Kraj: Križanke, Ljubljana
Datum koncerta: 26.05.2008
Število obiskovalcev: 3000
Cena karte: 22 € v predprodaji, 26 € na dan koncerta
V ljubljanskih Križankah je v torek, 27. maja, ponovno grmelo. S težko pričakovanim, predvsem pa zmagoslavnim koncertom, imenovanim “Bil je maj”, so se legendarni slovenski pankerji Niet po dobrih štiriindvajsetih letih vrnili na prizorišče zločina. Uporniki s Primožem Habičem na čelu, so leta 1984 in 1985 (namesto skupine UBR) v sklopu Novega rocka uprizorili veličasten nastop, kar je potrdil tudi neverjeten odziv publike. In s čim se je bend z razgibanim in dokaj kratkim obstojem zapisal na slovenski glasbeni sceni? S karizmatičnim frontmanom, ki je bil za Niet tisto, kar je bil Sid Vicious za Sex Pistols? Z legendarnimi in vedno znova aktualnimi komadi? Ali morda s tem, da se Niet znajdejo v radijskem predvajalniku vsakega uporniškega najstnika, ki odkriva zaklade slovenskega panka? Čeprav se v devetdesetih založniki niso “tepli” za njih, so njihove hite vrtele tudi manj zahtevne radijske postaje. Med takratnimi najstniki so krožile kasete z njihovimi posnetki, ki so bili predvajani tolikokrat, da so bili trakovi razvlečeni, Niet pa so bili slišati nekoliko bolj počasni. Ko je leta 1991, tik pred začetkom vojne za Slovenijo, teža slave terjala svoj davek in si je Primož zadal usodno dozo heroina, so šli Niet počasi v pozabo. Dokončno so razpadli leta 1994, ko je Igor Dernovšek po neprestanih sporih v skupini le-to razpustil. Vendar jih pozabili nismo nikoli. Skozi vsa ta leta, bilo jih je šestnajst, se je kovala legenda in ko so 31. marca letos otvorili Orto fest, je bilo to najlepše presenečenje letošnjega leta. Nato je 19. maja izšel še plošček “Bil je maj”, ki vsebuje šestnajst remasteriziranih posnetkov in tri na novo posnete – “Vsak dan se kaj lepega začne”, “Strah in krik” ter “Bil je maj”. Svojo vrnitev med žive so ob podpori Zablujene generacije in Janija Kovačiča proslavili s torkovim koncertom v Križankah.
Kot prvi so oder Križank zavzeli Zablujena generacija, ki so utelešenje melodičnega panka in predstavljajo mlajšo generacijo. Nekaj čez deveto so se zaslišali uvodni rifi in Zablujenci so nam za začetek postregli z “Kdo hoče plesati z menoj?”. Komad, katerega bistveno sporočilo je parodija na vse sranje, ki ga pošljemo na predizbor za evrovizijsko popevko. Sledil je “Pobegli vlak” in ni bilo malo tistih, ki so že začeli prepevati in plesati. Križanke so bile ob tem času že lepo napolnjene, vendar je bilo pred vhodom približno še enkrat toliko ljudi. “Totaln debil” jih je pritegnil še več. Mladina se je že začela drenjati v prvih vrstah. Nato je zbranim rahlo dozo mešanice punka, popa in reggaeja v ušesa ponesel “Pozitiv vabrejšan”. Besedna zloženka “Extrasupermegafakinnujno” sicer povzroča nekaj zapletov pri izgovorjavi, a ko so jeziki podmazani s takšnimi in drugačnimi substancami, s tem ni težav. Približno tisoč petsto glava množica je nato ob pomoči Zablujencev sfurala svoj “Egotrip”. Ko so Šank rock leta 1996 izdali plošček “Bosa dama”, na katerem se nahaja tudi komad “Metulj”, ta ni bil niti približno tako opevan, kot je danes. Zablujena generacija je omenjenemu komadu nadela svežo preobleko ob petintridesetletnici radia Val 202. Ob “Predsedniku ZDA” se je fantom na odru pridružil oče komada, kantavtor Jani Kovačič, ki je bil drugi torkov gost na koncertu. Vendar je moral ta na svoj nastop še malce počakati, saj so imeli Zablujenci pod prsti še nekaj komadov. Med drugimi tudi “Razdaljo” in “Sonce nabija”. Tu je bil še komad za vse “Patricije”, “Mokrih sanj” pa ta večer zbrana publika še ni tako kmalu doživela. Po približno eni uri so fantje zaključili svoj nastop s komadoma “Moja Liza” ter “Tu mač”. Zablujenci so poskrbeli za najboljši možen uvod v nepozaben večer. Ne bi moglo biti bolje, saj je večina zbranih norela od njihovega prvega do zadnjega komada.
Dobro ogreto, predvsem pa že kar precej preznojeno publiko je nato prevzel Jani Kovačič, ki simbolizira most med mlajšo in melodično generacijo, ki jo predstavljajo Zablujenci, ter starejšimi in tršimi Niet. Ta je, sedeč na stolu, malce umiril z žaganjem nabito ozračje, kot se je sam pošalil. S svojo pojavo je nasmejal in k petju privabil tiste, ki se jim ni mudilo za šank odžejat grla in se napolnit z novo dozo energije. V dobre pol ure smo imeli priložnost slišati Kovačičeve zimzelene komade, kot so “Škoflca”, “Žare Lepotec” in seveda “Delam kot zamorc”, brez katerega bi bil njegov nastop pomanjkljiv.
Napetost je bila v zraku. Klice “Hočmo Niet” približno tri tisoč glave množice je prekinil Jonas Žnidaršič, ki je imel po letu 1984 ponovno priložnost napovedati legende, tokrat z novim pevcem Borutom Maroltom na čelu (ex Prisluhnimo tišini). Vrnitev Niet je bila napovedana že za prvega decembra lani, ko bi morali kot predskupina nastopiti na koncertu Pankrtov, vendar je takrat njihov nastop odpadel. Žal. Je bil pa klic Perota Lovšina, oz. kot mu je rekel Jonas Žnidaršič – Perčija Gnusa, tisti, ki je zaslužen za vrnitev Niet na sceno. Mogoče se je tako celo bolje izteklo. Niet si zaslužijo mnogo več, kot igrati kot predskupina.
Križanke so že pokale po šivih in ko so se zaslišali prvi rifi ter zmagoslavni “la, la, la, la, la, la”, je množica še kar drla v avditorij. “Molk” za začetek. Legende so bile ponovno z nami. “Vijolice” takoj za tem. Množica, ki so jo dobro ogreli že Zablujena generacija, je norela od prvega rifa. Seveda tudi brez “moshpita” ni šlo. Predvsem je bila za to zaslužna mladina takoj pod odrom. Nato smo skupaj z Niet zapeli “Tvoje oči”. Ne le, da je Borutov vokal na las podoben Primoževemu, nase je prevzel tudi vse breme, ki ga je ustvaril kultni frontman. Pohvalno! Že so bile tu “perspektive pijanih noči, perspektive pokozlanih juter” in na oder je v živo rdeči oblekici priskakljala Tanja Ukmar, ki ni skrivala svojega navdušenja. Sledili so komadi iz prvega obdobja Niet. “Melanholija”, “Ni izhoda” ter “Petek zvečer”. Tanja je nato zapustila oder, Niet pa se je na klaviaturah pridružil Borut Činč (Buldožer). Množica je bučno pozdravila uvodne rife “Depresije” in takoj začela prepevati. Dokaz, da so to komadi, ki krojijo slovensko pank izročilo. Še “Sam”, nato pa smo imeli priložnost slišati stari novi komad “Strah in krik” iz leta 1988, ki združuje pank uporništvo in melodičnost. Fantom se je ponovno pridružil Činč in priča smo bili najlepšemu trenutku večera. Tri tisoč glava množica je skupaj z Niet zapela legendaren komad “Lep dan za smrt”. Občutek, ki te preveva v tistem trenutku, je neopisljiv. Koža se ti naježi in nezavedno slediš bendu. V tako stanje te zmorejo spraviti le kultni Niet. Nepozabno! Predvsem pa še enkrat glasnejše in odmevnejše kot ostali komadi.
Sledil je malce mirnejši “Ruski vohun”. Človek ostane brez besed. Niet se v Križankah ne bi mogli zbrati v bolj originalni zasedbi. “Vsak dan se kaj lepega začne” je še en stari novi komad, ki je bil prav tako napisan leta 1987, a je bil posnet šele letos. Sliši se odlično in ne moreš si kaj, da ne bi pel. Spet je bil čas za “šopek” najstarejših, trših komadov. “Umiranje”, “Srečna mladina”, “Zastave” ter “Sranje”. Niet sta se na odru ponovno pridružila Tanja in Činč in skupaj so odpeli “Ritem človeštva”, ki je komad z vedno aktualnim sporočilom. “Izobčeni”, “Heroj” in “Morilci” so bili naslednji zaigrani komadi.
Sledil je kratek bis. Bobnar Tomaž Bergant je prosil za popolno tišino – minuta za Primoža ter komad “Bil je maj” zanj. Borutu in kitaristu Robertu Likarju se je pridružila čelistka Marjetka. Prižgali so se vžigalniki in množica je z Borutom nežno zapela. Prelepo! To je bil tudi najbolj čustven trenutek večera, ki se je počasi prevesil h koncu. Še “Februar” in še en bis. Fantje so se nato ponovno vrnili na oder in za konec še enkrat vžgali “Lep dan za smrt” ter “Vijolice”. Publika je z njimi še enkrat glasno zapela. A se s ponovitvijo ni niti približala prvemu “Lepemu dnevu za smrt”. Še poklon in nasvidenje do naslednjič.
Po koncertu so Niet “napadli” novinarji in si izborili prve izjave, nato pa so podpisali na ducate zgoščenk, plakatov, rok … In prsi. Če je kdo mislil, da se bo na koncertu zbrala le tista starejša generacija, se je motil. Na koncertu so bili vsi, ki jim Niet kaj pomenijo in so bili vsaj enkrat del njihovih življenj. Za konec le na kratko in jedrnato – bilo je nepozabno! Hvala, Niet!
Besedilo: Lea Lesar
Fotografije: Barbara Milharčič
Setlista
Zablujena generacija:
1. Kdo hoče plesati z menoj?
2. Pobegli vlak
3. Totaln debil
4. Pozitiv vabrejšan
5. Extrasupermegafakinnujno
6. Egotrip
7. Metulj
8. Predsednik ZDA
9. Razdalja
10. Sonce nabija
11. Patricija
12. Mokre sanje
13. Moja Liza
14. Tu mač
Niet:
1. Molk
2. Vijolice
3. Tvoje oči
4. Perspektive
5. Melanholija
6. Ni izhoda
7. Petek zvečer
8. Depresija
9. Sam
10. Strah in krik
11. Lep dan za smrt
12. Ruski vohun
13. Vsak dan se kaj lepega začne
14. Umiranje
15. Srečna mladina
16. Zastave
17. Sranje
18. Paranoja
19. Ritem človeštva
20. Izobčeni
21. Heroj
22. Morilci
—– bis —–
23. Bil je maj
24. Februar
—– bis —–
25. Lep dan za smrt
26. Vijolice
Galerija slik
