British Lion: The Burning

0 111

“Sklep ostaja torej enak kot pri prvencu. Vredno preizkušanja, potem pa odločajo o tem ali album sprejmete ali ne striktno vaši in le vaši kriteriji.”

Založba: Parlophone
Datum izida: 17.01.2020
Dolžina albuma: 60.16 min
Produkcija: Steve Harris
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 6.5 / 10


Kdor pozna prvenec projekta British Lion, ki ga je želel Iron Maiden basist Steve Harris zagnati k življenju še v prvi polovici devetdesetih, a je izšel leta 2012, si je nemara nalil čistega vina, saj je album postregel mešana občutja, prav zavoljo luknjavega vokala in zato nad novim albumom niti ni gojil pretirano visokih pričakovanj.

In dejansko njegova pričakovanja ob tem kar ponuja naslednik »The Burning« niso v ničemer zatajila. British Lion pišejo glasbo, ki bo vsekakor dopadljiva vsem gorečim Iron Maiden privržencem, ne pa tudi nujno tistim, ki sebe sicer prištevajo pod ljubitelje Iron Maiden, a si zanje ne bi ravno zavrtali svedra v koleno, saj so lahko do glasbe skupine tudi kritični, če je treba.

Lepo je videti Harrisa, kako je poln gorečih ambicij in kreativne sle v zrelih letih in kako ustvarja namesto da bi si med obema deloma »Legacy Of the Beast« turneje privoščil kak oddih. Tudi ta čas je raje izkoristil za snemanje in izdajo novega »British Lion« albuma. Nove glasbe je približno za eno uro dolžine in vozi po smernicah heavy rocka sedemdesetih ter Iron Maiden sloga pisanja glasbe. Skladbi, kot sta Spit Fire, ali naslovna, bi lahko izšli na kateremkoli izmed postmilenijskih Maiden albumov.

Torej. Tercetne harmonije, ki se pnejo nad klasičnim metalskim fraziranjem, do heavy rock »sproščenosti«, klasične zabele mid-eight pasaž z deljenimi solažami obeh kitaristov. Eksekucija je zelo dobra, skladbe skomponirane na podlagi izredno dolge kilometrine, izkušenj in zategadelj odzvanjajo dokaj rutinsko, pri čemer kot kompozicije ne dopuščajo kiksov. Produkcija sledi v lepem delu tudi produkciji Iron Maiden albumov in pri tem ste takoj že sami uganili, da iz zvočne slike vsekakor jasno »bolšči« Harrisov bas, so pa British Lion občutno mehkeje zveneče zasedba, kot Iron Maiden.

Problem je znova Richie Taylor, saj njegovo petje že na otvoritvenem Citiy Of Fallen Angels godi bolj k »tribute to U2«, kot v heavy metal bend. Melodične linije ki jih jemlje, so zelo posrečene in nosijo potencial, ki lahko skladbe popelje do bombastičnega krešenda v refrenskih napevih. The Burning bi recimo perfektno vžigala, če bi jo pel recimo Dickinson. Taylor je preprosto preslab pevec in to si je treba priznati. Bolje da bi prepeval v alternativni rock zasedbi, če tako rad poje, vendar pa stopi tu v ospredje stara prijateljska naveza, ki drži skupaj in v skupini ščiti Taylorja, kot hokejska ekipa svojega vratarja. Skladbe torej nosijo lep potencial, a Taylorjevo »mijavkanje« preprosto ne more skladb ponesti tja, kamor bi jih odločno avtoritativno in eksplozivno melodično petje. Žal Taylor preprosto ne dosega vokalnih standardov, kot večina današnjih žanrsko sorodnih skupin, in to je jeziček na tehtnici, ki odloča, da British Lion ne bodo dosegli nikdar posebne dopadljivosti in zanimanja s strani zahtevnejših ljubiteljev klasičnega heavy metala, ki poslušajo obvezno poleh seveda tudi Iron Maiden. Le največjih Iron Maiden fanatikov. Nemara to niti ni osnovni namen projekta.

Skratka. Glasbe je na svetu preveč, ki je boljša od tega kar so izdali British Lion na obeh albumih. Bilo ustvarjene, je ustvarjene in bo ustvarjene. Sklep ostaja torej enak kot pri prvencu. Vredno preizkušanja, potem pa odločajo o tem ali album sprejmete ali ne striktno vaši in le vaši kriteriji.

avtor: Aleš Podbrežnik


British Lion – The Burning (uradni video)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki