Bill Evans in The Vansband All Stars – poezija spravljivosti med muzikalnostjo in vrvohodstvom supersoničnih improvizacij (2024)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2024
0 106

Bill Evans & The Vansband All Stars
Portorož / Avditorij Portorož / Slovenija
sobota, 18. 5. 2024


Bill Evans je danes legenda saksofona! Danes lahko že zagotovo tako rečemo. Možakar je v svoji bogati karieri – nase je resneje opozoril po priključitvi k Milesu Davisu v začetku osemdesetih, večkrat obiskal Slovenijo. Nazadnje prav Portorož pred dvema letoma. Glede na to, da sodi po tej plati Evans na nek način za resne kandidate, ki bi lahko pridobili slovensko državljanstvo, pa je ob njegovih ustaljenih glasbenih pripovedih vezanih na sočne akrobacije neslutenih improvizacij na saksofonih, posebej zanimivo spremljati, koga bo za sleherno novo turnejo pridobil v svojo spremljevalno ekipo. Če je pred dvema letoma igral kitaro pri njemu sloviti Mike Stern, je tokratna spremljevalna zasedba The Vansband All Stars prav tako (najmanj) vrhunska, če ne kaj več.

Eden najbolj imenitnih jazzovskih in medžanrskih klaviaturistov John Medeski, pa Felix Pastorius (mdr. David Byrne) na bas kitari, sicer sin slovitega Jaca Pastoriusa ter bobnar (pregovorno pravi bobnarski ‘mlinček’) Keith Carlock, ki se ga mnogi spominjajo mdr. tudi kot člana zasedbe ameriških art rock ikon Toto, obenem pa se je proslavil tudi ob sodelovanju s Stingom in ‘Toto tovarišijo’ imenovano Steely Dan.

Tokratni obisk je postregel z nekaj manjšo številčnostjo in ni bil povsem razprodan, kot nastop The Wooten Brothers devet dni prej na istem prizorišču. Na dan koncerta si lahko še kupil vstopnico, sicer pa je bil Avditorij tudi tokrat obilno natrpan (bog ne daj da, si imel sedišče nekje na sredini recimo enajste vrste, pa bi te zvilo med koncertom ter odkatapultiralo proti toaletnim prostorom v pritličju Avditorija).

Skratka, po sočnem in šegavem nagovoru znamenitega jazzovskega atašeja Slovenije Branka Rončela – z Evansom sta skozi dekade poznanstva postala tudi velika prijatelja, je kvartet zasedel svoje položaje. Bill Evans je prvenstveno posegal med koncertom po soprano saksofonu, tega pa je kombiniral s tenor saksofonom. Večino solističnih eskapad sta izmenjaje izvajala z neverjetnim Johnom Medeskim, ki je na trenutke deloval kot hobotnica v morju tastatur! Prilagodljivost, šegava iskrivost in reakcija so sinonimi za Medeskega, vselej ko je Evans s solističnimi vragolijami, podžigal znamenitega klaviaturista. Naveza med njima je naravnost nora in osupljiva. Funkcionira brezgrajno!

Bill Evans je z ekipo naklonil več pozornosti v repertoarju svojemu najnovejšemu glasbenemu dokumentu “Who I Am”, ki je napovedan v letošnjem letu (zanimivo, da so album prodajali v CD ‘vallet’ formatu takoj po koncertu v Portorožu). Karkoli. Iz najnovejšega dosežka je izvedel (vsaj, op .p.) skladbi Mica Moon in Spy In The Sky – kolikor je avtor tega prispevka uspel prestreči med koncertom. Na seznamu tega večera pa se je nahajala “Modern Standards” točka Hearts Of Havana. Felix je moral vskočiti v obuvalo Daryla Jonesa, a mu to ni delalo posebnih preglavic, saj je nekje v začetku druge polovice namenil velik poklon očetu Jacu Pastoriusu z dolgim fascinantnim basovskim vložkom, po katerem je kvartet prešel v izvedbo Weather Report klasike Contunuum (njen avtor je prav pokojni Jaco Pastorius). Ko se je kvartet lotil “Modern Standards” skladbe Hearts Of Havana, je postalo hipoma jasno zakaj je Evans za to turnejo iskal prav kralja električnega klavirja kot je John Medeski. Noro kaj vse je prikazal ta izjemni glasbenik skozi svojo igrivost in pronicljivost.

Vendar pozor! Evans z ekipo vzdržuje rdečo nit. Fragmentacij in pobegov ‘čudaštva’ ni. Bend zasoli srednje dele z poljubno dolgimi akrobacijami soliranja, a se vselej vrne v format vodilnega motiva, četudi ujame ravnovesje vrvohodstva v zadnjem hipu. Evans-Medeski! Naveza je ključ vse sočnosti. A vnemar temu ne gre zanemarjati neverjetne ritem sekcije. Kot omenjeno. Carlock ne pozna in ne razume pomena glagola ‘mirovati’ (beri: ti uboge činele). Polnjenje prostora je razkošno in Carlock se v tem niti za hip ne ustavlja. Deluje dejansko kot ‘mlinček’ z ‘lovkami’ nenehno v pravem trenutku na pravem mestu. Hearts Of Havana je točka, kjer se je razmahnil v izobilju cel kvartet (tudi Carlock je tu korenito pretegnil gornje ekstremitete) in je dejansko, v kolikor bi iskal za nekoga, ki išče takojšnjo informacijo o čem je govora v artizmu Billa Evansa, bi bila prav skladba Hearts of Havana najprimernejši komponistični dosežek Evansa, ki hipoma vrne zelo kredibilen odgovor na takšno vprašanje. Kredibilen v kontekstu artističnega formata izpovedi kvarteta aktualne turneje.

Osupljivo! Dihjemajoče. Temu pravijo analitični modrijani post be-bop. A nosi mnogo vzporednic z glavnim matadorjem popularizacije be-bopa. Milesom Davisom. Na slehernem koraku. To je neizpodbitno. To je dejstvo. To je ponotranjen del glasbenega vizionarstva izjemnega Billa Evansa. V velikem finalu se je Evans z ekipo priklonil tudi liku in delu velikana Milesa Davisa. Skupaj so se lotili točke Jean-Pierre. Gre za točko, ki se jo Evans rad loteva in ne preseneča, da se nahaja večkrat na njegovih koncertnih repertoarjih (skozi leta). Izhaja iz Milesovega albuma “We Want Miles” (ta dvojni album je izšel leta 1982, ko je bil Evans seveda čvrsti del Milesove glasbene ekipe).

V finalu, ko je Evans z ekipo izvajal Davisovo točko, je pristopil povsem do roba odra in na tak način skušal kar se da podžgati precej rezervirano publiko, ki je pod bremenom sramežljivosti, le stežka premagovala to oviro. Kakorkoli, nekaj se jih je v publiki le prebudilo.

Kaj povedati za konec? Pričakovana eksplozivnost Billa Evansa in spremljevalne ekipe je nagradila prisotne. Vsekakor pa je odločujoča naveza spremljevalne ekipe, ki se veže na znamenitega saksofonista. V tem oziru sledi Evans zelo svojemu mentorju Milesu. Tudi Miles je novačil najbolj zveneča jazzovska imena v svojo spremljevalno ekipo. In roko na srce. Glede na to, da je Evans z obiski Slovenije tako rekoč ponarodel, je zadnje čase najbolj zanimivo spremljati prav to, kaj bo postorila njegova ekipa spremljevalnih glasbenikov, ki veljajo za zvezdniška imena sodobnega jazza. Koncert v Portorožu je izpolnil vsa pričakovanja. Celo presegel. Evans ostaja izvedbeno srborit, izpovedno jedrnat in odločno fokusiran umetnik. V upanju na novo snidenje z Billom, naj tako tudi ostane!

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki