Lepo, sončno sobotno dopoldne je bilo kot nalašč za sprehod po Stykkishólmur z novinarjem in sociologom Arnarjem Eggertom Thoroddsenom, ki je delil zgodbe, anekdote in zgodovino islandskega metala. Da je tudi sam Stykkishólmur pravo malo metalsko mesto kaže tudi cerkev Stykkishólmskirkja v obliki vikinškega drakarja, ime zaliva pod cerkvijo pa je prav tako metalsko – Maðkavik, Zaliv črvov. Da festival živi z mestom priča lepa poteza organizatorjev, ki so sicer zaprto tonsko vajo Sólstafir odprli izključno za mestne otroke in tako že pridno skrbijo za festivalski podmladek.
Deathcorovci Devine Defilement so brez dvoma ena bolj aktivnih islandskih zasedb, ki pogosto nastopa tudi izven islandskih meja, sicer pa imajo za seboj že štiri studijske albume, zadnji Ruthless je izšel lani. Čeprav nisem fen žanra, ki ga izvajajo Devine Defilement so v živo prepričali s hudičevo energičnim nastopom, ki mu kraljujeta kar dva dinamična vokalista (tako ne manjka ne globokega grlenega krulež in »bree-bree« trenutkov kot ne obveznih »pig squealov«), tudi sicer pa se na daleč vidi, da ima bend za seboj konkretno koncertno kilometrino, saj so uigrani v nulo, njihov nastop pa izdelan in kvaliteten.
Podobno velja za heroje islandskega power metala Power Paladin, ki jih je že za prvenec With the Magic of Windfyre Steel (2022) izvohala založba Atomic Fire in izstrelila med vzhajajoče upe žanra. Power Paladin igrajo klasičen (beri: DragonForce, Rhapsody of Fire, Gloryhammer ipd.) power metal poln zgodbic o zmajih, mečih, čarobnih deželah, vitezih in gradovih. A to delajo na tako visokem nivoju, da izpadejo prav simpatično, kar mi je pri Power Paladin blazno všeč pa je to, da premorejo zdravo mero samoironije in se iz prej naštetih power metal klišejev mestoma tudi malce norčujejo. Power Paladin so ob bučni podpori domače publike zdrveli skozi komade obeh albumov, med publiko zmetali obvezne napihljive meče in z gosti (pevko, trolom in vokalistom grobega vokala) še popestrili svoj energičen nastop. Plus za videz pevca Atlija, ki je na daleč s frufru pričesko in pajkicami z zebrastim vzorcem zgledal natanko kot Bruce Dickinson iz osemdesetih.
Švedsko okupacijo zadnjega dne festivala so začeli kultni crust/d-beat/punkerji Skitsytem, ki sta jih leta 1994 ustanovila Fredrik Wallenberg in Tomas »Tompa« Lindberg. Sistem dreka (kar v prevodu pomeni ime benda) so na Islandiji nastopili prvič in brez dvoma bodo ostali v lepem spominu, saj niso poskrbeli le za kaotičen, brezkompromisen šus, temveč tudi za neizprosno družbeno kritiko in verjetno najbolj ganljiv trenutek celotnega festival ob katerem so se oči orosile tudi najbolj gorostasim islandskim vikingom. Fredrik je komad Evig Vinter namreč posvetil spominu na otroka najboljšega prijatelja, ki je storil samomor (pri čemer ga je prav Fredrik spustil z vešal) in ob tem opozoril na stiske otrok in povečano število samomorov v nordijskih državah. Poleg tega pa je komad posvetil legendarnemu Tompi in povedal, da Skitsystem brez njega nikoli ne bi obstajali. Cmok v grlu. V slabi uri so Skitsystem poskrbeli za bržda najbolj kitarsko-švedsko-žmohten in nadzvočno hiter nastop na festivalu, kronan s Fredrikovim surovim kričanjem. Bonus pohvala za Fredrika, ki je bil kasneje tudi eden izmed najbolj aktivnih mosherjev med nastopom The Haunted in vmes spontano in s širokim nasmehom talal objeme ljudem v publiki. Legenda!
Zame eden najtežje pričakovanih trenutkov festivala, če ne celo najtežje, je bil nastop velikanov (islandskega) black metala Misthyrming, ta hip ene najboljših (če ne celo najboljše op. p.) black metal zasedb. Fante smo prvega dne že videli v sklopu Sventevith, pa naslednjega dne v death metal obliki Barnaveiki, tretjega dne pa je končno le prišla na vrsto glavna glava troglave zveri! Misthyrming so na oder prispeli ob zvokih inštrumentalnega Haelid z albuma Algleymi, nato pa publiko potegnili v neizprosen vrtinec surove energije, ki je vase posrkal kot črna luknja. Misthyrming so v živo izkušnja, ki jo je težko ubesediti, saj s svojim brezkompromisnim pristopom ustvarijo prav posebno atmosfero, ki ji ni para. Zaradi brezhibne predstave benda namreč kot vulkan izbruhne agresivna, kaotična in surova energija, ki jo presekajo izvrstne solaže in nekoliko bolj melodični in katarzični deli, ki krasijo predvsem komade z albuma Algleymi. Intenzivno izkušnjo, ki jo Misthyrming pričarajo v živo še nadgradi vokalni napad vseh treh vokalist, ki mu kraljuje živalska predstava frontmena Dagurja in Misthyrming je brez dvoma bend, ki na odru da resnično vse od sebe. Nič drugače ni bilo niti na Sátan 2026 in njihov nastop je v vrhu zame letos videnih koncertov. Nikar jih ne zamudite 20.10.2026, ko skupaj z Owls Woods Graves obiščejo Orto bar!
Skoraj tako težko pričakovani so bili zame tudi tuji headlinerji zadnjega dne festivali, švedski death/thrash veljaki The Haunted, ki so se lani po več letih studijske tišine med žive vrnili z izvrstno ploščo Songs of Last Resort, ki brez dvoma sodi med njihove boljše izdaje. The Haunted so oder zavzeli kot tornado in s huronskim Warhead v hipu na svojo strani pridobili publiko, ki je bendu vrnila z neprestanim moshanjem. The Haunted so leta 2026 v izredni formi, kar se je pokazalo ob izredni zvočni sliki in nadgradilo ob čudoviti rabi luči, Švedi pa se niso ustavljali in nizali rušilec za rušilcem. Odlično je bil razpoložen predvsem frontmen Marco Aro, ki je bil nad publiko vidno zadovoljen, vrnil pa ji je z zanesljivo vokalno predstavo in energičnim povezovanjem in plutjem med novimi komadi in klasikami. Tako energična predstava je bila kot nalašč za »zaključek« festivala (čisto pravi je sicer pripadel mnogo bolj katarzičnim in introspektivnim Sólstafir), saj je bil odlično izveden death/thrash napad Švedov pravo poživilo po žilah. Izkušnjo je malenkost skazilo le grenko spoznanje, da so na odru in pod odrom pravzaprav celotni At the Gates (brata Björler in bobnar Adrian Erlandsson igrajo v The Haunted, kitarist Martin Larsson pa v Skitsystem), le Tompe žal ni več med nami
Čast zaključiti Sátan 2026 je pripadla domačim junakom in verjetno mednarodno najbolj prepoznavnim islandskim »metal« bendom Sólstafir (kolikor je pač metala v njih še ostalo). Glede njih je bila zanimiva opazka enega od domačinov, da so Sólstafirv tujini večji kot doma, medtem kot za folk metalce Skálmöld velja ravno obratno.
Če potegnem pod črto; Sátan lahko brez dvoma označim za enega boljših in bolj pristnih manjših festivalov. Odvija se praktično sredi osupljive islandske narave kar mu daje poseben čar, hkrati pa je odličen prikaz moči in pestrosti islandske metal scene (toliko »umlautov« in črk s strešicami in črticami v reportaži še nisem uporabil, hehe), s pazljivo in skrbno izbranimi tujimi predstavniki. Festival ima bogat spremljevalni program, kar bi sicer lahko označili za negativno pa je pač objektivno dejstvo; do njega je vendarle nekoliko težje priti in odvija se v eni najdražjih držav na svetu. A če koga mika Sátan 2027 lahko nedvomno potrdim, da pozitivno več kot odtehta »negativno«. Če bi se kdo pridružil naj se javi, trenutno potrjeni nastopajoči pa že izgledajo na moč mikavno: Old Man’s Child, Ham, Drỳsíll (prvi islandski heavy metal bend), The Halo Effect, Hellripper, Lik, Severed Crotch, Patronian, Atrum, Úlfúð in Helfró, napovedanih pa bo še 12 bendov.
