Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Supertramp
Založba: A&M Records / Interscope
Izid: year
Trajanje: 46:12
Ocena: 5/5
Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je le malokdo verjel, da so Supertramp še sposobni ustvariti mojstrovino na ravni svetovne uspešnice »Crime Of The Century« (1974), kaj šele, da bi presegli njen komercialni uspeh, vendar se jim je z »Breakfast in America« posrečilo ‘nemogoče’, s čimer so se z zlatimi črkami in za vse večne čase zapisali v anale artrockovskega panteona. Glavna motorja velikega, nepričakovanega uspeha sta bila, po pričakovanju, kitarist/pevec/pomožni klaviaturist Roger Hodgson in klaviaturist/pevec Rick Davies, ki nikoli nista imela zglednih medsebojnih odnosov, medtem ko sta nove skladbe pisala ločeno. Z vsakim letom sta vse težje sodelovala pri skupnih glasbenih vizijah, vendar sta v obdobju, ko sta uspela preseči medsebojne razlike, v vlogi glasbenikov in skladateljev uspela ustvariti nekaj najimenitnejših kompozicij v povesti rock glasbe.
Njuna hudomušna, družbenozbadljiva in pogostokrat cinična besedila so dosegla na »Breakfast in America«, ki je izšel 29. marca 1979 (natanko tri leta pred rojstvom avtorja te recenzije), novo kakovostno raven, medtem ko so Hodgsonovi skladateljski dosežki, se pravi »Take a Long Way Home«, »The Logical Song« ter »Child of Vision«, skupaj z Daviesovim »Goodbye Stranger«, najboljši trenutki na tej popolnoma brezgrajni studijski mojstrovini. Hodgson si po ‘razdoru’ resda lasti večino hitov, vendar še do danes ni popolnoma razčiščeno komu pripada avtorstvo posameznih skladb na tem albumu. Kljub temu, da so nekatera besedila na albumu (z njegovim naslovom in naslovnico vred) jasna satira ameriške kulture, pa še zdaleč ni šlo za konceptualni album, temveč za zbirko hudomušnih skladb o medsebojnih odnosih in (večinoma umetno vcepljeno) potrebo po (instantni) slavi v materialistično usmerjenem sodobnem svetu. Prvotni naziv albuma bi moral biti »Hello Stranger«, vendar je Hodgson uspel prepričati Daviesa, da je »Breakfast in America« primernejša izbira.
Oba predhodna Supertramp albuma, se pravi »Crisis? What Crisis?« (1975) ter »Even In The Quietest Moments«, sta bila, vsak na svoj način, zelo dobra dosežka, vendar vseeno nista imela dovolj veliko število močnih kompozicij, da bi si lahko prislužila takšen kulten status kot je to uspelo »Crime Of The Century«, ki je ob izidu postavil številne nove artrockovske standarde. Supertramp so z »Breakfast in America«, katerega so se lotili na presenetljivo lahkoten in igriv način, ustvarili enega izmed tistih brezčasnih albumov, ki bodo za vekomaj prepoznani med največjimi glasbenimi dosežki človeštva, pri čemer ne gre zanemariti, da jim je poleg njihovega specifičnega pristopa k art rocku prav prišel tudi priostren smisel za (črni) humor in ironijo.
Artrockovski prvaki so na »Breakfast in America« zgradili neverjetno trden most med simfoničnim prog rockom ter pop rockom z občasnimi primesmi jazza, bluesa in funka, katere so se na posameznih kompozicijah nahajale v ravno pravšnjih ‘dozah’. Posamezne skladbe potrjujejo izjemen smisel tega kultnega banda za izpiljeno melodičnost in grajenje hipnotičnih aranžmajev, kjer sta pogostokrat igrala ključno vlogo Daviesov Wurlitzer električni klavir ter saksofon v režiji Johna Anthonya Helliwella, obenem pa je prišel do izraza tudi njihov izostren občutek za grajenje krajših, vendar vseeno kompleksnih inštrumentalnih sekcij.
»Gone Hollywood« je fantastična otvoritev, kjer se odlično prepletajo vokalne harmonije med obema glavnima pevcema, medtem ko se istočasno pretakajo subtilni klavirski in saksofonski aranžmaji. Hodgsonova ‘gostoleča’ in Daviesova ‘robata’ barva glasu sta si med seboj tako različni, da se med njima hitro izoblikuje čudovita dualnost. Najboljši del skladbe nastopi neposredno po Helliwellovi saksofonski solaži, ko zavlada eterični, večglasni refren, prepojen z melanholičnimi kitarskimi pasažami. Besedilo govori o slave željnemu posamezniku, ki je po številnih vzponih in padcih v zabaviščni industriji, vendarle uspel uresničiti svoje sanje.
Mega hit »The Logical Song«, največja Supertramp uspešnica na domačih, britanskih in ameriških tleh, predstavlja vrhunec Hodgsonovega cinizma ter posmeha nad sodobnim svetom, kjer posameznik po prestopu iz nedolžnega otroštva v odraslo dobo, potem ko si nadene ustrezno družbeno masko, zamenja domišljijo, intuitivnost in radovednost za hladno logiko, preračunljivost in racionalnost. Hodgsonov gostoleči vokal brezkompromisno rešeta izobraževalni sistem in hipokritične medčloveške odnose, medtem ko v ozadju vlada mogočen aranžma na hammond orglah. Vse skupaj začini strastna saksofonska solaža, medtem ko v nadaljevanju nastopi nekoliko svetlejša atmosfera. Komičnih, a obenem melanholičnih trenutkov na »Breakfast in America« sicer zlepa ne primanjkuje.
Na naslednjem hitu, »Goodbye Stranger«, še posebno zablesti Davies v vlogi glavnega vokalista, medtem ko na svojem Wurlitzer električnem klavirju položi nekaj nadvse ganljivih pasaž. Kmalu se mu pri petju vokalnih harmonij v falzetu pridruži gostoleči ‘slavček’ Hodgson, ki na tovrsten način vzpostavi zelo tenko linijo med duhovitostjo in briljantnostjo. Tudi basist Dougie Thomson navduši z odebeljenimi bas linijami, medtem ko bobnar Bob Siebenberg izvrstno stopnjuje duhovito in nadvse razvejano ritmično dinamiko. Vse skupaj se zaključi z rezgetavo kitarsko solažo v režiji genialnega kitarista/pevca.
Naslovna skladba, se pravi »Breakfast in America«, še ena monumentalna skladba, kjer se Roger, ki naj bi prvotno besedilo napisal že v najstniških letih, priduša nad svojo (nekdanjo) deklino, je hkrati posmeh plehkosti in kritika tipičnega, ameriškega materializma. Eden najboljših trenutkov v Supertramp povesti doživi ambientalno razodetje v obešnjaškem refrenu z norčavimi vokalizacijami in nagajivimi elementi (skorajda) romske glasbe. Odlično glasbeno posvetilo vsem silikonskim blondinkam, ki se s polnimi vrečkami sprehajajo po nakupovalnih centrih, medtem ko čakajo, da jih s kadilakom pobere njihov perverzno bogati ‘mentor’, je prav tako doživel status hit singla.
V skladbi »Oh Darling«, kjer gre za precej bolj idilično, poetično, ljubezensko stvaritev z Daviesom v nosilni pevski vlogi, nastopi popoln ambientalni kontrast na račun ganljivega klavirskega aranžmaja. Sčasoma s svojim falzetom vpade tudi Hodgson in kompozicija prevzame precej širše emocionalne in sporočilne dimenzije. »Take The Long Way Home« je bil naslednji hit in s tem eden njihovih najbolj prepoznavnih dosežkov, ki vsebuje otvoritveni vložek na bazi countrya. Za slednjega poskrbijo Daviesove orglice. V vodilni vokalni vlogi je to pot vnovič izjemno hudomušno razpoloženi Hodgson, medtem ko se Davies nadvse učinkovito spopada s hammond orglami ter v kombinaciji s saksofonom ustvari čudovito simfonično zaledje za ta melanholično-pobalinski zimzelen. V zaključnem delu, sredi bluesy pasaž, nenadoma zavlada nepričakovani psihadelični utrip.
»Lord Is It Mine«, ki spada med redke resnejše trenutke tega šaljivo, igrivo in predvsem posmehljivo naravnanega albuma, je melanholična balada s čudovitimi klavirskimi in orglarskimi pejsaži ter Hodgsonom v fenomenalni vokalni formi. Lahko bi se jo označilo za najbolj spregledano delo na albumu, saj bi si zaslužila večji komercialni odmev. »Just Another Nervous Wreck« je precej bolj optimistično in navihano usmerjena stvaritev, kjer si Davies v vlogi glavnega vokalista privošči nekaj zdrave samoironije, ki njegovemu velikemu egu ni nikoli škodovala. Izborne vokalne harmonije se na fascinanten način prepletajo z razkošnimi orglarskimi in kitarskimi pasažami, tako da si band med nosilno melodijo in refrenom privošči tudi nekaj poštenega inštrumentalnega ‘razgibavanja’. »Casual Conversations« je krajša, klavirsko usmerjena balada z Rickom na glavnem vokalu, ki je še ena precej introspektivno zastavljena stvaritev. Tu se v nekoliko bolj jazzovski vlogi še posebno dobro izkaže saksofonist Helliwell.
Za veliki finale pa Supertramp postrežejo z monumentalnim epom »Child of Vision«, enim izmed najboljših skladateljskih dosežkov v njihovi zgodovini, ki je obenem postal velik hit na obeh straneh Atlantika, čeprav gre v besedilu za še en jedek posmeh na račun t.i. ameriškega sna in njihovega načina življenja. Ikonoklastični rif na Wurlitzer klavirju postopno oblikuje melanholično melodijo, kateri se nemudoma pridruži šegavo-epski ritem, medtem ko se Roger znajde na vrhuncu svoje teatralne in obenem neverjetno emocionalno usmerjene pevske predstave. Sčasoma se mu na spremljevalnih vokalnih harmonijah pridružita Davies in Helliwell, s čimer izoblikujejo nepozabni, neverjetno eterični in nostalgični refren, ki poslušalca popelje v obdobje, ko se je večina (popularne in eksperimentalne) glasbe še delala s srcem ter so izvajalci spoštovali inteligenco poslušalca. Postopoma se, sredi simfoničnih in pihalnih aranžmajev, razpase nepopisno melanholična, nostalgična in obenem romantična atmosfera s katero band poslušalca za trenutek popelje iz sveta korporativnih s(r)anj v nek precej bolj idiličen, z materializmom neokužen svet.
Članom Supertramp je zajtrk v osrčju izkoriščevalskega kapitalizma, kateremu v besedilih niso prizanašali, še kako teknil, ko so z »Breakfast in America« hiti naskakovali vrhove svetovnih glasbenih lestvic in ustvarili album za ‘vse čase’. Supertramp so bili tako ob izteku sedmega desetletja 20. stoletja, poleg Pink Floyd, ena redkih progresivnorockovskih skupin, ki ji komercialni uspeh ni bil samo še nek oddaljen spomin, obenem pa so bili tudi na ustvarjalnem vrhuncu svoje kariere. »Breakfast in America« jim je leta 1980 prinesel tudi Grammya v kategoriji najboljše naslovnice, ki je mimogrede, mnogo let kasneje, postala povezana celo s teorijami zarote okrog 11. septembra 2001. Na žalost pa Supertramp niso nikoli več uspeli doseči takšne artistične ravni kot na »Breakfast in America«, še posebno po Hodgsonovem slovesu leta 1983, tako da ni bilo presenetljivo, da so bili njihovi bodoči studijski izdelki vse manj zanimivi in vsebinsko nenavdahnjeni. Za zaključek recenzije pa naj se navede še zanimiv podatek za vse ljubitelje glasbene statistike; »Breakfast in America« je v Franciji še vedno prodajno najuspešnejši album kakega angleškega izvajalca, obenem pa je celo na tretjem mestu, kar se tiče vsesplošne prodaje albumov (na prvem mestu je ‘nepremagljiva’ Celine Dion).
Zasedba
Roger Hodgson – kitara, klaviature, vokal
Rick Davies – klaviature, vokal, orglice
John Helliwell – saksofon, vokal, pihala
Dougie Thomson – bas kitara
Bob Siebenberg – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIK:
Slyde Hyde – trombon, tuba
Produkcija
Peter Henderson in Supertramp
Seznam skladb
1. Gone Hollywood
2. The Logical Song
3. Goodbye Stranger
4. Breakfast In America
5. Oh Darling
6. Take The Long Way Home
7. Lord Is It Mine
8. Just Another Nervous Wreck
9. Casual Conversations
10. Child Of Vision
