Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Galahad
Založba: Avalon Records
Izid: year
Trajanje: 55:52
Ocena: 4.5/5
Britanski neoprog prvaki Galahad so v letu 2012 izdali ne enega, temveč dva studijska albuma, kar je dandanes tudi v progresivnem rocku prava redkost, medtem ko tovrsten trend v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni bil prav nič nenavadnega. Ambiciozni Angleži, ki po albumu »Empires Never Last« (2007) še vedno doživljajo pravo zvočno renesanso in nezmanjšano raven navdiha, se niso zadovoljili s tem, da je bil »Battle Scars« za marsikoga eden izmed najboljših progrockovskih albumov v letu 2012, temveč so že novembra istega leta izdali njegovega naslednika z naslovom »Beyond The Realms of Euphoria«.
Slednji je bil za malenkost manj ambiciozen od »Battle Scars«, vendar še vedno predstavlja enega izmed vrhuncev njihove dosedanje diskografije, tako da se na njem nahaja cel kup impresivnih kompozicij ob katerih bo od radosti ‘zaigralo’ srce vseh zvestih privržencev. Omeniti je potrebno, da so Galahad, v nasprotju z bolj znanimi neoprogresivci iz osemdesetih, svojo studijsko pot začeli šele na začetku devetdesetih in njihovi začetki niso bili ravno briljantni, tako kot je bilo to večinoma značilno za njihove bolj razvpite ‘bratrance’. Šele od »Empires Never Last« dalje, ko so prevetrili svoj slog ter vanj začeli vnašati inovativne elemente prog metala in elektronike s čimer so si v trenutku zagotovili večjo zvočno prepoznavnost, so jih začeli ceniti tudi izven neo prog krogov. V tem času je klaviaturist Dean Baker, ki je glavni podpornik bolj elektronske usmeritve, postal eden od osrednjih faktorjev nove zvočne podobe.
»Beyond The Realms of Euphoria« je slogovno v marsičem blizu uporniško razpoloženemu »Battle Scars« in je prav tako konceptualen album, čeprav v besedilih vsebuje precej bolj preprosto ‘prisluhni svojemu srcu in vse bo dobro’ filozofijo, kar se bo nekaterim seveda zdelo precej naivno in pošteno oguljeno. Morda je tudi zaradi tega v ambientalnem oziru zaznavno manj temačen, kar je moč zaznati že na otvoritveni kompoziciji, inštrumentalu »Salvation I – Overture«, ki vsebuje sakralno začinjene zborovske harmonije in trance teksture s cyberpunk pridihom. Slednjih je ravno prav in se sčasoma umaknjejo bolj prefinjenim simfoničnim pasažam, medtem ko se naelektrenih kitarskih pasaž ne bi sramoval noben progmetalski band.
Na »Salvation II – Judgment Day« vpade značilni, karizmatični vokal Stuarta Nicholsona, ki je edini Galahad član, kateri skupini ostaja neprekinjeno zvest od leta 1985, se pravi od njihovega začetka, saj je imel tudi kitarist Roy Keyworth leta 1998 kratko ‘pavzo’. To je sporočilnostno izjemno močna kompozicija, kjer pride Nicholsonova pevska teatralnost sredi melodramatičnega vzdušja do polnega izraza. Več kot desetminutni mračni ep »Guardian Angel« je udarno tempirani dosežek, kjer sredi različnih trance motivov dominirajo nasršene kitarske pasaže in borbeno razpoloženi bobnarski krošeji. Tovrstno, naelektreno vzdušje vlada tudi po nastopu subtilne sekcije s hipnotičnimi harmonijami in melodičnega refrena pod Stuartovo vselej karizmatično pevsko taktirko.
Kompaktnejše zastavljeni »Secret Kingdoms…« se odpre z izdatno distorzirano električno kitaro, nakar zavlada popolna progmetalska kataklizma z občasnimi, peklensko obarvanimi solističnimi variacijami, medtem ko se Stuart vnovič prelevi v teatralnega pripovedovalca dramatičnih zgodb, pri čemer je še posebej učinkovit, ko doseže melodični refren. »Beyond The Realms of Euphoria« sicer nima tako okusno strukturirane in nepozabne skladbe kot je »Seize The Day«, ki je kasneje izšel tudi kot EP, vendar vseeno vsebuje nekaj dobrih približkov, kadar je potrebno demonstrirati melodično prefinjenost. »…And Secret Worlds«, ki je slogovno nekoliko bližje zgodnejšemu Galahad ustvarjalnemu opusu, se odpre z dramatičnimi klavirskimi aranžmaji in skrivnostnimi vokalnimi harmonijami, nakar tudi s pomočjo nasršenih kitarskih pasaž zavlada pristni viktorijanski ambientalni motiv, ki bo všeč tudi ljubiteljem ostalih (bolj znanih) mračnejših neo prog skupin kot so Arena in IQ.
»All In The Name of Progress«, ki se odpre s sakralnim zvokom orgel, nakar za nekaj časa zavladajo trance teksture, je najbolj temačna kompozicija na albumu, kar je sicer razvidno že iz njenega imena in družbenokritičnega besedila. Vseeno se sredi mračnih pasaž in divjih časovnih preobratov izoblikuje dvigujoč refren, medtem ko si Baker na sintetizatorju privošči tudi specifično neoprog solažo z retro pridihom. »Guardian Angel – Reprise«, tipična neoprog drama, vsebuje klavirsko obnovitev glavnega »Guardian Angel« motiva in operetne vokalne harmonije v ozadju, ki občasno res spomnijo na nebeški zbor angelov. Te ‘nebeške’ vokalne harmonije so prisotne tudi pri obnovitvi glavnega refrena, ki vsebuje mogočni simfonični aranžma.
Na koncu albuma se za nostalgičen zaključek nahaja na novo odigrana verzija Galahad klasike »Richeliu’s Prayer«, ki je originalno izšla na njihovem prvencu »Nothing Is Written« (1991) in v marsičem predstavlja nadgradnjo originala. Slogovno se ta odlični ep, ki v novi produkcijski preobleki Karla Grooma (Threshold) zveni še bolj eksplozivno in dramatično, seveda kar precej razlikuje od predhodnih »Beyond The Realms of Euphoria« skladb, saj so Galahad v času, ko je bil ustvarjen še precej bolj spominjali na Fish era Marillion kot dandanes, ko so popolnoma samosvoj band.
Galahad so z »Beyond The Realms of Euphoria«, še enim neoprog triumfom, dopolnili imenitnost njegovega predhodnika »Battle Scars« ter tako v enem letu nanizali kar dva odlična studijska dosežka, kar je v današnjih časih vsekakor redko slišan in viden uspeh. »Beyond The Realms of Euphoria« je torej še eden izmed sodobnih neoprogrockovskih draguljev, ki bo osrečil vse zveste pristaše te kultne zasedbe. Galahad albumi so na trgovinskih policah (še vedno) prava redkost in so še najlažje dostopni kar na spletni strani banda, ki je že dolgo zapisan lastni založbi Avalon Records. Njihov novi studijski album naj bi izšel jeseni 2015 in večina privržencev seveda pričakuje še eno poslastico na ravni obeh studijskih predhodnikov.
Zasedba
Stuart Nicholson – vokal
Roy Keyworth – kitara
Spencer Luckman – bobni
Neil Pepper – bas kitara
Dean Baker – klaviature
Produkcija
Karl Groom
Seznam skladb
1. Salvation I – Overture
2. Salvation II – Judgement Day
3. Guardian Angel
4. Secret Kingdoms…
5. ..And Secret Worlds
6. All In The Name Of Progress
7. Guardian Angel – Reprise
8. Richelieu’s Prayer 2012
