Izvajalec: Raygun Rebels
Založba: SAOL Music
Izid: year
Trajanje: 40:16
Ocena: 3/5
Raygun Rebels je zasedba doma iz nemškega Rosenheima. Nastali so leta 2007 in na domačih bavarskih tleh niso dolgo vztrajali, pač pa pobrali šila in kopita ter izvedli revolucionarni premik naravnost v srčiko ameriške poante rock n’ rolla. V Los Angeles in Hollywood. Da igraš “slečeno” glasbo, ki temelji v prvi vrsti na osnovah arogance in neposrednosti “rock n’ rolla”, moraš imeti velika jajca! In že sama poteza skupine, ki je stavila vse na kocko, da se približa uspehu na zasičenem prizorišču potrjuje, da Raygun Rebels nikakor ne primanjkuje korajže.
In ta pogum je očitno fante “odpeljal domov”. Studijski prvenec namreč ne bi mogel nositi prikladnejšega naslova (“Bring Me Home”). Po prihodu v ZDA so fantje nastopili v lanskem letu na seriji klubskih nastopov, ki so vključevali tudi špile v znamenitih trenodvskih klubih zahodnega Hollywooda, začenši z Viperroom-om, katerega lastnik je sam pirat s Karibov Johny Depp, pa do legendarnega Whiskey A Go Go, kjer so shodili svoje prve velike korake Guns N’ Roses in kjer so stali na odru danes poroženeli pankrti hrumeče rock n’ roll umazanije Motorhead, kot tudi gorostasi nesmrtni “bluesman” B.B. King.
S takšno mero garaštva in angažiranja, je zasedba naletela na naklonjenost založbe Saol Records, pri kateri je izšel tudi studijski prvenec. Le tega je v obliki demo verzije skupina že razpečevala medijem v lanski jeseni. Tud Raygun Rebels so mladeniči, ki vlečejo iz naftalina dela polpretekle rock zgodovine rock n’ rolla prelitega z žmohtom glam sleaze pregrehe. Mera zabave, lucidnih besedil, polnih nagajivosti, v katerih v obilju seka na plano prebitek testosterona v krvi mladostniške prepotence in zaletavosti štirih žrebičkov, ne priznava umika.
Album nosi dve temeljni pomanjkljivosti. Prva je nerodna raba angleškega jezika vokala, ki se že v osnovi ne more pohvaliti z visoko kvaliteto interpretacije (beri: nosljanja polna mera v petju!). Trda raba angleščine onemogoča (v osnovi šibkemu) vokalu, da optimalno izkoristi razpoložljiv prostor za plasma energije, ki bi uspela razviti magnetizem skupne zvočne slike, kakršen bi hipoma uročil poslušalca ter ga v prepričljivosti hipnotično prikoval nase. Drugi minus je produkcija. Ta ”skriva” prispevek kitar v zvočni sliki. Kitare so pretiho nastavljene. Najbolj slišni so ravno bobni, medtem ko se riffanje potuhne. Prav tako je sicer razgibano delo dinamične in aktivne bas linije, mnogokrat povsem prekrito s produkcijo bobnov. Nastala “šlamparija” studisjske obdelave zvoka onemogoča, da sicer posrečeno aranžirane skladbe, pravilno umeščenih temeljnih rešitev komponiranja, ki delujejo tekoče in silno všečno, ne učinkujejo v polnosti. Veliko praznega prostora v izkoristku kitar je najti npr. v kitici zaključne naslovne pesmi. Ravno ta skladba pa obenem dokazuje, da znajo biti Raygun Rebels tudi večplastni in da ne netijo le slečenih rock n’ roll koračnic od-drajsanih na “tri-štiri”. Skladba Bring Me Home je namreč zanimiv čelni trk potentnega diletantstva Guns N’ Roses umazanije in starošolskega heavy rock “drivea” znamke U.F.O.
Pri produkciji je treba pogledati skozi prste skupini, saj je še mlada in povsem na svojem začetku. S tako izkazano angažiranostjo, kot jo pooseblja kapitalizacija štiriletnega obstoja skupine s studijskim prvencem, ni več daleč nadgradnja zvoka studijskega prvenca v bodoče. Ravno ti zvočni popravki v doseganju večje organskosti, dinamike in občutka živosti, so nujni. Še zlasti ob dejstvu, da poseduje slečena karizma rcok n’ roll obrti skupine tudi krepostno mero pečanja z elementi blues retorike (posamezni prehodi med riffi in solaže).
Z izboljšano produkcijo v prihodnje, bodo Raygun Rebels tudi lažje definirali svojo lastno izrazno špuro, ki jo bodo lahko brezbrižno negovali in nadgrajevali ter hkrati s tem povedali (še enkrat) svetu, da je znova in znova “prevreti” kliše lahko še kako ljubek, če deluje v polnem izkoristku zvočno kemične erekcije.
Recenzija je nastala v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
Zasedba
Danny Raygun – vokal, kitara
Dom Raygun – kitara
Pelle Ericson – bas kitara
Flick Rick – bobni
Produkcija
Raygun Rebels
Seznam skladb
1. Here We Are
2. Lay Down Baby
3. Financial Distress Blues
4. Goodbye
5. I Want You
6. Let Me Go
7. The Killer
8. Bring Me Home
