Big Brother And The Holding Company na krilih fenomenalne Mary Bridget obudili duha Janis Joplin! (2

Big Brother And The Holding Company je ime, ki ga večina glasbenih zanesenjakov največkrat povezuje prav z Janis Joplin. Nič nenavadnega seveda, saj je punca, pred galaktičnim izstrelom med ikone rock & rolla, dolgo časa vestno kreirala prav podobo te prihadelično orientirane zasedbe iz druge polovice šestdesetih let. Pravcata romantka, ki pa jo je Janis po vsega dveh albumih, s spregledanjem neambicioznost (beri neprofesionalnost) zasedbe kmalu zamenjala za solo kariero, s čimer se je gotovo nesramno poigrala z egom posameznikov. Neprijetnost situacije fantje, ali bolje rečeno zdaj že dedci pošteno zrelih let, po štiridesetih letih rešujejo na dokaj enostaven način, saj se z diplomatskim samooznačevanjem “zasedbe, ki je odkril Janis Joplin”, najraje oklepajo nekakšne kompromisne opredelitve svojega statusa, kar je navsezadnje tudi najbolj pravilno.

Danes se tovrstno besedičenje okoli podobe Janis Joplin zdi morda krivično, sploh ko pred nami stoji neverjetna Mary Bridget, ki se tako po glasu kot po stasu že sama po sebi zdi čista inkarnacija legendarne pevke. Maryina interpetacija je čista destilacija dobro znanih vokalnih linij, ki jih dama še dodatno podkrepi z vživetim odrsko predstavo. Da je Mary od samega vraga poslano ženšče je postalo jasno že od udrihanju prvih taktov Down On Me, ki so Bluesiano stresli vse do temeljev. Combination Of The Two bi oborožena z dobro podloženo ostrino funky ritmike gotovo segla še dlje, če bi nam le bilo prizanešeno z nerodnim kitarskim eksperimentiranjem staroste Big Brotherjev Sama Andewa. Sam gotovo ne spada v kategorijo vrhunskih kitaristov, česar pa vselej razpoloženi starec niti ne skriva. Gospod zato simpatije poslušalstva raje pobira z vestnim diktiranjem tempa, ter humornim, a nikoli neokusnim verbalnim obmetavanjem vseh navzočih, ki potihoma tudi izdaja njegov dominanten status. Za hitroprstno kitarsko žongliranje, ki sočasno skrbi tudi za razmeram primerno in seveda kar se da moderno adaptacijo zasedbe v zvokovnem smislu, tako odgovarja suhljati mladec Collins. Glavna atrakcija pa seveda ostaja neuničliva Mary Bridget. Samozavestna punca brez večjih problemov nosi čevlje slavne predhodnice in z izkrenim nasmehom odbija vse poizkuse diskreditiranja pogledov dvoma in nezaupanja. Ravno obratno, Maryin glas takoj zadane direktno v srce, s čimer se razumljivo ne oddaljuje od početja velike vzornice.

Prvi pravi prezkus nadnaravnosti Maryine vokalne dostave je nastopil z Gershwinovo Summertime. Čutna izpeljava te je večeru v trenutku pridala občutek skrivnostnosti, ki ga lahko pričara le prvovrstno petje. Sposobnost naglega preskakovanja izven dometa plaza agresivnega glasovnega agitiranja v varno zavetje melanholične retorike, kjer z roko v roki hodita blues in soul, gotovo predstavlja eno najmočnejših orožij Mary Bridget. Ko takemu arzenalu vokalnih karakteristih dodaš še ščepec spontane lahkomiselnosti šestdesetih let, se iz oči v oči kmalu soočimo z neukrotljivo glasbeno pošastjo. Paralizirani od siline Maryinega glasu smo povsem ubogljivo zajadrali skozi Turtle Blues, fantastično izpeljano Women Is Losers in nič manj osupljivo Get It While You Can. Večer gotovo ne bi bil popoln brez znamenitega refrena Bobby McGee, ob srčnem izvajanju katerega je Mary iz pljuč iztisnila še zadnje atome moči. A nič zato, mladenka se je v zaključku večera samozavestno lotila celo famozne Ball & Chain, skladbe legendarne Big Mame Thornton, s katero je Janis nase prvič opozorila davnega leta 1967 na Monterey Pop Festivalu! Resnici na ljubo je bila Ball & Chain za Mary mogoče celo korak preveč v smeri raziskovanja zgornje meje vokalne resonance, a nič zato. Mary Bridget je strupeno ženšče, ki po krinko svojega obilnega oprsja skriva več karizme in jajc kot velika večina moških vokalistov, da o slaboumnosti feministične naravnanosti moderne ženske glasbene srenje niti ne govorim.

Ne dvomim da za mnoge gotovo blasfemično naslajanje nad ustvarjalnimi vrhunci zasedbe, ki so bili v večini prav plod izjemnosti edinstvene Janis Joplin, je po slabih dveh urah trajajočega glasbenega pridiganja minilo prehitro. Mnogo prehitro tudi za t.i. rezervno postavo Big Brother And The Holding Company, ki tudi po štiridesetih letih, s pogrešljivostjo lastnega statusa v enciklopediji glasbe, deluje povsem pomirjena. Osvobojena duhov preteklosti mogoče celo bolj, kot na višku svojih moči.

Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Mojca Perdih