Bernard Fowler’s Bad Dog v nabito polni Bluesiani (2008)

Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Velden Am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 03.02.2008
Število obiskovalcev: 160
Cena karte: 27,00€ / 30,00€

Kako hitro beži čas. V pričetku lanskoletnega marca je Bernard Fowler, ta odlični pevec in izvajalec (odrska igra mu je pisana na kožo) s subtilno nežnim dotikom soul ekstravagance, katero so s pridom izkoriščali pri svojih akcijah The Rolling Stones, Living Colour, Duran Duran, Herb Alpert, Paul Carrack ali Yoko Ono, če naštejemo le nekatere, spravil do vrelišča Bluesiano, že se je odvrtelo leto naokrog in Fowler nas je počastil z novim obiskom, katerega smo mu vrnili to pot v zanimivi kompaniji in sicer v četrtinskem deležu založbe Menart (na avto), polovičnem skupine Da Phenomena (na avto) in seveda četrtinskem našega presvetlega in ljubega RockLine časopisa (na avto). Skratka “čuječno” izurjeni kvartet z visoko stopnjo firbčnosti in zahtev izvedbe do izvajalca.

Seveda je Bernard Fowler pripeljal s seboj zasedbo Bad Dog. Torej popolnoma enaka zasedba tega kvarteta je nastopala, kot pred letom dni. Fowler in spremljevalni trojec Doug Wimbish (Living Colour, Seal, Madona), mali škrat Skip “Little Axe” McDonald (Africa Bambaata, James Brown) in Keith LeBlanc (Peter Gabriel). Če se ozreš zgolj po imenih zasedbe, je že samo Doug Wimbish povsem zadosten razlog, za nov izlet do, le streljaj odstranjene, Vrbe na Koroškem v Avstriji.

Glede na videno na obiskih koncertov v preteklem novembru in decembru, ko so bili obiski vrste odličnih koncertov v Bluesiani naravnost porazni, pa je bila to pot slika povsem drugačna. Prvič se je zgodilo, da preprosto na parkirišču ob Bluesiani nismo mogli parkirati. Parkirali smo šele pred samopostrežno trgovino v bližini, katere parkirišče k sreči ni imelo spuščenih zapornic.

V prostoru je to pot ljudi kar mrgolelo in posledično si celo na pivo to pot čakal med 5 do 10 minut, kar je velika redkost pri vselej visoko izurjeno popredalčkanih severnih sosedih. Ura odbije 21.40, ko se na oder prebije preko velike gneče kot prvi Keith LeBlanc in prične z ogrevanjem publike na bobnih. To pot je bilo veselje pogledati na prizorišče ob odru. Bilo je napolnjeno in to pot se je bilo treba potruditi za dobro izhodišče, pri jemanju koncertih fotografij. Možje so takoj navili uhlje prisotnim s potentno mešanico funk, soul in R&B glasbe. V to zmes se je Fowlerjev vokal brez težav skladno ulil. Ko pogledaš orjaka, dobiš občutek da bomo priča podivjanemu raztegovanju skozi interval pevskega dometa samega načina petja, hudim vokalnim improvizacijam ter vsemu ostalemu, kar sodi k odrski akrobaciji glasilk. Vendar je Fowler vseskozi deloval silno lahkotno in ušesom prevzetno in ne glede na to, da sta McDonalds z riffi in Wimbish s skalovito rohnečimi linijami na bas kitari večino koncerta, prinaša precej oster “skoraj metalski” zven, ga je Fowler vseskozi učinkovito mehčal. To je seveda kot magnet približalo množico v Bluesiani, da je ta sprožala prave salve energije, se vživeto pozibavalo ter vseskozi sodelovalo s skupino na odru. Vsaj nekaj divjih ženic in ženičk v prednjih vrstah.

In kdo je izstopal izmed četverca? Kljub karizmi, iskrivosti in odličnosti odrske igre ter vročim petjem Bernarda Fowlerja, je seveda predstavljal pravo atrakcijo na odru Doug Wimbish s svojo že dobro znano orožarno najrazličnejših efektov in ostalih priročnih pripravic, za krivenčenje zvoka v najbolj odštekane oblike. Njegov bas je lahko prdel, piskal ali žvrgolel, prevzemal je McDonaldu absolutni primat, ko je soliral, kot bi nosil v skupini vlogo še enega kitarista, kar je dejansko, poleg basiranja, Doug tudi bil. McDonald je zlasti v solistični blues točki instrumentala z lepo naravnanimi in odmerjenimi toni dokazal, kako rahločuten zna biti, sicer je vseskozi brnel z zmetaliziranim a zvočno uravnovešenim riffanjem, skozi svoje značilno cepetanje in kreacijo včasih resnično nenormalnih obraznih grimas. Poba je bil enkrat za spremembo tudi obrit. Morda najmanj zanimiv med vsemi Keith LeBlanc, nikakor ni postregel z kdove kako zanimivo solo točko. Delovala je absolutno mašilo, ki je kradlo nam minute, preostalemu trojcu pa je koristilo, da so ti tačas lahko zajeli malo sape. Zelo blizu množicam zvenijo Fowlerjevi Bad Dog. Preprost funk z adrenalinskim groove beatom velike debelosti, v katerega brez težav zapadejo ušesa in telo. Fowler ni pozabil izkazati Rolling Stones reputacije, ko je skupina smelo inkorporirala refren skladbe Wild Horses v eno izmed skladb na način, da si komaj doumel, tako spontano se je to zgodilo. Zares lepa kemija in medsebojno zaznavanje glasbenikov, ki ga ima ta četverec prirojenega v krvi. Zlasti Wimbish, ki je briljiral v svoji svobodnjaški miselnosti in rušenju vseh glasbenih barier. Ta njegova eksperimentalno plat vselej omreži poslušalca in ga zaposli. Neverjetna duševna hrana je opazovanje Dougove odrske dinamike. Mnogokrat ta eksperimentalna plat deluje po dosežku, tako spretno in peresno lahkotno, da se komaj zaveš. To je pač ta edinstvenost, ki ločuje Wimbisha in ga postavlja na posebno mesto v glasbi. Nič čudnega, da je Fowler kar dvakrat laskal na ta račun: “V tej skupini igram veliko raje, kot sem kdajkoli z Rolling Stones!” In ko je predstavljal ekipo zlasti v: “Naj vam predstavim mojega velikega prijatelja in ta hip verjetno najboljšega basista na tem planetu, Douga Wimbisha!”

Uro in 50 minut fenomenalne funk n’ soul kompaktnosti je minilo kot bi trenil z očesom. Zmes spontanosti v šovu, odrskih vragolijah, izredni uigranosti ter udarni resničnosti je brezskrbno vladala v njih. Izmed vseh prisotnih, pa je daleč najbolj po koncertu seveda žarela organizatorka Gudrun, ki je naposled le doživela obisk svoje Bluesiane, kot si ga Bluesiana vsakokrat zasluži.

No na Douga Wimbisha nam ne bo treba dolgo čakati. Zasedba Headfake prihaja v Bluesiano, dne 14.03.2008 in to sta kar Doug Wimbish s svojim Living Colour buddyjem Willom Calhounom (bobni), ki je samo v lanskem decembru z nastopom kar dvakrat obiskal Bluesiano. Torej? Je med vami sploh še kakšen “headfake”, ki bi lahko odklonil obisk takšne mega ponudbe?

besedilo in fotografije: Aleš Podbrežnik

Galerija slik