Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Nina Grad
Kraj: Gala Hala, Ljubljana
Datum koncerta: 08.07.2012
Število obiskovalcev: 120
Ste gledali dokumentarec Life After People, ki prikazuje usodo Zemlje, če bi naenkrat izginili vsi ljudje? Že po nekaj desetih letih bi se pričele v prah rušiti vse zgradbe, produkt človeških rok, mostove bi preraslo vejevje, počasi bi se v pepel in prah spreminjali vsi zapisi človeštva, gospodar planeta pa bi zopet postala narava. Nekako tako je v nedeljo, 8.julija izgledala Gala hala, saj je vanjo kot meteor priletel glasnik neizogibnega konca, turneja The End of Humanity 2012, s tehničnimi death metal norci Origin in velikani death metala Suffocation.
Pred koncem sta seveda svoje povedali še obvezni predskupini, tretji predvozači Slaughter of Denial. Tako je kot prvi na oder stopil kanadski tehnični death metal trio Unbreakable Hatred. Tehničnih in progresivnih metal bendov, ki prihajajo iz Kanade smo še več kot vajeni (Quo Vadis, Neuraxis, Martyr, Cryptopsy in še malo morje drugih) in tako tudi ti Kanadčani niso predstavljali kakšnega večjega presenečenja. V slabe pol ure so nanizali prgišče kompleksnih, lomečih se rifov, krulečega vokala precej izvirnih, seveda izdatno zakompliciranih bobnarskih prehodov. Vse skupaj bi bilo prav poslušljivo in vratolomeče, če ne bi (verjetno gluh) tonski mojster gumba za glasnost obrnil na 11. Prav boleče je bilo več kot nekaj minut ostati v dvorani, povrh vsega pa je brutalna glasnost pod sebe povsem pokopala bobnanje.
Še nekoliko slabše so se odrezali finski Re-Armed, ki igrajo nekakšno zmes death in thrash metala, predstavljali pa so pred kratkim izdani prvenec Worldwide Hypnotize. A je ta zmes bolj kot karkoli drugega zvenela nerodno, neprepričljivo in zmedeno. Tako kot vokalist s polomljeno angleščino in basist, ki je izgledal kot bi ga sneli iz nekega povsem drugega benda.
Prava death metal klavnica se je končno le začela z ameriškimi tehničnimi »out-of-this-world« norci Origin. Čeprav ti postajajo stalnica slovenskih odrov, saj jih je mogoče pri nas videti vsakih nekaj mesecev, je to eden redkih bendov, ki ga je prav vsakič užitek srečati v živo. Origin še vedno predstavljajo aktualno ploščo Entity in tudi tokrat so nas ovili v črni nezemeljski kaos kot monolit iz Odiseje 2001. Origin so s prvimi odigranimi takti dvorano pognali v neustavljivo čupanje, kaj hitro pa tudi v mosh-pite, ki jim ni bilo videti konca. Intenzivnost koncerta resda ni bila tako huda kot prejšnjič, ko so Origin nastopali v družbi tasmanskih vragov Psycroptic, a je karizmatični frontmen Jason Keyser poskrbel, da se je vročina vztrajno in konstantno dvigovala. Keyser je zopet za šalo manipuliral s publiko, ki mu je sledila na vsak ukaz in za šalo talala mosh in circle pite, le s stagedive je bila tokrat nekoliko bolj sramežljiva. Grozeča pošast Origin se je to pot nad Galo halo spustila s skoraj identično setlisto kot zadnjič, kar je edini večji minus tokratnega koncerta, saj smo bili tudi tokrat deležni nečloveško kompleksnih komadov polnih odbitih bas linij Mikea Floresa (ki glede na videno definitivno ne prihaja s tega planeta), nehumano hitrih arpeggio rifov Paula Ryana ter bolnega bobnanja Johna Longstretha, ki je nekje med bobni gotovo skrival dodaten par rok in nog. Brutalnost je vrh dosegla, ko so Jason, Mike in Paul ubrano zakrulili vsi trije naenkrat, Keyser pa je za šalo publiko pripravil do circle pita v tišini, ob koncu pa se tudi sam zalučal z odra. Entiteta, ki ji je ime Origin je znova poskrbela za vrhunski koncert in da so stene Gale hale krvavele švic!
Če smo zadnjič, ko je death metal ekscelenca Suffocation igrala pri nas od vesela skakali kot punčka, ki je dobila Hello Kitty liziko, je bilo tokrat nekoliko drugače. Izredno grenak okus je pred kratkim pustil razhod skupine s fenomenalnim bobnarjem Mikeom Smithom. Res je že, da je danes bobnarjev, ki znajo igrati tehnično tako zahtevno glasbo malo morje, a Smith je bil resnično prava Suffocation identiteta, ki ni skrbel le za golo bobnanje. Še bolj zaskrbljujoča pa je bila tokrat odsotnost vokalista – Frank »The Tank« Mullen je moral zaradi obveznosti doma, že drugič spustiti turnejo s svojim bendom. In če si kaj ne morem predstavljati, so to Suffocation brez edinstvene pojave nepozabnega Mullena. A dvome je skupine (skoraj) uspela razbliniti s prvimi takti krvavega prestola, Thrones of Blood. Dvoma vsekakor ni bilo o tem, da Suffocation inštrumentalno zvenijo rušilno kot potres, brutalno kot vojna in grozeče kot jezdeci apokalipse. Terrance Hobbs je zopet za šalo žagal glavo lomeče rife, ki si jih je kot rezilo podajal z Guyom Marhaisom, ritem sekcija pa je bobnela pod izrazitimi basovskimi linijami Dereka Boyera in novega bobnarja Davea Culrossa (ex-Pyrexia, ex-HatePlow, ex-Malevolent Creation, s Suffocation pa je posnel EP Despise the Sun), ki je uspešno in suvereno stopil v čevlje Mikea Smitha. Večje vprašanje pa je bilo kako se bo odrezal Bill Robinson, sicer vokalist ameriških brutalnih tehničarjev Decrepit Birth (kjer igra tudi Boyer). Robinson si na odru ni postavil soda in v njemu prižgal ognja (Robinson je namreč več kot desetletje prostovoljno živel kot klošar in za preživetje gojil travo; kaj pa drugega), je pa presenetil s konkretno kruljačino na katero bi bil ponosen tudi Frank The Tank. Edina slabost je bila, da je bil ozvočen tako slabo, da se njegovega vokala ni slišalo skoraj nič, je pa to nadoknadil z odličnim povezovanjem programa, pozabil pa se ni niti pokloniti znameniti Mullenovi gesti sekanja z roko po zraku. Piko na i je predstavljala odlična setlista, ki je večinoma posegala na albuma Effigy of the Forgotten ter Pierced From Within, dva izdelka, ki sta z naskokom dve izmed najboljših death metal plošč vseh časov. Suffocation je kljub pošteno pretreseni postavi uspelo dokazati, da so še vedno kralji death metala, vseeno pa se že veselim turneje, ko bo s svojimi brati na odru spet stal Frank Mullen.
Galerija slik
