Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Velden am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 19.12.2007
Število obiskovalcev: 70
Cena karte: 27,00€ / 30,00€
Nori veseli december v Bluesiani se nadaljuje! Namesto na “kuhančka” v staro Ljubljano, odrinemo tako spet raje v Vrbo na Koroškem. Seveda je časovna razlika v doseganju obeh ciljev lahko minimalna, nasploh če prišteješ krepko malho minut, ki jo v decembrih potrošiš, da v strogem mestnem centru Ljubljane najdeš parkirišče, na katerem te ne ogroža natikanje lisic, kot posledica hinavskih klicev policiji s strani pudlofilnih, impregniranih, ljubljanskih babic in dedkov (beri: Ljubljančanov).
Tokrat je šlo za las. K sreči se je koncert začel z eno uro in pol zamude, saj smo krenili iz Ljubljane praktično v času napovedi njegovega uradnega pričetka, to je malo pred pol osmo, zvečer seveda. V trenutku, ko smo prestopili prag prijetnega kluba, so William E. Calhoun in njegova skupina Aza pričeli v klubu z jazziranjem in predstavljanem Calhounovega projekta “Native Lands” (2005).
Kvintet Aza zastopa v prvi vrsti Will Calhoun (bobni) – v prvi vrsti razvpit po svojem slovesu članstva pri funk metal mojstrih Living Colour. Calhoun je izreden glasbenik in svojevrstni glasbeni vrač, ki je razvil prepoznavno (sebi lastno) tehniko bobnanja ter ji vdahnil edinstven način jazz eksperimentiranja. Možakar je znan po koncertnih ali studijskih sodelovanjih s številnimi visoko letečimi in zvenečimi imeni glasbenega biznisa, kot so: B.B. King, Mick Jagger (Rolling Stones), Jaco Pastorious (R.I.P., Weather Report), Harry Belafonte, Pharoah Sanders, Jack Dejohnette, Paul Simon, Lou Reed, The Allman Brothers, Lauryn Hill, Marcus Miller, Dr.John, Carly Simon, Herb Alpert, Ron Wood (Rolling Stones), Wayne Shorter (saksofonist Weather Report in dobitnik grammyja za CD “High Life”), Lauryn Hill in rap hruponožci Run-DMC ter Public Enemy.
Z Willom so zasedli oder še Antoine Roney (saksofoni) – možic zrelih let in prekaljeni lisjak, ki je svoja svetla leta preživel v zasedbah z Arturo Sandovalom, Cindy Blackman in Jacky Terrasson, potem je bil tu še rekrutiranec z EMŠO-m manjše obrabe Corey Wilkes (trobenta, rog), ki pa se je že prekalil pri legendi Herbieju Hancocku in rap idolu Mos Def-u. Nadalje je bil z njim na odru Coreyev Mos Def družabnik, “pomanjšani košarkar lige NBA Charles Barkley” Mark Kelley (bas kitara), ki je igral s super imeni Greg Osby in Pharoah Sanders. Kvintet je zaokrožil eden najbolj cenjenih jazz klaviaturistov ta hip Orrin Evans, sicer član koncertne zasedbe Pharoaha Sandersa in mož, ki je v preteklosti igral z jazz imeni Bobbyjem Watsonom in Kennyjem Barronom.
Ufff… sedaj, ko je uradni del reportaže za mano, se končno lahko posvetim pisarskim užitkom. Jazz veslanje na krilih vesel iz vesolja. Skoraj polovico odra je zasedel s svojo opremo in bobni Will, ki si je za to prilastil več kot le desno tretjino odra. Ostali štirje kameradi so se tlačili na preostalem delu odra, s tem da je basist Mark Kelley večino časa koncerta kar presedel na stolčku potisnjenem ob lesni opaž stene kluba. Možje so odprli koncert s skladbo Afro Blue, ki pripada albumu “Native Lands” (2005), kateremu je bila posvečena predstavitev tudi tega koncertnega nastopa skupine v Bluesiani. Maksimalno razpotegnjena skladba v kateri, so se v solažah predstavili prav vsi glasbeniki, začenši z pihalno sekcijo. Prvi je načel svoj solo na saksofonu “cokljati” Roney, potem koje ta odhlačal z odra, je za njim sledil mnogo agilnejši izbruh solaže na trobenti. Ni bilo treba dolgo čakati, da je vskočil še Calhoun, ki je v trenutku preznojil samega sebe, da je pot lil v curkih z njega. Tudi Evans je medtem že ogrel svoje prste ter dodal izredni prosto raziskovani in razgibani komunikaciji med instrumenti poseben čar. Skladba je namerila krepkih dvajset minut in izgledalo je kot, da je fantje, ne da ne zmorejo, pač pa preprosto ne želijo končati, tako čvrsto so se zlili z njenim “groove-om”. Evansovo solažo je Calhoun izrabil za premor, da popivna znoj s sebe, z brisačami, ki mu jih je tik pred dejanjem na oder dostavila neuničljiva šefica Bluesiane, vselej skrbna Gudrun. Zmes jazza in svetovne glasbe z genialnimi kravžlji eksperimentalnih odklopov, ki jih je mojstrsko kontrolirala kleno ulita ritem linija Kelley – Calhoun melodično funkoidnega dotika, je kot veter razpihoval žerjavico in skrbel, da je Bluesiano tudi to pot zajel edinstveni glasbeni plamen.
Izreden dotik nepredvidljivosti in spontanosti, ki mu je sledila peterica predana splošni privlačnosti, ki jo ponuja odklop “nepremišljeno” svobodnjaškega pristopa, kakršnim smo bili priča kar nekajkrat v letošnji koncertni sezoni v Bluesiani, tudi to pot ni niti za trenutek ostal spregledan. Calhoun je še nadalje predstavljal “na debelo” svoj novi dosežek “Native Lands”, zato se je kvintet v nadaljevanju lotil skladbe Pyramids.
Umoja (“Native Lands”, 2005) je bila posebna skladba večera. Zabelil jo je nigerijski boben imenovan “udu”, ki ga je Will previdno položil v svoje naročje, kot bi dete v zibelko deval, če bi Willovo dejanje lahko komentiral prvi oboževalec Martina Krpana Fran Levstik. Will se ni predolgo obiral, pač pa takoj pričel pridno trepljati čudežno pripravico. Ni dolgo trajalo, ko sem se z njim odzibal nekam daleč, daleč v drugo dimenzijo. Točka večera je bila implementirana in ponešena do gorišča v nadaljevanju, ko je pristopila na oder znova cela ekipa. Eden vrhuncev koncerta pa je bil definitivno ujet ob izvedbi naslovne skladbe plošče “Native Lands”, ko je Calhoun znova stopil v ospredje ekipe in ob kombiniranju rogoviljenja na “wave” boben s pomočjo ometličenih palčk ter nadgradnjo melodije z “delay loopom”, ki ga je oblikoval z indijansko piščaljo ter pospremil vse skupaj z elektronskim vzorčenjem izpod obračanja gumbov plejade najrazličnejših čudežnih pripravic za “prosto krivenčenje” energije zvoka. Ponavljajoči vzorec je deloval hipnotično in znova je skladba rasla iz kroga v krog ter dosegla svoj zenit, ko je udaril družno v eno na odru celoten kvintet.
Tega večera je skupina Aza v uri in petdeset minut odigrala ne več kot 7 ali 8 skladb. Ponudila je povsem svojstveno različico dojemanja jazz glasbe. V osnovi izhajajoče iz temeljne zakoličbe klasičnih jazz form in vendar kadar se pojavi v postavi ime Calhoun ta šablona nikakor ne more zdržati. Calhoun je tisti gradnik, ki narekuje stopnjo doziranosti izraza z deležem odklop eksperimenta. Z privlačnostjo gradnikov izročila svetovne glasbe ter fuziranjem z jazzom, končniki elektronskega vzorčena ter kreaciji atmosfere, ki te zlahka ponese v polje duševne “zamaknjenosti”, so fantje poskrbeli, da so prisotni tega večera zapustili Bluesiano s povsem novo izkušnjo. Kdor je lahko sledil začasnemu izklopu prisebnosti, je bil še posebej bogato nagrajen.
Kvintet je v zaključku podžgal sicer med koncertom tradicionalno distancirano avstrijsko občinstvo, da je to s ploski rok spremljalo zaključna dejanja sklupine na odru. Fasciniranost nad usklajenim prelivanjem solističnih točk, peklenski naoljeno uigrani ritmični spremljavi, ki jo je diktiralo znameniti Calhounovo bobnanje, je doseglo višek ravno v zaključku nastopa skupine. Po vsej prevoženi koncertni kilometrini posameznikov Aza kvinteta je odvečno spoznanje, da je bila stopnja uigranosti ni medsebojne kemije odrskega zaznavanja glasbenikov vrhunska in dosežena praktično z golo rutino in velikimi izkušnjami, ki jih posedujejo ti glasbeniki.
Will je v prisrčnem klepetu po koncertu dejal, da si želi prihodnje leto v klubu Bluesiana Rock Cafe posneti koncertni album, ker kot je poudaril sam, ga privlači k temu izredna pristnost vzdušja domačnosti in dostopnosti, ki ga pozna le vzdušje Bluesiane. Upajmo, da se Willove napovedi čimprej uresničijo. Znova je nosil dogodek le eno pomanjkljivost. Spet je primanjkovalo ljudi v Bluesiani. Očitno je, da so Avstrijci predobro hranjeni kar se koncertov tiče! Ob tem so seveda pozabili ceniti kaj pravzaprav imajo. To pa (umetno) prikriva dejstvo, da se za organizacijo koncertov velikih glasbenih imen, na severni strani Alp vedno najde dovolj denarja.
Galerija slik
