Duran Duran – zimzeleni kralji nove romantike na krilih velikih radijskih hitov vrnili Prago v osemdeseta (2026)
Duran Duran (predskupina: Vesna)
sreda, 24. 6. 2026, od 20.00 h do 22.50 h
Praga // O2 Arena // Češka Republika
In tu je! Še ena ‘turistična’ koncertna recenzija (t. i. recenzija koncerta ‘na kupljene vstopnice’, se pravi prava fanovska, ‘starošolska’).
Vsakoletni obiski dežele piva, se pravi Češke Republike, ne zmorejo biti pusti. Ravno nasprotno. Praga? Lahko jo raziskuješ in raziskuješ, pa ji ne prideš do dna. Večere dopustovanja na Češkem, pa si velja zacoprati tudi s kakšnimi zanimivimi koncertnimi obiski, kamor definitivno sodi tudi izlet na koncertič novovalovskih in novoromantičnih ikon osemdesetih Duran Duran, ki so v sklopu aktualne poletne evropske turneje potrdili tudi koncert v Pragi.
Ob osmi uri zvečer so na oder sicer stopile češke punčare z nazivom Vesna. Pet punc publika dobro pozna. Ostali, ki s(m)o prišli na Duran Duran, pa smo morali umirati še celo uro, do prihoda ikon. Glasba pretežno temelji na elektronskih pomagalih, semplih, sintetizatorjih, vmes je nekaj prostor za bas kitaro, tudi bobni so mimobežno malo ‘polizali’ opne. Oči so bile uprte pretežno v gibčno pevko, ki je držala kontakt s publiko, ta pa je nekajkrat nakazala, da ji glasba, ki črpa navdih iz ljudske tradicije (‘ruskozvočni’ motivi in ritmika), nikakor ni tuja. Besedila v celoti v češkem jeziku. A je bilo v publiki zaznati kar nekaj mrkih pogledov, ki niso skrivali, da njihove duše hudo trpijo. No, punce so bile povsem korektne, zvok povsem okej. Izkoristile so dano priložnost, ki jim v prihodnje prinaša še več kredibilnosti.
Ob deveti uri in deset minut pa zares! Uvod z nasnetim motivom novega singla Free To Love v simfonični režiji in potem bum! V? Koncertni album “Arena”? Is There Something I Should Know?, ki so ga Duran Duran polagoma začeli vračati v repertoar leta 2023 in ga avtor teh vrstic v živo še ni slišal. Ahhh! Ogromen oder, ogromne kulise. Večji kot je oder, bolje prihaja vse do izraza pri Duran Duran. Večji kot je oder, bolje ga obvladujejo. Vsega skupaj osem glasbenikov. Neverjetno. Le Bon pri malodane 68. letih, ki jih bo napolnil konec oktobra letos, prepeva bolje v zrelih letih, kot kdaj koli prej. Odličen je bil! Tudi v tistih štirih repeticijah vselej neugodnega refrena v View To A Kill, je bil z močjo in vokalno avtoriteto vselej na pravem mestu. Ene same samcate šibkosti ni bilo zaznati v Le Bonovi predstavi. K temu dodaš njegovo odrsko agilnost, dobro znano gibanje, gestikulacije, poglede s katerimi fiksira oboževalce, siceršnjo komunikacijo s publiko ter tudi to, da je v celoti izgubil trebuh, ki mu je vidno družbo delal še v Puli pred dvema letoma, je prav neverjetno, v kako dobri formi se legendarni pevec danes nahaja. V vokalnem in fizičnem oziru. Tudi tisti famozni prehod v Hungry Like A Wolf, ko Roger Taylor izvede ‘strašanski’ rolling (na koncu mid-eight pasaže) – na vhodu zadnjo refrensko repeticijo, je bil povsem usklajen (v Puli je Le Bon na tem mestu rahlo zamudil). Skratka. Uvodni rondo na krilih omenjene Is There Something I Should Know?, kjer je bend takoj prepustil refren dvorani (zaključek komada premeteno naštudiran – zrelostno nadgrajen glede na tisto kar se nahaja na studijsko prikrojenem “Arena” albumu), pa naprej v prvi vrhunec The Wild Boys, ki vselej popolnoma hipnotizira množico do transa (noro prepevanje cele dvorane), do podoživljanja zlatih časov Rogerja Moorea in Jamesa Bonda z Viwe To A Kill, pa v prvi resni debatni krožek, ko je Le Bon publiko vprašal, če ta ve kako se oglašajo volkovi (siti vsi, le lačni zavijanja in tuljenja) in bend zdrvel v Hungry Like a Wolf! Uvodni ‘boost’ je predstavljal sam po sebi prvi atmosferični vrhunec koncerne predstave.
Sledi del, ki umirja uvodno podivjanost. Najprej single INVISIBLE – eden boljših komadov zadnjega studijskega albuma “Future Past”, pa zavoj na “Dance Maccabre” eksperiment in Duran Duran obsesijo nad priredbami, ko se loti bend Electric Light Orchestra klasike Evil Woman (Le Bon ohranja perfektno igro in komunikacijo) in naprej v Rio klasiko Lonely In Your Nightmare za katero bi si človek želel da jo bend izvede v celoti (v verziji albuma “Rio”) in ne da jo ‘lomi’ v Super Freak.
Potem so tu zadeve, ki enostavno morajo biti na Duran Duran koncertih (The Reflex, Ordinary World, Come Undone)! The Reflex v mojih ušesih še nikdar ni tako dobro zvenel v živo – je pa res da sem doslej spremljal Duran Duran le na odprtih prizoriščih. Zvok je bil vrhunski. Stala sva na levi gledano na oder. Nick Rhodes se je od naju nahajal diagonalno na desni (na levi zadaj je bil nameščen Roger Taylor – vmes so nameščene stopnice do gornjega podesta). Od naju je bil torej Rhodes najbolj oddaljen, njegove klaviature pa so bile vrhunsko slišne in v odličnem ravnovesju s preostankom zvočne slike (sploh s s kitaro Doma Browna). Je pa nekaj. Brez funky drivea glavne sile Duran Duran, neverjetnega Johna Taylorja, ki je štiri dni pred nastopom skupine v Pragi dopolnil 66. let (natanko 14. dni je mlajši od Steva Vaia, ki je z BEAT v Pragi nastopil šesti dni prej – 18. 6. 2026) in neverjetno preciznega in najbolj ‘prizemljenega Durana’ Rogerja Taylorja, zadeva niti pol toliko ne bi grabila v živo! K temu dodaš obe spremljevalni pevki, ki sta oddelali vrhunsko, bili deležni večkrat tudi osrednjih vlog (posebej Ane Ross v Come Undone, pa obe pevki v Notorious, Evil Woman, White Lines, pri čemer se je Le Bon povsem mirno lahko vokalno ‘zleknil med obe’ že v predrefrenu uvodne Is There Something I Should Know?) in seveda saksofonista Simona Willescrofta, ki že leta skrbi za celostno aranžersko nadgradnjo večine Duran Duran klasik, ko govorimo v njihovi živi izvedbi, pa dobiva vsa reč superlativ koncertnega presežka.
John Taylor je prvič prijel trzalico v roko v priredbi White Lines ter jo zadržal tudi za najnovejši single, nostalgični retro pop eighties fiunky discko pop štikl Free To Love, kjer je imel pri aranžmajih prste vmes znova nameniti Nile Rodgers. Komad pefektno funkcionira na Duran Duran koncertih z ostalimi klasikami. Nekje na polovici klasike Planet Earth, pa se je trzalice le nekako otresel. Njegovo mehkobo med igranjem bas kitare, z dozo slap vložkov in premeteno muzikalnih linij, je užitek opazovati. Malo basistov mu pride blizu. Po Planet Earth, ko je polagoma kazalo, da se bližamo finalu, je Le Bon zelo poglobljeno predstavil posamezne člane skupine, pri čemer ni pozabil dodati Nicku Rhodesu ‘shoulder pads’ podaljšek, ter naščuval publiko da v en glas vpije “Play the fuckin’ bass, John!”, ko je predstavil legendarnega basista.
Rajanje z buditeljsko “Astronaut” singlico (Reach Up For The) Sunrise se nadaljuje s klasiko Girls On Film, ki jo bend venomer prelije v Talking Heads priredbo Psycho Killer, kjer je Le Bon še enkrat uprizoril svoje pretkano vokalno kameleonstvo, ko se je perfektno približal zahtevni imitaciji vokalnega posebneža Davida Byrna. Dodatek je postregel s pričakovanima in manjkajočima hitoma plošče “Rio”. Sprva stopi Le Bon v središče z akustično kitaro – bila je fantastična balada Save A Prayer, kjer uspe skupini vedno priklicati na oder mistiko, za njo pa veliki finale v ultimativni finalni funky detonator – nepozabno Rio, ki vedno sproža kurjo polt!
Nabito z visoko energetsko voltažo. Od prve do zadnje sekunde. Perfekten zvok, perfektna uigranost in ob vsem tudi organska toplina, s katero sta glavnino koncerta pretežno oskrbovala oba Taylorja! Koncert, ki je mignil v hipu. Pravzaprav en tistih koncertov, ki je korektno dolg (ura in tričetrt minut), pa vseeno prekratek. Setlista tokrat osredotočena res na največje hite! Med njimi ni izostal niti New Moon On Monday (v novejši “Dance Macabre” verziji). ‘Die hard’ gorečneži bi verjetno radi kakšno posebno presenečenje v repertoarju, a je bilo teh kar kar nekaj recimo pred dvema letoma na koncertu v Puli, tako da na tem mestu ne bom cepil dlak.
Bend potrjuje jesenske datume nove evropske turneje, pri čemer se nahaja še na poletnih koncertih aktualne evropske. V bližino Slovenije zaidejo 11. 7. 2026, ko nastopijo na orjaškem preddverju doževe palače Villa Manin v kraju Codroipo (blizu Udin). Ta koncert je sicer razprodan kompletno, a kdor ima vstopnico, mu fascinacija nad likom in delom brezčasnih novovalovskih in novoromantičnih ikon popa osemdesetih ne uide! Koncert v Pragi je bil namreč ‘skromno’ povedano ‘kompletno nor’!
Samo še en dodatek k recenziji koncerta. Ta turneja mora postati nov “live” Duran Duran album!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen
Duran Duran – setlist:
1. Free to Love (symphonic instrumental version) – taped intro
2. Is There Something I Should Know?
3. The Wild Boys
4. The James Bond Theme (orig. John Barry) – taped intro
5. A View to a Kill
6. Hungry Like the Wolf
7. INVISIBLE
8. Evil Woman (orig. Electric Light Orchestra)
9. Lonely in Your Nightmare / Super Freak (aka “Super Lonely Freak”)
10. The Reflex
11. Ordinary World
12. Come Undone
13. New Moon on Monday (“New Moon Dark Phase” verzija)
14. Notorious
15. White Lines (Don’t Don’t Do It) (orig. Grandmaster Melle Mel)
16. Free to Love
17. Planet Earth
18. (Reach Up for the) Sunrise
19. Girls on Film / Psycho Killer
—dodatek—
20. Save a Prayer
21. Rio
