjske odtenke. Stilsko dolga leta vkoreninjeni v mešanici bluesa, starega rocka in folk glasbe, so se po albumu Bitanga i princeza, v katerem oboževalci kot tudi kritična masa danes vidijo ustarjalni vrhunec zasedbe, polastili bolj eksperimentalnih novo valovskih orinetiranih prijemov, uporaba katerih je na dolgi rok začela s ciklusom neodložljivih kadrovskih rošad, najbolj kontroverznih seveda predvsem tistih na poziciji glavnega vokalista. Po Bebeku se je za kratek čas zgodil Mladen Vojičić Tifa, Bregovićeve želje pa so bile dokončno uslišane s prihodom Alena Islamovića, s katerim so Bijelo Dugme dokončno metamorfirali v poslušljivo mainstreamovsko mašinerijo, naklonjeno potrebam širšega kroga poslušalcev.
Stilska usmeritev zasedbe je skozi leta torej stalno varirala, s tem pa vse do danes ostajajo deljena mnenja tudi o najkompetentnejšemu vokalistu zasedbe. Željko Bebek seveda ostaja nesporni favorit starešje generacije, naklonjene tršim rokovskim usmeritvam, medtem ko se nehvaležno potomstvo zlate dobe jugoslovanskega rocka kot pijanec plota drži zapuščine obdobij Tife in Islamovića. Kakorkoli že, videti vse tri glavne protagoniste že davno izpete rockovske pravljice, je bil gotovo dogodek za anale, čeprav ne toliko v smislu izvedbene kvalitete, temveč predvsem skozi prizmo nostalgičnega obujanja spominov, minulega v ubranem prepevanju refrenov dodobra ozelenelih motivov.
Gumbasti trojček, ki danes sliši na ime Kad bi bio bijelo dugme, je po dokaj predvidljivemu uvodu istoimenske skladbe, težko pričakovani vrhunec večera razdelil na tri dele, v okviru katerih je vsakemu pripadala slaba ura prostora za kot se je izkazalo dokaj težko prebavljive vokalne akrobacije. Kot prvi je pred postojnsko publiko stopil Željko Bebek, heroj zgodnjega Bijelo Dugme obdobja. Ovit v rutico in značilnega izraza na licu Bebek, kljub improvizirano zastavljenemu trasiranju vokalnih linij, ni uspel skriti luknjavosti svojega nekoč tako prepoznavno žmohtnega glasu. Željkov glas je najbolj suvereno odzvenel v nižjih legah, sleherni oktavno tonalitetni dvig pa je za gospodove glasilke že predstavljal izziv posebne sorte. Raja se takim malenkostim seveda ni pustila motiti, kar je ob vztrajnem ožemanju klasik tipa Na zadnjem sjedištu moga auta, Bitanga i princeza in ostalih železnin v režiji izjemno kompaktne spremljevalne zasedbe, povsem razumljivo, da pričakovanosti tovrstnega scenarija niti ne izgubljam besed. Na las podobnega tretmaja iz strani občestva je bil deležen v primerjavi s svetopisemsko podobo, ki zadnjih nekaj let vztrajno zeva iz številnih plakatov, močno odebeljeni Tifa. Prijetno zaliti možakar rahlo šepavega glasu, katerega torzo je grozeče štrlel iz nekaj številk premajhnega jeansa, je spletel atraktivni pop rockerski venček, katerega vrhunca Aiaio radi radio in Padaju zvijezde so v smislu odziva publike močno presegli učinek predhodnika. Kar zmore Tifa, je igra mačke z mišjo za Alena Islamovića, možakarja z od trojice najbolje ohranjenim vokalom. Leta Alenu niso prišla do živega, še več, možakar z nabrano kilometrino na odru seva izjemno energičnost in karizmo. Alen se je izkazal kot pravi šovman, profesionalec od glave do pet, izvajalec z odličnim občutkom za publiko, ki je ponujeno znala uslužno sprejeti (še posebej odlično eksekucijo Ako ima boga), med drugimi pa (žal) tudi reprizo Motori. Z malce zlobe bi lahko rekli, da je Islamović oba “tekmeca” skozi večer opazoval le v vzvratnih ogledalih.
Če povzamem, petkov postojnski večer ni postregel z omembe vrednimi glasbenimi presežki, seveda z izjemno vedno suverenih Mary Rose, ki svoj nastop vselej dodelajo s kakšnim posebno sočnim dodatkom že tako jeklenega repertoarja. Kar se paketa Kad bi bio bijelo dugme tiče je opazna vokalna dotrajanost vsaj dveh tretjin gumbastih slavčkov za neponovljivo glasbeno doživetje, ki bi zadovoljilo standarde povrepčnega glasbenega purista, vseeno preveč očitna. Zapuščina Bijelog dugmeta seveda še kar ostaja dobro utečena v krvi balkanskega slovanstva, tako slednje omenjenih pomanjkljivosti niti ne opazi, če pa že, je pa veselje in neizmerna sreča od predajanju zvokom zimzelenih motivov za kakršnekoli motnje v prebavljanju sadov velikanov jugo rocka preprosto prevelik zalogaj!
Fotografije: Mojca Perdih
Galerija slik
