Kraj: Dvorana Rikard Benčić /Rijeka / Hrvaška
Datum koncerta: 25.04.2008
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 70HRK (10,00€)
Blaze Bayley, znameniti izbranec, da pomeri velika Dickinsonova obuvala potem, ko je ta zaradi težav z velikim egom zapustil Iron Maiden leta 1993, zaseda vsekakor posebno mesto na zemljevidu metal glasbe. Mož je, odkar je zapustil Iron Maiden, izdal tri studijske albume, en koncertni album, koncertni DVD, četrti pravi studijski album “The Man Who Would Not Die” pa se nahaja tik pred durmi svojega uradnega izida, ki je napovedan za 07.07.2008.
Blaze je nedavna imel kar nekaj težav, ki so ga pestile zaradi nepokorščine svojih članov, kar se tiče glasbenih usmeritev. Tako je skupino povsem razpustil in sestavil na novo. Ta prenovljena Blaze zasedba se je tako na Rijeki predstavljala v sledeči postavi: Blaze Bayley (vokal), Nick Bermudez (kitara), Jay Walsh (kitara), Dave Bermudez (bas kitara), Lawrence Paterson (bobni).
Za Blaze obisk na Rijeki sem seveda izvedel tik pred zdajci. Glede na to, da povratnega odziva organizatorja ni bilo, sem se to pot ugriznil v jezik, saj so bile cene vstopnic praktično zastonj. Ne vedoč da gre pravzaprav za festival, prispeva s Petrom, po intenzivnem kolovratenju v iskanju lokacije, že malo pred osmo zvečer pred športno dvorano Rikard Benčić, kjer je bil napovedan koncert. Urbana riješka četrt je, razen divjega metalsko pivskega rogoviljenja pred in v okolici dvorane, bila povsem mrtvo mesto, brez znakov kakršnegakoli življenja. Pravzaprav se nisi imel kam dati, v smislu popestritve dneva, kar bi ti olajšalo čakanje do prve nastopajoče skupine. Škoda, da se dogodek ni razvijal kje bližje centru mesta.
GRIEF CHARISMA:
Dogodek poimenovan “Riverburn” festival, kot se je razbralo iz napovednika na Blaze Bayleyevi uradni spletni strani, se je pričel odvijati šele krepko preko desete ure zvečer. Žal so neuničljivi hrvaški rockerji in veterani Majke, bili prisiljeni v zadnjem trenutku odpovedati koncert. Maloštevilno občinstvo so pričeli ogrevati lokalni veljaki Grief Charisma. Kvintet razvija različico tehnično kompleksnejšega sloga. V osnovno thrash/death formo riffov, vpleta kompleksnejše pasaže in jih dozira s prehodi v umirjene atmosferične dele. Glavni vokalist skrbi za death “growle”, medtem ko mu basist občasno pomaga z melodičnim in čistim vokalom. Če dodamo pred death metal še oznako progresivni, nekako to zadošča za prvo oznako skupine. Glasba deluje v celokupnem seštevku zelo fragmentirano. Tu je mogoče najti celo kako vzporednico z Opeth, seveda oddaljeno svetlobna leta stran. Fantje so še precej zeleni. Predvsem jim manjka nastopov, še zlasti pevcu, ki se kar nekako ni znašel pred praznim pododrjem ter dolgimi instrumentalnimi pasažami. Morda mu ne bi škodovalo v takih trenutkih v roke prijeti vsaj ritem kitaro. Fantje so zavidljivo uigrani, a brez prave dinamike in kinetizma na odru. Torej dokaj statičen in nezanimiv nastop, čeprav tehnično lepo odigran. A manjkala sta energetski fluks in karizma. Fantje bodo tudi v tem še zrasli. Dajmo jim čas.
ACAID:
Drugi na oder so prišli še eni domačini. Riječani Acaid. Skupina povsem iz drugega testa. Rock skupina, ki gradi svojo ritem osnovo na prvinah funk glasbe. Acaid so prinesli na oder povsem drugo energijo, v prvi vrsti zahvaljujoč njihovi pevki Ani, ki je požela v trenutku vso mojo pozornost in še parih zainteresiranih v prvi vrsti. Kaj je ne bi, ko pa ima vražje dober vokal. Punca ima neverjeten posluh in občutek za soul improvizatorske vložke k osnovnim linijam petja. Poleg tega poseduje avtoritativen in močan vokal, ki ga nadgrajuje z neverjetno energijo ter dinamično odrsko igro. Morda bi potrebo po vzbujanju ekstravagance v bodoče lahko sanirala kako drugače, kot da krade mamine velikonočne zavese, jih razreže in se za nastope s skupino z njimi na hitro zamota ter zavije. Preostali kvartet je deloval odlično podmazano, predvsem je jeziček na tehtnici k temu nagibala plastovita in razgibana ritem linija v katero sta se vpenjali obe kitari, na trenutke na čistih polakustičnih akordih, v refrenih pa so le tem sledili riffovsko distorzirani plazovi. Da z ozvočenjem nekaj ne štima, je opozoril pevkin mikrofon, ki je proti koncu nastopa crknil. Kar se tiče sodelovanja publike, to pač ni bil dan za Acaid. Kljub sila impresivnemu nastopu, se publika ni kaj dosti ozirala na skupino, niti ji ni namenjala kakršnihkoli aplavzov, kar je sramotno, a po drugi strani razumljivo, saj je to pot festival obiskala metalska publika, željna metala. Ana je seveda stvar obrnila na plat cinizma in ogovorila redke, ki so se naslanjali na ograjo pod odrom: “Vi ste naša najbolj bučna publika doslej!” Acaid je v ritmičnem smislu vse jasno. Ustvarili so bravurozen “groove”, ki je v kombinaciji z lahkotnim, vživetim in pristopom Ane polnim žara, potrdil lep razvojni potencial skupine.
BLAZE:
Blaze Bayley je po veselem žrebanju dobitnikov vstopnic za koncert Iron Maiden v Splitu (11.08.2008), “Live After Death” DVDjev in tolažilnih plakatov, zasedel oder ob 1 uri zjutraj in 20 minut. Mož je pritekel na oder kot smo od Blazea navajeni. Skupina nas je že veselo praskala po ušesih z uvodnim delom skladbe Tenth Dimension, publika, dotlej razkropljena in razsuta po ogromni dvorani, se je strnila pod odrom, praktično vseh 200 do 250 ljudi je enovito bodrilo skupino. Ko priteče Blaze v ospredje, se ljudem seveda utrga. Blaze je v trenutku vzpostavil red. Z rutinirano avtoritativno igro in vodenjem skupine, je krmil publiko s svojim metalom.
Blaze ima še vedno povsem ohranjen vokal. Njegovo petje je bilo na moč prepričljivo, kar se moči in eksplozivnosti tiče. Nekajkrat je pač bil neprecizen, predvsem v zadnjem predrefrenu Born As A Stranger, ko ga je celo vseskozi poslušni Dave Bermudez pogledal nekoliko postrani in je Blaze dvignil svoj skorajda poltonski kiks, na pravi ton šele v refrenu. Blaze je sicer odličen retorik. Jezik mu drči kot podmazan, izvrsten nakladač je, ni kaj. Publiko je vseskozi držal budno z raznolikimi nagovori, največkrat s pihanjem na dušo, da so mu pomembni le njegovi oboževalci in da se požvižga na glasbeno industrijo. Lepo je to slišati, a vemo kaj je res, mar ne?
Zelo všečno je bilo prisluhniti skupini, saj je Blaze sestavil set listo praktično iz svojega lastnega avtorskega materiala, ki ga je skupina odlično odigrala. Blazea (brez Iron Maiden) sem imel čast spremljati v živo aprila 2001 v Stuttgartu pred Helloween in februarja 2002 pred Savatage v Grazu, obakrat z najboljšo postavo, ki je tudi posnela odlični prvenec “Silicon Messiah” (2000). A takrat obakrat je bil Blaze omejen na 30 minut, v njih pa je seveda igral tudi Iron Maiden. To pot je bilo prostora za izvedo avtorskega materiala zelo veliko. Ker gre za odlični opus, si le ta vsekakor zasluži absolutno prednost v izvedbi, pred Iron Maiden materialom.
Po številnih rokadah v postavi in otepanjem težav z mestom stalnega bobnarja, je ta, povsem nova postava, dokazala med nastopom na Rijeki, da se izvedbeno lahko povsem približa prvi Blaze inkarnaciji. Seveda kitarista ne zmoreta kakovostnega posnetka fenomenalne Slater/Wray kemije, vendar pa praktično nista niti streljaj oddaljena od nje. Strupena voltaža vseskozi. Skupina je pritisnila na vso moč, Blaze pa je kot pravi poglavar fenomenalno podžigal publiko. Ni čudno, da se je ujel s člani Iron Maiden, ko ima tako dolg jezik ter podoben način odrske igre in gestikuliranja, kot Bruce Dickinson. Atraktiven in karizmatičen je Blaze. Pravzaprav ko ga opazuješ, težko odmakneš oči od njega. Izreden igralec je.
Skupina je uvrstila izmed težko pričakovanega Iron Maiden Blaze-era materiala vsega štiri skladbe. Te so potrdile, da je Blaze najbolj pravi vokal za njihovo izvedbo. Njegov zamolkel, nižje intoniran vokal, je edini kreator prave turobne črnine, ki jo premore enkratni “X Factor” (1995) album, neponovljivi Iron Maiden album v vseh pogledih. Uživali smo ob tresenju taktov Lord Of The Flies, mravljinci so nezadržno švrknili skozi hrbtenjačo, tu je bil znameniti ultra pospešeni Futureal (“Virtual XI.”, 1998) pa poslastica večera, Virus (“The Best Of The Beast”, 1996). Takoj, ko je Blaze vprašal, če kdo pozna Iron Maiden “Best Of The Beast” album, je bilo jasno kaj sledi. Virus je predstavljal enega vrhuncev tega koncerta.
Nasploh je Blaze premeteno dvigoval vzdušje med nastopom. Intenziteta je rasla skozi skladbe kar se je začutilo predvsem ob izvedbi Lord Of The Flies pa vseh sledečih skladb do konca. Nasploh je bil čvrst zaključek s trojčkom Virus, Born As A Stranger in seveda obveznim Man On The Edge, po katerem publiki nikakor ni bilo jasno, da je zabave konec. Pred Man On The Edge je Blaze napovedal, da skupina nima pripravljenega klasičnega dodatka in da namerava dejansko odigrati le še eno skladbo. Ta improvizacija skupine je šla na rovaš dejstva, da dvorana ni posedovala pravega “skritega” in “zavarovanega” prehoda na relaciji “backstage” – oder in bi izvedba trika z dodatkom, ta trik povsem osmešila, saj skupina dejansko ni imela prostora, da se umakne z odra v zakulisje to pot.
Blaze Bayley in kompanija so predstavili tudi skladbo s prihajajočega novega studijskega albuma skupine “The Man Who Would Not Die” (2008). Tega je Blaze pridno predstavil ljudem ter opozoril, da vsi, ki snemajo nocoj komad in ga nameravajo naložiti na You Tube, naj se ognejo nizkih udarcev. To pa naj storijo tako, da lahko naložijo skladbo na You Tube le v primeru, če jo bo skupina resnično dobro odigrala. Blaze ni pozabil dodati, da pač publika ne pozna skladbe in da ne bo vedela, ali jo je skupina dobro odigrala ali ne, torej si lahko skupina privošči tudi fušanja med njo. Pravi teater špas v Bruce Dickinson maniri.
Ura in štirideset minut odličnega nastopa lahko rečemo že skorajda legendarnega bivšega pevca Iron Maiden, prerojenega Blazea Bayleya z upajmo, da naposled čvrsto in stabilno postavo, ki bo garant mnogih tovrstnih metalskih ohceti ter seveda mnogih novih albumov skupine, je silno hitro minila. Še enkrat skočimo k izbiri izvedbe Iron Maiden repertoarja. Blaze bi še posebej presenetil ljudi, da ne rečem šokiral, če bi Futureal ali Man On The Edge zamenjal s Como Estais Amigos?. Ali pa obe našteti skladbi črtal iz repertoarja ter ju nadomestil s skladbo Sign Of The Cross.
Kar se zvoka tiče, si moral stati to pot povsem na sredini in to ali spredaj, ali kjerkoli na poziciji med odrom in mešalno mizo. A seveda na sredini. Levo in desno je močno odnašalo zvok, Blazeov vokal pa je bil na teh točkah še posebej slabo slišen. Da ima skupina nizek proračun, je dokazovala tudi odrska oprema, katero so si v celoti sposodili od organizatorja. Vse skupine so igrale na istem setu bobnov…Po koncertu si je gospod vzel čas za podpisovanje CDjev, kar je publika seveda vneto izkoristila. Niti v sanjah si ne bi upal pomisliti, da bo Blaze kdaj igral na Rijeki. Hvala organizatorju UPRK Soundlite za njegovo vero v metal, trud in požrtvovalnost ter da je akreditiral RockLine kar na vratih pred vstopom v dvorano. Pa čeprav niso vse stvari šle med festivalom, kot si je organizator nemara želel, smo bili deležni kreacije pristnega žlahtnega metal utripa, ki ga je na Rijeki ustvaril maratonski Blaze. Škoda le da ni bilo več ljudi na festivalu.
Setlista
GRIEF CHARISMA:
1. Of Powerty And Richness
2. Learn From Dead
3. Transparent Gas Mask
4. Lost
5. Fragile Faith
6. Agoraphobia
7. Toward’s Our End
8. Agony Remains
BLAZE:
1. Tenth Dimension
2. Ghost In The Machine
3. Ten Seconds
4. Speed Of Light
5. The Brave
6. Futureal
7. Stare At The Sun
8. The Launch
9. Lord Of The Flies
10. Regret
11. Leap Of Faith
12. Alive
13. Identity
14. The Man Who Would Not Die
15. Kill And Destroy
16. Virus
17. Born As A Stranger
18. Man On The Edge
Galerija slik
