Belgrade Calling 2012 (tretji dan) – Faith No More in detelji z Marsa!

foto: NINA GRAD 2012
0 12

Lokacija: Beograd / Ušće / Srbija
Datum: petek, 29.06.2012


Petkovo jutro je pozdravilo rahlo vrtenje v glavi, predvsem pa nestrpno pričakovanje večera in popoldneva, ki je bilo namenjeno predvsem turističnemu udejstvovanju in degustiranju lokalni dobrot z žara na kultni Skadarliji, kjer so muzičari z izborom šlagerjev poskrbeli za prvi glasbeni vrhunec dneva, hehe. Belgrade Calling ima kot mesti festival to prednost, da poleg festivalskega dogajanja doživiš še utrip mesta, ki je v Beogradu resnično močan. Popoldne je potekalo kot namazano, nekoliko pa se je spet zalomilo pred vhodom na festivalsko prizorišče, kjer nas je zopet pričakala enourna zamuda. A vendarle je bilo v zraku čutiti napetost in vznemirjene (skupaj z vonjem pečenja in obveznega hladnega jelenčka seveda), saj je bil petek kot naročen za koncert dveh legendarnih alternativnih bendov iz devetdesetih.

Žgoče popoldansko sonce je tako na oder okrog šeste priklicalo velike povratnike alternativne rock scene devetdesetih in sledila je prava vrnitev »back to the nineties«, ko je MTV še bil prava glasbena televizija, ki je redno in izdatno vrtela videospote legendarne kalifornijske zasedbe Ugly Kid Joe. Z moje strani je bil to najtežje pričakovan nastop celotnega festivala in z velikim veseljem lahko napišem, da so Ugly Kid Joe velika pričakovanja več kot uresničili. Ugly Kid Joe so se tudi studijsko med žive vrnili s pred kratkim izdanim EPjem Stairway to Hell, ki jih sicer resda kaže v nekoliko resnejši in temačnejši luči, a je stilsko še vedno povsem Ugly Kid Joe. UKJ so v Beogradu na oder stopili v največji vročini, a prekaljene kalifornijske »surferje« to ni niti najmanj motilo. Legendarni vokalist Whitfield Crane, oblečen v Motörhead majico, je publiko v ekstazo spravil že z uvodno V.I.P. in lepo je bilo videti, da je kljub žgočemu soncu kar lepo število ljudi aktivno sodelovalo z Ugly Kid Joe. Ti so z odličnim izborom komadov (žal pač v kratkem času, ki jim je bil odrezan) ustvarili popolno poletno »feel good« atmosfero, predvsem so v ospredju ponosno zakorakali klasični UKJ napevi Neigbot, Milkman’s Son in Goddamn Devil. Whit je še vedno nor frontmen, ki publiko obvladuje z mezincem leve noge, še bolj pa je pomembno to, da ima Crane še vedno vrhunsko ohranjen vokal in prav osupljivo je bilo slišati vokalno izvedbo, ki je čisto blizu tisti z albumov. Fantastično sta se na kitarah odrezala zabavljaški Dave Fortman in predvsem Klaus Eichstadt, ki je serviral nekaj norih, kul in žgočih solaž iz UKJ repertoarja. Kitarista Davea Fortmana in bobnarja Shannona Larkina sta na tej turneji nadomeščala Sonny Mayo (kitara) in bobnarka Yael, ki sta svoje delo opravila tako dobro in energično, da ne bi nikoli rekel, da sta zgolj session člana. Predvsem Fortman je skupaj z basistom Cordellom Crockettom poskrbel za zajebantski odrski nastop, stalno animiranje publike in energično izkoriščanje vsakega centimetra odra. Ugly Kid Joe so nepozabni nastop kronali z odlično izvedbo največjih hitov Cat’s in the Cradle ter poletno himno Everything About You.

Čudovit začetek petkovega dne se je hitro sfižil, ko so oder okužili britanski The Horrors in servirali glasbeno nekaj najhujšega in abotnega, kar so imela priložnost slišati moja uboga, ničesar kriva ušesa. Bolj primernega imena si anoreksični fantki/punčke v karirastih srajčkah in lepih polizanih čupicah ne bi mogli izbrati – njihova kvazi goth/horror verzija post-punka je bila glasbeno nekaj takšnega kot vogonska poezija v Štoparskem vodniku po galaksiji. Če bi jih dosegel, bi pojedel lastna ušesa tako pa mi je uspelo to grozoto preživeti z iskanjem kotičkov prizorišča kamor me lovke te lovecraftijansko neimenovane glasbene groze niso uspele doseči.

Za nekoliko lažje prebavljivo nadaljevanje petkovega večera je poskrbela legendarna Seks pištola, Gnili Janezek, khem, Johhny Rotten ali John Lydon, kot je danes, zopet s svojim rojstnim imenom, znan nekdanji frontmen legendarnih britanskih punk pionirjev Sex Pistols. Lydon je Beograd obiskal s svojim bendom Public Image Ltd., ki ga je ustanovil po svojem odhodu iz Sex Pistols leta 1978 in bil z njim tudi prvi predstavnik novo rojenega post-punka. Lydon je PiL zopet zagnal leta 2009, tudi to pot pa povsem v svojem stilu na oder prikorakal s steklenico konjaka iz katere je izpil nekaj konkretnih požirkov in se zagnal v enega bolj znanih PiL komadov (This Is Not A) Love Song. Dober zvok je poskrbel za to, da so bile slišne predvsem globoke, z dubom navdihnjene bas linije čez katere je Gnilobko na pol pel, na pol recitiral besedila največjih hitov skupine – Warrior, Flowers of Romance, Rise in druge. Komunikacije s publiko je bilo zgolj za vzorec, Lydon pa je večji del stoično stal za mikrofonom in napol v transu podajal svojo abstraktno liriko. Kljub temu je John Lydon še vedno unikatna glasbena figura, ki jo je bilo pravi užitek videti v akciji, pa čeprav mi je osebno precej repetitivna glasba skupine z vsakim komadom šla težje v ušesa. Public Image Ltd. pa tako ali tako že v prvi vrsti niso glasba za vsaka ušesa in so daleč od česarkoli kar bi lahko nosilo oznako »easy-listening.«

Za nekaj povsem drugačnega pa je v nadaljevanju poskrbel bend za katerega si nisem mislil, da ga bom kdaj gledal v živo. Vsaj namerno ne, saj sem še tisti najbolj znani hit slišal le po nesreči. A po temačnejših, morbidnih in težko poslušljivih The Horrors in delno tudi Public Image Ltd. se je še kako prilega popolna lahkotnost, brezbrižnost, predvsem pa pozitivno in optimistično naravnana glam/hard rock godba britanskih velikanov The Darkness. Ti so se lani vrnili med žive potem, ko so leta 2006 odšli na nenačrtovano pavzo. Razlog? Povsem v stilu The Darkness imidža pravih razvratnih rockerjev – vokalist Justin Hawkins je odšel na zdravljenje za drogami in alkoholom. No, Justin se je spucal, vmes so mu zrasle še prave moške brke in The Darkness znova pustošijo po odrih in groupijkah. Tudi v Beogradu ni bilo nič drugače. Ženske so vreščale, Justin je vreščal še bolj, moški del publike pa nekoliko ljubosumno gledal na, sicer nič kaj preveč privlačne, člane benda na odru. A to kar so The Darkness razgreti in razigrani publiki predstavili v dobri uri je bila čista rock uživancija.  Predvsem po zaslugi Justina, ki je frontmen, ki mu ni para. Suhljatega Hawkinsa je bil oder poln; spredaj, zadaj, levo, desno, na nogah, rokah, s kitaro, brez kitare, z majico in jasno brez nje. Karizmi pločevinke Red Bulla v Hawkinsovi podobi ni para, fant ima odrsko igro naštudirano »v nulo«, publiko pa od prvega do zadnjega trenutka le z levim mezincem drži v popolni rock ekstazi. Visok falzeti vokal je po mojem posledica res ozko zavezanih Justinov hlač, še bolj pa v nadaljevanju očem ne prav preveč prijetnega zebrastega trikoja. Fantje so več kot uspešno predstavili največje hite s prvih dveh albumov ter novitete Everybody Have a Good Time, Every Inch of You ter priredbo Radiohead, Street Spirit (Fade Out), ki se bodo nahajale na prihajajoči plošči Hot Cakes, ki izide v kratkem. Za povrh vsega pa se je eksplozivni Justin med predzadnjim komadom na ramenih varnostnika podal med publiko in medtem ves čas soliral. Ne pomnim, če sem tekom svoje kariere obiskovanja koncertov že bil priča tako zabavnemu in energičnemu nastopu. In ne bi si mislil, da bodo tele besede prišle izpod mojih prstov. Fantje dejansko znajo igrati.

The Darkness je uspelo pripraviti popolno atmosfero za nastop zvezd petkovega večera, ikon devetdesetih in velikanov alternativnega metala, rocka, funka in še česa, Faith No More. A smo morali prej pretrpeti še maratonsko dolge priprave odra, ki so ga odrski tehniki oblekli v pogrebno belino ter povsem odeli v cvetje, ikebane in žalne vence (ki so si jih verjetno izposodili kar iz Hiše cvetja, hehe). Rahlo morbidna scena je nesramno spominjala na pogreb in s tem skupina prav očitno namiguje, da se dokončno poslavlja, na kar namiguje tudi uradna turnejska majica z motivom osmrtnice. A karkoli je pač že za ovinkom, tiste petkove ure in pol s Faith No More nam ne more ukrasti nihče. Ko so po precejšnjih tehničnih komplikacijah tehniki vendarle uskladili vse potrebno so drug za drugim na oder, odeti povsem v belo, prikorakali Mike Bordin (bobni), Jon Hudson (kitara), Roddy Bottum (klaviature) in Billy Gould (bas) ter na plin pritisnili z udarno Woodpecker From Mars. Ko se je svojim sočlanom pridružil še veliki Mike Patton, prav tako oblečen povsem v belo in pokrit z belim klobukom, je evforična publika eksplodirala, Mike pa serviral delček klasike Toma Jonesa, Delilah, vokalno izvedene tako dobro, da bi se lahko pred njo skril celo Bruce Dickinson s svojo izvedbo. Faith No More so se to pot odločili za setlisto v kateri so prevladovali mirnejši, počasnejši in rahlo melanholični komadi, a je zaradi tega toliko bolj in lepše do izraza prišel resnično spektakularen vokal Mikea Pattona, ki je brez dvoma eden največjih vokalistov vseh časov. Patton zmore vse, od čudovitega čistega petja, ki je še posebej eksplodiralo med refreni, odpetimi skupaj s publiko, manjkalo pa ni niti sapo jemajočega opernega petja, rappanja, beatboxanja in scata ter celo čisto pravih death metalskih growlov. Talentom eklektičnega Pattona, ki je že samo s svojo karizmatično pojavo eden najboljših rock frontmenov vseh časov ni videti konca. Seveda pa na trenutke iz njega še vedno privre nepredvidljiva odrska zver, prvič že v uvodnih trenutkih koncerta, ko mu ni bilo všeč motanje nič hudega slutečega roadija po odru in si je ta zato prislužil pošten udarec po glavi, svoj značilni zajedljivi in zajebantski sarkazem pa je še posebej dobro izpostavil, ko je komad Digging the Grave posvetil novemu srbskemu predsedniku Tomislavu Nikoliću (ki je kariero začel kot nadzornik pokopališča in si s tem tudi prislužil vzdevek »Toma the Undertaker«). Inštrumentalna četverka ni prav v ničemer zaostajal za svojim frontmenom, še posebno fantastični Billy Gould, čigar globok in izrazit funkovski zvok basa je večni trademark Faith No More in je tresel tudi Ušće ter Roddy Bottum, ki je spretno gradil baročno bogato zvočno zaveso ter Mikeu pomagal z izdatnimi in učinkovito umeščenimi back vokali. Preko večnih klasik Midlife Crisis, Evidence in Last Cup of Sorrow je koncert prvi vrhunec postregel z zaporedno izvedbo dveh mega klasik devetdesetih, ki sta Faith No More dokončno zakoličili za ene največjih – Epic in Easy. Še sedaj dobim mravljince, ko se spomnim na družno prepevanje Easy z deset tisoč glavo množico. Psihotična Pattonova narava je na plan zopet pokukala v shizofrenični The Gentle Art of Making Enemies, v ležernem slogu (ki je na atmosfero festivala pasal kot ata na mamo) pa so Faith No More do konca rednega dela priplavali s King For a Day, Ashes to Ashes in fantastično Just a Man. V dodatku so FNM presenetili z novim komadom, ki nosi naslov Matador (in je, upam, pokazatelj, da bend vendarle še ne diši po cipresah), nato pa še, predvsem s strani Pattona, fenomenalno izvedeno tradicionalno srbsko skladbo Ajde Jano, s popolnoma naštudiranim tremolom (sumim, da je Pattona v uk vzel Biške iz Pero Defformero). Legendarni Faith No More so svoj nastop mnogo prehitro do konca pripeljali s klasiko Stripsearch. Če je to res morda končno slovo Faith No More je bil čisti užitek biti priča temu veličastnemu pogrebu, vendarle pa močno upam, da je Matador napoved nove plošče.

Petek se je zaključil z ekskluzivnim polnočnim nastopom pionirjev goth rocka, mračnimi Sisters of Mercy, ki so oder že v prvih sekundah ovili v debelo odejo megle. A so Faith No More pustili tako močan vtis, davek pa je pustila tudi pozna ura in za nas je sledil le še nočni sprehod skozi mesto. Sobota je ponudila še nastop lepega števila srbskih zasedb, a je bila sončna sobota še bolj primerna za pohajkovanje po mestu, zadnje pivo in konkretno kosilo.

Belgrade Calling je festival, ki ima potencial, da preraste v enega večjih na območju Balkana in postane hud konkurent novosadskega Exita. A zavoljo mizernega obiska (bojda je bilo skupaj prodanih le dobrih 15.000 vstopnic) je njegova prihodnost vprašljiva, saj so organizatorji brez dvoma gotovo zapredli globoko v rdeče številke. Škoda pa bi bilo izgubiti tak festival, kljub temu, da ni manjkalo močnih porodnih krčev. Kot prvo je nujno zmanjšati ali povsem ukiniti enourne zamude pri odprtju prizorišča, poskrbeti za bolj prijazen sistem za obiskovalce več dni z uvedbo zapestnic (skeniranje črtnih kod na vstopnicah je neumnosti, ki ji še nisem bil priča) ter izboljšati ponudbo hrane, saj izstopanje iz festivalskega prostora ni bilo dovoljeno. Če za začetek odpravijo le te pomanjkljivosti ima lahko Belgrade Calling svetlo prihodnost in njegovemu klicu se bo gotovo vredno odzvati!

avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad

UGLY KID JOE:
1. Intro/V.I.P.
2. Dialogue
3. Neighbor
4. Penhandlin’ Prince
5. Milkman’s Son
6. Cats in the Cradle
7. I’m Alright
8. Goddamn Devil
9. Everything About You

THE DARKNESS: 
1. Black Shuck
2. Growing On Me
3. The Best of Me
4. One Way Ticket
5. Get Your Hands Off My Woman
6. Everybody Have a Good Time
7. Love Is Only a Feeling
8. Every Inch of You
9. Street Spirit (Fade Out)
10. Givin’ Up
11. I Believe in a Thing Called Love
12. Love On the Rocks With No Ice

FAITH NO MORE: 
1. Woodpecker From Mars/Delilah
2. Midlife Crisis
3. Ricochet
4. Land of Sunshine
5. Evidence
6. Last Cup of Sorrow
7. Digging the Grave
8. Epic
9. Easy
10. Everything’s Ruined
11. The Gentle Art of Making Enemies
12. King For a Day
13. Ashes to Ashes
14. Just a Man
——————–
15. Matador
16. Ajde Jano/Stripsearch


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X