Datum intervjuja: 14.05.2008
Pred enim izmed le treh pomladanskih nastopov California Guitar Trio v Evropi, pred obsežnejšo severnoameriško turnejo, se mi je ponudila priložnost, da v Milanu opravim intervju z zasedbo treh akustičnih kitar California Guitar trio. V Teatru Leonardo Da Vinci, kjer je imela skupina napovedan koncert (RockLine reportaža TUKAJ) sem se znašel zelo zgodaj, pol ure prej kot je bilo dogovorjeno, okrog 18.00 ure. Prijazni organizator me je kljub temu odpeljal kar do dvorane, točneje do parterja. California Guitar Trio so ravno zaključili s tonsko vajo. V parterju se je sprehajal član zasedbe Paul Richards, ki se je spomnil mojih prošenj iz elektronskih sporočil in me navdušeno sprejel. Nekaj metrov stran je na enem izmed stolov parterja, sicer še povsem prazne dvorane, sedel tudi drugi član zasedbe Hideyo Moriya, se vneto ukvarjal z delom na svojem prenosnim računalnikom in se ni kaj dosti zmenil za klepet med Paulom in RockLine. Malo kasneje se je k debati pridružil še tretji član zasedbe, Belgijec Bert Lams…
RockLine: Glede na to da je trenutna turneja osredotočena na ZDA, je zanimivo da ste uvrstili poleg tudi tri datume nastopanja v Evropi. Kako to?
Paul: V ZDA veliko nastopamo, vsako leto odigramo med 100 in 200 špilov. Že leta smo si želeli bolj pogosto nastopati tudi v Evropi. Tako smo prišli v kontakt s promotorjem tu v Italiji. Sprva sta bila mišljena le nastopa v Milanu in Rimu, potem smo se domenili še za en koncert v Parizu. Za nas je zelo pomembno, da izkoristimo sleherno takšno priložnost, ki se ponudi v Evropi. Na tak način tudi širimo naše poslušalstvo, saj s temi nastopi približujemo naši glasbo ljudem. Morda bomo nekoč lahko na tak način nastopili tudi v Sloveniji.
RockLine: Zunaj imate novi album “Echoes”. Je povsem druga zgodba glede na predhodnik “White Water”iz leta 2005. Povej nam kaj o njem. Kako je nastajal, kje ste dobili ideje, kaj novega ste preizkusili v glasbenem smislu z njim?
Paul: “Echoes” CD je pravzaprav kompilacija skladb, ki so jih napisali drugi avtorji. Ime smo nadeli albumu po skladbi Echoes zasedbe Pink Floyd, ki se nahaja na albumu in katero bomo izvedli tudi nocoj na koncertu. Želeli smo postreči z izborom skladb, ki se na normalnih kompilacijah navadno ne pojavljajo skupaj. Zato smo izbrali kar se da “nenavadno” kombinacijo teh skladb za CD. Tako boš našel med izvajalci lahko zasedbe kot so Pink Floyd, potem angleško zasedbo Penguin Caffe Orchestra, potem je tu ena skladba švicarske progresivne rock zasedbe Krokodil, tu je še en komad Ludwiga Van Beethovena… tu je nekaj nenavadnih trikov, ki smo jih spravili skupaj z namenom da ustvarimo nevsakdanjo kompilacijo. V glavi smo imeli vsi željo da priredimo skladbe ki so nam pri srcu in da jih preuredimo v nekaj povsem drugačnega. Moj osebni favorit albuma je skladba Echoes Pink Floydov. Ta skladba mi je posebej pri srcu. Spominjam se ko sem jo privč slišal v sedemdesetih, ko je moj brat prinesel ploščo “The Meddle” domov. Takrat je seveda kot otrok še nisem razumel, le glasba se me je dotaknila. Bil je poseben izziv zame, da priredim to pesem v režiji California Guitar Trio.
Vmes se je k pogovoru pridružil tudi Bert Lams…
RockLine: Ste na vaš novi album “Echoes” povabili k sodelovanju tudi kakšne posebne goste? Kako je potekalo delo z njimi?
Bert: Seveda. Kar lepo kopico. Davide Rossi, ki je prispeval violektro in je sicer član zasedbe Goldfrapp, Pamelia Kurstin iz Dunaja, ki je igrala na teramin, poseben “don’t touch” instrument, ki sproža radijske valove, seveda je tu znova naš kolega Tony Levin, pa Tom Griesgraber, ki je igral na bas kitaro in Chapman stick, za skladbi And I Know in Freebird pa je prispeval svoj vokal Bonnie “Prince” Billy.
RockLine: So kakšne opazne razlike, ko se ozrete po vaši karieri nazaj v devetdeseta in jih primerjate z današnjim statusom California Guitar Trio?
Bert: Prelomnega pomena za nas je bila turneja s King Crimson leta 1996. Pred tem smo nekajkrat nastopali v Italiji, v manjših klubih, gosotvanje na turneji s King Crimson pa nam je dalo možnosti za nastopanje na večjih lokacijah, pred večjim avditorijem, v teatrih… In po tej plati smo napredovali iz leta v leto. Veliko nam je pomagalo tudi dejstvo, da je z nami kot posebni gost nastopal Tony Levin.
RockLine: Ste kdaj pričakovali, da bo California Guitar Trio postala med ljudmi tako priljubljena in cenjena skupina?
Bert: To se je zgodilo samo po sebi. Kot trio smo pričeli igrati izključno zaradi glasbe. Sčasoma smo opažali po vse bolj bučnih odzivih občinstva, da je ljudem naša glasba zelo všeč. Nikdar ni nihče med nami pomislil ali namensko načrtoval nek določen komercialni preboj, če si imel kaj takega v mislih. Tudi sedaj ko nastopamo pred več občinstva naredi glasba name enak efekt kot pred več kot 10. leti. Glasba je prva stvar, zaradi katere se znajdem na odru. Vsa ta popularizacija pa se je zgodila povsem brez kakršnihkoli pričakovanj z naše strani.
RockLine: Kako nastaja vaša glasba? Kakšen je proces v studiu? Kdo med vami prinese glavne ideje? Kako stvari rastejo in se razvijajo vaše skladbe? Kako komponirate vašo glasbo?
Paul: Zadnje čase kompiniramo naše skladbe kar v hotelskih sobah na naših turnejah. Resda je naš album “Echoes” komaj izšel, a trenutno že pišemo nove skladbe, naš originalni avtorski material. Napisanih imamo šest novih skladb. To se dogaja pretežno na turnejah po ZDA in sicer je ena skladba nastala tako v Kansas Cityju, naslednja v Portlandu v Oregonu, tretja v New Jerseyu… Med turnejami dela vsak zase. Torej vsak med nami si beleži ideje in potem se dobimo kake tri dni pred pričetkom turneje in vsak od nas predstavi nove ideje in motive. Včasih je to precej težko delo, je nek izziv.
Bert: Da včasih se reč lahko zavleče, kar se aranžmajev tiče…
RockLine: Potrebuješ pravi moment, pravi navdih, ne?
Paul: Oh to je super, ko se to pripeti, to je najboljše, vendar pa se to ne dogaja vsak dan. Kadar pride trenutek navdiha, hitro sestaviš skladbo, sicer pa nastaja neka skladba lahko kar dalj časa iz različnih drobnih koščkov, ki se združijo šele, ko nastopi spet nek navdih, ideja… Na tega lahko čakaš mesec, ali dva meseca.
RockLine: Kako je biti študent šole Roberta Frippa?
Bert: V vsakem pogledu zares pozitivna izkušnja. Prvi tečaji so bili posebno vznemirljivi zame. Potekali so v ZDA, tam še nisem do takrat bil, ker sem doma iz Belgije. Da sem moral v ZDA je bil zame pravi kulturni šok. Pred tem sem študiral klasično glasbo. Tečaji so potekali na veliki posesti, tam je bil tudi velik bazen, velika hiša na podeželju, kot nekakšna vila. Tam smo živeli v nekakšni skupnosti. Vsi smo kuhali, čistili,… Tečaji so bili zelo intenzivni in navdahnjeni, udeleženci so nenehno igrali, dan in noč. Razredi so bili bolj osnovani kot nekakšne skupine, kjer člani med seboj sodelujejo. Torej ni bilo toliko osredotočanja na individualnosti. To je bila zame posebna izkušnja in posebna čast. Posebna čast da Robert Fripp, deli svoje izkušnje tudi z drugimi ljudmi. Tečaji so bili zelo pripravni. Eden izmed tečajev je bil podrejen učenju nastopanja. Tu ni bilo teorije. V tem tečaju smo se spravili v avtobus za šest tednov, se vozili naokoli in nastopali na koncertih.
Paul: Praktično bi v tem primeru pomenilo, da je Robert od nas zahteval da mu pokažemo v praksi, to kar nas je učil. Določil je denimo par učencev, da naj spišejo skladbo in se vrnejo, vsak s svojo skladbo in jo predstavijo.
Bert: In jim je kar naročil, da zaigrajo vsak svojo skladbo pri večerji.
Paul: Robert Fripp je posebna persona. Stvari se loti mnogokrat na precej nenavaden način. Zelo dober je v predstavitvi in podajanju lastnih izkušenj drugim. V času obrokov smo imeli mnogo debat o delitvi teh izkušenj. O spoznavanju lastnih izkušenj in delitvi teh izkušenj. Npr. ko smo nastopali pred ljudmi, nas je vprašal kaj je bilo dobro, kaj slabo. V bistvu te je naučil iskati odgovore na vprašanja v sebi.
RockLine: Meni osebno se zdi to zelo pomembno, da glasbeniki iščejo v sebi. Danes se mi zdi, da je preveč kitaristov, ki bi hoteli biti npr. kot Malmsteen…
Bert: Ja vendar, tako se vse začne. Ti potrebuješ nekoga ki te navdahne, ki prebudi v tebi nek entuzijazem. Na začetku je vedno tako, da nekoga oponašaš.
Paul: Recimo nek “teenage” poba, ki se ravno uči kitare,…nemara je ravno Malmsteen tisti faktor navdušenja zanj in to te v začetku žene naprej. Kasneje se pač zgodi to, ali bo tak glasbenik ustvaril nekaj svojega ali ne.
RockLine: Kako in kje ste se srečali v trije, kakšne so bile okoliščine?
Paul: Na tečaju Roberta Frippa. In to v Evropi. Na tečajih v Angliji, Švici in Franciji. To je bilo leta 1987.
Bert: S Paulom sva se spoznala na tečaju v Švici.
Paul: V času ko sva se z Bertom spoznala, sem stanoval en teden pri Robertu Frippu v Angliji. V tem času je Robert vodil tečaje po različnih delih Evrope.
Bert: Prvo stopnjo si končal zelo hitro. V petih ali šestih dneh. Mnogo študentov, ki se je tečajev udeležilo, se je želelo vrniti in nadaljevati s tečaji. Te je povabil Robert k nadaljevanju in so potem dosegli različne stopnje. Lahko si vztrajal dva ali tri mesece. Midva sva obiskovala tečaje dve leti.
Paul: Leto in pol. Bili smo v Robertovi hiši, igrali ves čas skupaj na kitaro z Robertom, se družili med obroki. K temu so sodila razna obvezna hišna opravila kot je denimo čiščenje stranišč.
RockLine: To je bila težka odgovornost….
Paul: Da težka odgovornost ha, ha, ha,…
RockLine: Saj res. Jutri je Robertov rojstni dan.
Paul: Res? Jutri? Potemtakem mu moramo poslati elektronsko sporočilo. Medtem vidva kar nadaljujta pogovor, jaz pa bom robertu poslal en “happy birthday”!
RockLine: V vaši glasbi uporabljate veliko zanimivih zvočnih trikov, efektov, navkljub temu da je ogrodje vaše glasbe iz akustike, veliko eksperimentirate z zvokom. Kdo je glavni pobudnik in ali je to težko pri nastajanju neke skladbe?
Paul: V bistvu smo vsi trije že davno prej igrali, preden smo se spoznali na tečajih Roberta Frippa, vsak je združeval mnogo glasbenih vplivov. Robertova tehnika je bila inspirativna vsekakor. Te stvari so nas vselej privlačile. Na tleh med nastopi uporabljamo pedal efekte in danes boš na koncertu lahko priča mnogim zvokom, ki še zdaleč ne bodo zveneli akustično. Za nas vse tri je zelo normalno, da vgrajujemo različne vrste zvoka v naš osnovni zvok akustičnih kitar. Obstajajo seveda tudi drugi akustični kitarski kvarteti ali trii, ki ne uporabljajo posebnih efektov. Tudi za njih predstavlja velik izziv, da morajo brez efektov ustvarjati in izvabljati iz akustične kitare različnih zvok.
Bert: tudi za nas je akustični zvok še vedno zelo inspirativen in ga vseskozi raziskujemo, kako nadgraditi tehniko igranja. Veliko poudarka dajemo načinu uporabe trzalice, igranju osnovnih enoglasij, večglasnih prepletov melodij, kontrapunktom. Tako imamo tudi različno uglasitve na vsaki izmed treh kitar.
Paul: Način, ko igramo skupaj je v bistvu nalaganje več slojev, drugega na drugi in s tem tvorba večglasnih harmonij.
RockLine: Kam ciljate v prihodnosti California Guitar Trio?
Bert: Radi bi še razširili svoje glasbene meje, radi bi povabili še več različnih glasbenikov k sodelovanju, tudi pevcev. Sam bi se rad nadgradil v pisanju glasbe za film.
Paul: Delamo tudi na novem CD-ju z našim lastnim avtorskim materialom. Nekaj koščkov tega bomo predstavili tudi na nocojšnjem koncertu. Povabili bomo k sodelovanju tudi druge glasbenike. Tu bo znova Tony Levin, poleg njega tudi nek prijatelj, ki bo prispeval afriški boben “djembe”.
RockLine: Zamenjali ste založbo. Vaš prejšnji album “White Water” je bil še izdan pri založbi Inside Out Records.
Paul: Pri založbi Inside Out se dogajajo trenutno neke spremembe, zato smo se odločili da izdamo novi album “Echoes” neodvisno, v samozaložbi.
RockLine: Kako zaznavate različne reakcije množice v Evropi in npr. v ZDA?
Bert: Precej podobne so reakcije povsod, mislim kar se samega občutka tiče, ko si v kontaktu s publiko.
Paul: Ljudje podobno reagirajo. Pred nekaj dnevi v Parizu so bili recimo bolj zadržani, kot smo navajeni kadar igramo višje oziroma še bolj severno v Evropi.
Bert: Na japonskem so ljudje zelo zadržani. Sicer imajo našo glasbo zelo radi, a so na koncertih neverjetno tiha publika.
Paul: Veš, zanimivo je dejstvo, da je vsakokrat zelo podobno, vendar hkrati različno. Recimo ljudje, ki bodo prišli nocoj na naš koncert. Ne vemo, ali so dobre volje, ali so žalostni. Nemara potrebujejo nekaj v naši glasbi, kar jim bo pomagalo v življenju. Ali pa so preprosto prišli kar tako. Že zato bo ta koncert nocoj povsem unikaten, prav zaradi unikatne kombinacije ljudi, ki se bodo zbrali nocoj na koncertu. Po tej plati je vsak koncert unikaten. Vsaka oseba pripomore k temu. Vsak, ki se znajde na koncertu. Denimo, ti si se vozil do Milana cel dan, mi smo sem prileteli z letalom, dopoldan smo bili še v Parizu. Vsi ti detajli odločajo. Vsako stanje duha, ki pride z obiskovalcem. Morda se tega niti nihče ne zaveda, vendar pa to pripomore k posebnosti vsakega koncerta.
Bert: Pripetilo se je tudi, da smo recimo posneli nek naš koncert. Imeli smo odličen občutek, pa potem ko smo poslušali posnetek, tega občutka ni bilo več, zgodilo pa se je tudi obratno. Da je koncertni posnetek izpadel intenzivneje glede na našo izkušnjo med nastopom.
Paul: Včasih se pripeti, da prideš v nek prostor, kjer boš igral in nimaš kdove kako prijetih občutkov, pa te potem ta interakcija, ta enkratna združitev z ljudmi, povzdigne povsem na drug nivo in tisti občutek izgine.
Bert: Nekoč sem bil na koncertu Petra Gabriela. Tako intenziven koncert je bil, da sem dobil občutek, kot da izvaja skladbe le meni.
RockLine: Ali mnogokrat zamenjate set liste na turnejah?
Paul: Navadno so vsaj majhne spremembe. V kolikor komadi med seboj v zaporedju funkcionirajo, potem se navadno set liste med turnejo kar lepo pridno držimo, korekcije so majhne.
Bert: Ker se med turnejami v naših glavah porajajo številne nove ideje, nekako preizkušamo novosti nenehno tudi na odrih in tako dodajamo v set listo te povsem nove ideje, ki so za nas nek izziv, pa tudi popestritev, kako bodo izpadle v živo. Prejšnji dan je bila v Parizu med koncertom recimo napovedana pavza, pa smo morali že samo za to prirediti nekoliko našo set listo.
RockLine: Kakšno je sodelovanje med triom in Tonyjem Levinom, vem da to vprašanje leti tudi njega, a ga žal ni poleg…
Paul: Ha, ha, ha.. on bi brez dvoma bolje odgovoril na to vprašanje. Moje mnenje je, da Tony uživa medtem, ko igra z nami na odru. Vsako leto se nam pridruži. Pravzaprav vsakič, ko ga povabimo. Igramo pa skupaj na odrih od leta 2000. Očitno kombinacija deluje. Občutki so na odru resnično dobri, reč funkcionira zelo pozitivno. Tony je tudi poln velikih izkušenj. On je igral z najboljšimi glasbeniki sveta, njegove izkušnje in nasveti so za nas izjemnega pomena.
Bert: Veliko smo se naučili od njega. Prihaja iz drugega konca sveta, z drugimi izkušnjami,…
RockLine: Prišli smo na konec. Iskreno bi se vama rad zahvalil za tale izčrpen pogovor. Želim vama odličen špil nocoj v Milanu.
Bert: Hvala tudi tebi
Paul: Hvala, upam, da boš užival nocoj v koncertu.
Galerija slik
