Kraj: Bluesiana Rock Caffee / Velden am Wörthersee / Avstrija
Datum koncerta: 04.03.2007
Število obiskovalcev: 120
Cena karte: 28,00€
Je že tako, da se od časa do časa pripeti in človek izve kakšno stvar tik pred zdajci. Ali pa izve malo manj kot tik pred zdajci in si reče: “Bom videl kako bom razpoložen proti večeru.” Vsi, ki jih snubiš, da prisedejo poleg na večerno potepanje po avstrijskem Koroškem v Velden am Wörthersee (po domače v Vrbo na Koroškem), ne znajo povedati jasno in glasno ali se jim gre poleg ali ne. No to ni prav nobena ovira kajti, če ob tem zavzamejo zvezde in luna pravilno razporeditev na nebu in te resnično nezadržno razžira dolgčas, ga ni pravega razloga, da bi doma mencal in se spet ponavljajoče predajal ustaljenim navadam (in razvadam). V dobri uri vožnje z avtom (nasvet: čez prehod Ljubelj, da ne plačuješ tunela v Karavankah!) prispeš iz Ljubljane v Vrbo na Koroškem.
Glavni vzrok je bil definitivno koncertni dogodek! Nastop Bernarda Fowlerja in skupine Bad Dog! Drug vzrok vsekakor ljubko prizorišče – Bluesiana Rock Caffee, prava destinacija za vse zaprisežence pravega Bluesa!
Bernard Fowler je priznan in visoko cenjen glasbenik, ki je v preteklosti prispeval vokale na ploščah visoko zvenečih imen, kot so Ryuchi Sakamoto, Gill Scott-Heron, Sly & Robbie, Material, Bootsy Collins, Duran Duran, Herb Alpert, Paul Carrack, Yoko Ono in med njimi najvišje zveneče ime, The Rolling Stones. Ob tem je Bernard sodeloval, bodisi v vlogi stanskega, bodisi glavnega vokala, tudi na solo albumih prav vseh članov skupine The Rolling Stones.
Mož pa ne poseduje le izrednega vokala, pač pa je multiinštrumentalist, ki obvladuje pihanje v pozavno, igranje tolkal in klaviatur. Te njegove talente, so s pridom izkoristili na svojih ploščah Ron Wood, Stevie Salas, The Rolling Stones, Living Colour in Herbie Hancock.
Karizmatični Bernard je prispel v Velden skupaj s skupino Bad Dog, v sestavi Skip McDonald aka “Little Axe” (Little Axe) na kitari, Keith LeBlanc (Little Axe) na bobnih in vselej atraktivni, vročekrvni basist Doug Wimbish, sicer član skupine Living Colour, ki je med drugim v karieri sodeloval tudi že z imeni, kot sta Madona in Mick Jagger (The Rolling Stones). Ti trije možje, so skupaj s Fowlerjem na evropski turneji v Marcu 2007 predstavljali Fowlerjev aktualni studijski solo album poimenovan “Friends With Privileges” (2006).
Mimogrede je že plošča “Friends With Privileges” sama po sebi prava poslastica s kopico zanimivih glasbenih imen, ki so prispevala nanjo svoje deleže: Stevie Salas, Ron Wood, Steve Lukather, Ivan Neville, Doug Wimbish, Will Calhoun, Darryl Jones, Simon Phillips, Lisa Fischer, Weddy Wachtel, Kid Rock.
Če se kdo še spomni, smo imeli možnost spremljati trio Little Axe v zasedbi Skip “Little Axe” McDonalds, Doug Wimbish in Keith LeBlanc, že v ljubljanskem Orto Baru sredi maja izpred dveh let! No Wimbish se je pojavil v Sloveniji že dvakrat pod okriljem zasedbe Living Colour (Hala Tivoli, junij 1993 in Rock Otočec, julij 2001). In seveda so igrali to pot s Fowlerjem precej drugačno glasbo. Predvsem z manj Little Axe eksperimentov (zlasti z manj zvočnih zaves na delay efektih s strani Wimbisha) in več neposredne drznosti, erotike ter arogance, ki jo prinašajo funk, R&B in rock.
Koncert Bernarda Fowlerja & Bad Dog v Bluesiana Rock Caffee, pa je imel še posebno težo, saj je obeleževal 20. obletnico obstoja Bluesiane!
Ura je odbila 21:30 in na odru udari kvartet. Z dinamitom nabita esenca funk glasbe, vsevprek. Temperatura je hitro naraščala, publika je vsebolj pozabljala na pivo in sirove štruklje zabeljene z drobtinami, magija topovskega funk beata, je počasi prevzela popoln nadzor nad prostorom. Gospod Fowler je zasenčil z vokalom prav vse člane.
Možakar je kot kameleon. Na trenutke premore subtilno tanek soul vokal, kateremu bi zavidal sam Stevie Wonder, zlasti pa me je šokiral, ko sem se moral uščipniti in se prepričati da ne sanjam, ko je uspel iz sebe izvabiti praktično identično kopijo barve glasu Tine Turner. Fowler je eksploziven. Mali odrček Bluesiane, seveda ni zadoščal, da bi v polno zaživele vse akrobacije, šegave vragolije, iskrivega moža, kot tudi skupine same. Že takoj po uvodniih taktih je odpihnilo izpod mikrofona listek, na katerem je imel Bernard zapisanih nekaj stavkov v Avstrijščini s katerimi je hotel razgreti občinstvo, vihtel je mikrofon in stojalo kot sam razgaljeni Robert Plant v najbolj pohotnih letih, nekajkrat pa se je praktično ulegel na tla. Strašna energija se je vrtinčila v prostoru. Fowler je rojen vodja in izreden odrski igralec. Little Axe na njegovi desni se je vseskozi med nastopom zadovoljno muzal in se večji del nastopa, kar je že v njegovem značilnem slogu, le bežno prestopiceval iz leve na desno nogo. Za razliko od slednjega je na Fowlerjevi levi norel Doug Wimbish! Možakar je imel pred nogami celo paleto različnih pedal zvočnih efektov, za seboj 4 ogromne škatle zvočnikov, z dvema zaporedno vezanima ojačevalnikoma! Doug je pač Doug. Kjer je Doug, tam je funk in kjer je Doug in funk, tam je prosta pot do enkratnega eksperimentiranja in svobodnjaškega uživanja, ki razbija vse stroge žanrske ločnice. Te so se tisto noč v Bluesiani v hipu zabrisale.
Glede na to, da je ob pozni uri na avstrijskih ulicah mir in se družine pridno grejejo za pečjo, gledajo dnevnike, si umijejo zobe in se odpravijo zaslužno “drnjohat”, dokler jih alarm znova ne prikliče k pokori naslednjega dne, pa je Bluesiana pravo avstrijsko nasprotje reda in discipline, ki zaživi v vsej razuzdanosti poznih ur. In če je v tak prostor ušel tudi funk, ta, z intenzivno voltažo nabiti funk, ki ga imajo Fowler in Bad Dog v krvi, se ve kakšne so posledice. Razbeljeno občinstvo, pripadnicam nežnejšega spola različne “stopnje ohranjenosti” se je ob vsem tem še posebej mešalo in moral si biti zelo pazljiv, da te katera v vsej svoji podivjanosti ni zbila in zvrnila po tleh.
Wimbish je seveda uporabil prav vse razstavljene rekvizite in njegov bas je v nekem trenutku zvenel kot električna kitara, v drugem kot trobenta! Wimbish je seveda skrbel tudi za dodatek računalniških vzorcev, ki so dopolnjevali osnovi jekleni ritem Keitha LeBlanca, ni pa pozabil v zaključku koncerta s kozarčkom “za brinovček” (0,03 dcl) dodobra povleči po basovskih strunah. Skupina ni skrivala svojega odličnega počutja in koncert je bil v dobri uri in 40 minut prvovrstna eksperimentalna erupcija, katerega ustvarjeni klimakterij so Fowler in kompanija mojstrsko držali vseskozi na najvišji točki. Seveda je na račun svobodnjaštva kdaj bil kakšen ton ustreljen “mimo”, a fante je to dodatno podžigalo. Koncert se je odvrtel kot bi mignil. Preprosto je ta postava priredila prav posebno glasbeno izkustvo in s pristopom ustvarila neko posebno magijo, ki te kar posrka vase, da sem kar pozabil na čas (in prostor).
Po koncertu sem spoznal gostoljubno in silno simpatično gospo Gudrun, šefico Bluesiane, ki je kar sijala od pozitivnega naboja in dobre volje. Cel prostor je sijal v pozitivnem duhu. Kako je to odvisno očitno od lastnika. Naslednja destinacija za RockLine v Bluesiani bo seveda Eric Sardinas, potem Scott Henderson band…. Velden nosi zares pravo glasbeno zakladnico v bližini naših meja. Bluesiana Rock Caffee je po očarljivosti, odprtosti in gostoljubnosti lahko prava vzgojna učna šola za slehernega slovenskega promotorja tovrstnih koncertnih dogodkov. Tja bomo zagotovo še velikokrat prišli.
Galerija slik
