Izvajalec: Big Life
Založba: AOR Heaven Records
Izid: year
Trajanje: 62:22
Ocena: 4/5
Big Life je projekt dveh glasbenikov, ki je vrnil med žive navidezno odpisanega britanskega vokalista Marka Thompsona Smitha. Mož se je vtisnil na zemljevid rock glasbe s svojim vokalnim prispevkom na Praying Mantis EPju iz leta 1993 “Only Children Cry” ter odličnem samostojnem studijskem albumu iz leta 1998 imenovanem “A Far Cry From New Yersey”. Da v primeru Marka ne gre zgolj za povprečnega čivkača, dokazuje njegov vpoklic v vrste legendarnih glam rockejev iz sedemdesetih The Sweet, katerim je mož pomagal zaključiti skandinavski del njihove turneje iz leta 2005. Druga polovica projekta je britanski glasbenik, tekstopisec, aranžer in producent Steve Newman, znan po njegovi skupini Newman in sedmimi studijskimi albumi v žepu. Prijateljevanje obeh glasbenikov je dolgo, Mark Thompson Smith pa je sodeloval na ducatu Newman albumov v vlogi spremljevalnega vokalista.
Album je kulminacija odličnega funkcioniranja naveze zgoraj omenjenega dvojca, bojda je bil posnet v vsega dveh tednih. Thompson – Smith opozori na albumu, da njegove vokalne moči nikakor niso usahnile ali kako drugače “zaroštale” v letih pavziranja, saj demonstrira preko albuma izjemno držo v artikulaciji, ki zaobjema vseskozi močan, odločen visoko melodičen vokalni zamah, kakršen uteleša izjemno prožnost, ko je treba ponesti vokalno moč iz srednjih v višje in najvišje lege. Ni čudno, da je lahko začasno nadomestil “Helijevega vriskača” Tonyja O’Horo pri The Sweet (smešno dovolj, a tudi ime Tony O’Hora ni nikakršna neznanka v diskografiji skupine Praying Mantis).
Material na albumu bi lahko mirne duše v nekaterih skladbah, ciljam zlasti na refrenske napeve, služil za kalup oblikovanja refrenskih napevov, kakršnih se tudi še danes poslužujejo Praying Mantis, v prvi vrsti pa je seveda (kar je povsem logično) zbližan še najbolj s slogom, ki ga gojijo Newman. V kolikor bi na vokalu pel Steve Newman, bi dejansko dobili novi Newman album.
Album je tipični predstavnik britanskega principa v melodičnem rocku, ki v melosu ne pozna heca in lucidnosti, redkeje spogledovanja s prvinami bluesa in/ali trivialnih izhodišč, ki bazirajo na rock n’ roll copotanju, kar so mnogokrat značilnosti ameriškega principa. Atmosferična koprena je vseskozi blago melanholična, navzema se mistike in seveda prikritega hrepenenja ter deluje zelo stvarno. Produkcija je klasična. Osemdeseta so ji seveda absolutni vzor, obenem pa je ta klasična “eighties” šola prenesena v novodobno življenje. Album poseduje kristalno čisto produkcijo, ki obenem suva in utriplje neverjetno živahno, zahvaljujoč zlasti odlično sproduciranim nizkim tonom, z jasno odebeljeno melodično nogo bas linije.
Kot je v večkratni navadi slehernega zdravega melodic rock principa, so skladbe nastavljene tako, da v njih graduirano narašča vzdušje. Atmosferični vrhunci v refrenih so ojačani z mojstrsko podporo spremljevalnih multivokalnih napevov, ki so harmonična zmes Steveovih in Markovih vokalnih linij. Srednje lege so torej zapolnjene optimalno in dosegajo tisto, kar je najpomembneje v melodičnem rock principu. Visoko vibrantno razpoloženje, na katerem visoko valovi ta album in drži poslušalca čvrsto ob sebi.
Prvi del albuma je v kompozicijsko izraznem smislu močnejši od drugega dela, v katerega se prikrade tudi kakšna pesem, ki bi lahko počakala “v rezervi” in bila posneta na kakem drugem albumu, za druge čase. Sama otvoritev z obskurno zasnovano, a odlične izpostave pompa Dying Day hipoma postavi vzdušje v čvrsto erekcijo. Izdelan Smithov vokal je izdatno podprt s pretkano vzpostavljeno uravnilovko složnega preliva kolažev klaviatur (specifik zvoka sintetizatorjev osemdesetih) in kitarskega riffanja. V prvi polovici album nikakor ne zna in ne zmore popustiti v izjemnem doseganju visoko vibrantnega vzdušja ultra pompoznosti, ki jo diktira izdelan čut za oblikovanje melodično perfektnih in dovršenih motivov. Album narašča v tem elementu neprestano in tretja skladba albuma Better Man je tipični predstavnik skladbe, ki bi bila v sredini osemdesetih mega radijski hit tako uspešno smelo je skrpana skupaj v doseganju optimalne melodičnosti, ki se s prve zasidra pod kožo. Sledi znova močan preklop razpoloženjskega stanja v mistično Calling izpostavljenega drama elementa, ki prav tako sodi med skladbe z enim najboljših refrenov albuma.
Steve Newman seje to pot posvetil izdatneje delu na kitari, zlasti solažam in vse to opremil tankočutno z okusnim in sočnim pregrinjalom klaviatur. V zvoku deluje na albumu celo kanček trše kot tipičen Newman album. Trenutki pečanja z akustiko so seveda vključeni. Najuspešnejša v tem pečanju izmed skladb albuma je gotovo Deep Water z najbolj razgibanim aranžmajem albuma ter nepričakovanim odklonom, ki ga uteleša daljši instrumentalni izhodni del s prelepo kitarsko solažo.
Šibkejše točke najdemo v drugi polovici albuma. Prva je At The End Of My Rainbow s kanček nadležno lucidnostjo speljanih vokalov skozi distorzirani efekt v kitici. Zanimivost albumu jemlje v drugem delu tudi sosledje umirjenih pesmi Leaves ter Stop In Time, kar vnaša občutek ponavljanja nekaterih že izvedenih potez na albumu. K sreči album še enkrat proti koncu korenito zarohni z navito Takin’ Me Down, ki sodi med najbolj režeče in neposredne skladbe albuma, kar požene novo dozo adrenalina v kri. Tu bi se moral album končati saj sledita še dve skladbi, ki jih bi ob primerjavi aranžmajev prvih šestih skladb albuma z lahkoto pogrešali. Seveda je problem v tem, da omogoča nosilec zvoka tipa zgoščenke kar 80. razpoložljivih minut igralnega časa, zato je dopustno tudi “pretiravanje”, čeprav ni vedno zaželeno, kaj šele potrebno.
Kakorkoli obračam, gre za odličen album in toplo priporočilo vsem, ki se kurite na izdelan melodični princip, ki učinkuje hipoma. Naj namignem, da je novi Newman album tik pred durmi in zanimivo bo vleči primerjave s tem albumom, zlasti v tem, koliko izrazne pronicljivosti je še ostalo v rezervi Steveu Newmanu, ki bo zastopala in zagovarjala novi album njegove skupine.
Zasedba
Mark Thompson-Smith – vokal
Steve Newman – kitara, klaviature, spremljevalni vokal
Rob McEwen – bobni, tolkala
Produkcija
Steve Newman
Seznam skladb
1. Dying Day
2. Close To You
3. Better Man
4. Calling
5. I’ll Still Be Here
6. Feel Alive
7. Deep Water
8. At The End Of My Rainbow
9. Leaves
10. Stop In Time
11. Takin’ Me Down
12. Nothing Without You
13. Special Relationship (skrita skladba)
