California Guitar Trio in čarobni odmevi akustike sredi Milana (2008)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2008
0 24

Lokacija: Milano / Teatro Leonardo Da Vinci
Datum: četrtek, 15.05.2008


California Guitar Trio, trojec akustičnih kitar in mnogo več… Japonec Hideyo Moriya, Američan Paul Richards in Belgijec Bert Lams, so povsem brez pričakovanj dosegli s svojimi zanimivimi in ekstravagantnimi interpretacijami velikanov klasične glasbe kot tudi legendarnih rock klasik, ob tem pa ne pozabimo tudi njihovega duhovito navdahnjenega opusa, velik ugled in spoštovanje v krogih ljubiteljev gurmanske glasbe, glasbe ki ne pozna šablon, glasbe ki nenehno raziskuje, se podaja na polja novih dimenzij in kot takšna s svojo edinstveno lepoto nikoli ne preneha navduševati in presenečati.

California Guitar Trio so sicer glavnino svojih pozno pomladanskih koncertov usmerili na ameriška tla, za tri evropske koncerte, pa se je kljub temu našel čas. California Guitar Trio niso atrakcija le zaradi zgoraj povedanega. Njihovi koncerti dobijo posebno razsežnost in dodatni pečat edinstvenosti, ko se jim na odru pridruži eden velikanov igranja bas kitare, fantastični Tony Levin, legenda brez primere, obvezni del studijske in koncertne posadke Petra Gabriela in del zasedbe King Crimson.

California Guitar Trio so nastopali praktično v centru Milana, točneje v teatru Leonardo Da Vinci. Koncert se je pričel nekaj minut preko 21.00 ure. K sreči brez predskupine. Trio in Tony Levin so bili sprejeti v nabito polni dvorani z velikim navdušenjem. Za dvig temperature na pravi nivo, so odprli koncert s pospešeno Melrose Avenue (“CGT + 2”, 2000). V hudomušno razgibani skladbi, s pravim orientalskim pridihom je trio s Tonyjem Levinom v trenutku spravil občinstvo v intenzivno pozibavanje. Olja na ogenj je prilil Blockhead izpostavljene figure osnovnega motiva, kjer so pobje takoj pokazali eno svojih imenitnih zaščitnih znamk, ko so v trenutku ustvarili harmonični preplet treh kitar. Perfektni kontrast otvoritve je predstavljal surfersko obarvani Unmei, kjer je stopil v ospredje mojster Hideyo, medtem ko je Beethovenova zapuščina pridobivala na krilih vrtoglave hitrosti brzenja strunskih harmonij, da na koncu že nisi več vedel ali so fantje še pri Beethovenu, ali pa so iz njega že razvili Čmrljev let. Pa ostanimo še malo v klasičnih vodah in pri Bachu s Prelude Circulation, ko prime za njo v roke svoj znameniti stick Tony Levin in Richards napove sledečo skladbo kot: “Iguana rossa!” Red Iguana je znova napolnila dvorano z odlično dozo svobodnjaškega eksperimentizma. Korenine učnih let pod budnim očesom strička Frippa in taktirko Tonyjevega sticka, so zavrtele izkušnjo v dvorani povsem na glavo. Rahlo živčno podkovane linije v prvem delu, so v nadaljevanju zamenjali cerebralni “soundscape” kolaži. Enkratna dinamika mnogoterih razpoloženjskih stanj! Zbir avtorskega materiala nadaljujejo fantje preko povsem nove skladbe Turn Of The Tide, potem pa v dvorani preko skladb Eve in Andromeda vzpostavijo mehko sanjavo subtilno zvočno zaveso vzorcev, ob kateri se ustavi čas in te izkustvo ponese v nek povsem nov, še neodkrit prostor.

Levin zapusti oder, fantje pa v nadaljevanju odigrajo najnežnejšo in hkrati eno svojih najlepših stvaritev, ko se lotijo otvoritvene skladbe albuma “White Water” (2005), katero Richards napove, kot skladbo, ki nosi ime po nekem majhnem mestecu v Veliki Britaniji, kjer so se učili igranja kitare z Robertom Frippom. Skladba The Marsh je resnično posvetilo California Guitar Trio temu kitarskemu guruju, Lams pa je iz nje s svojo mehkobo izvabil prave občutke otroške brezmadežnosti in čistosti. Ta popolnoma poseben, a ganljiv trenutek je kmalu nadomestila priredba izrednega aranžmaja revolveraške The Good, The Bad & The Ugly (orig. Ennio Morricone), ki je izvabila salve smeha v dvorani takoj potem, ko je Richards prvikrat pohodil svoj kvakajoči vah vah efekt.

Koncert se je prevešal v svoj vrhunec, ko se zasliši glavni motiv Mike Oldfieldove Tubular Bells. Publika gromko pozdravi trio, kateremu se v izvedbi na odru v nadaljevanju sprva pridruži Tyler Trotter na ustni harmoniki, malo za njim pa v dramatičnem zaključnem delu seveda znova Tony Levin. Odlična uvertura k vrhuncu koncerta, duhovitosti prelitega aranžmaja v rokah California Guitar Trio ni in ni videti konca. Kaj je lahko sploh nadgradnja te enkratne Oldfieldove klasike? Nemara Echoes skupine Pink Floyd? Tako je. Vso svojo genialnosti in unikatnost kar se tiče predelav aranžmajev izvirnikov, je trio kronal s tem, ko se je lotil Pink Floyd klasike z njihovega albuma “The Meddle” (1971). Lams je vodil dvojne harmonije, ki v originalu sodijo k vokalom, medtem ko je Richards prevzel v tej točki absolutni primat, ko je z naprstnikom in posebnimi efekti oživljal kitaro Davida Gilmourja. Dokler tega ne vidiš, težko verjameš, kaj vse je mogoče ustvariti le s tremi kitarami. Izredna psihadelična zmes, s pravim pravcatim rock akcentom je bila žal zaključna točka koncerta. Publika je bila tako navdušena, da je pozdravila trio z Levinom kar v stoje, z glasnimi ovacijami.

Dodatek je tekel po pričakovanju. Sprva surf naskok z glasbeno podlogo za film “Pulp Fiction” Misirlou ter pa epsko atmosferična lepotica Punta Patri, ki še enkrat poudari izjemnost glasbene ekspresije tega tria, dovršenost, visoko uigranost in veliko moč ter magnetizem nenehnega odrskega zaznavanja. Trio počasi in premeteno napleta, preko harmonij transcedence vso svečanost ujetega trenutka, ko ustvari nekakšno hipnotično vzdušje cerebralne zamaknjenosti, da ne rečem duševne odsotnosti, iz katere se dvorana za nekaj trenutkov kar ni hotela prebuditi.

Ura in pol nepozabne glasbene avanture, v katero te popelje duhovito dojemanje glasbenega izkustva tega tria, ki mu daje nepozabni pečat basist Tony Levin, je minila v trenutku. Tony Levin je nadgrajeval in dopolnjeval zvok. Možakar je tako izkušen in podmazan z vsemi žavbami, da je pravzaprav že kar rutinirano vnašal v nastop in zvok tria moment duhovitosti in svojskega jazz eksperimenta. Levin je s triom izvedel tudi svojo solo točko, odbito Relentless, ki bi bila gotovo všeč vsem ljubiteljem današnjih King Crimson.

Morda se vam zdi noro kaj neki sem počenjal v Milanu, saj niso vstali iz groba Nirvana, The Doors, The Beatles, še manj Frank Zappa, Miles Davis, Jimi Hendrix ali Janis Joplin, vendar pa lahko zatrdim, da človeku ob takšnem polnjenju baterij nikakor ni žal ene minute in enega prevoženega kilometra, na svoji življenjski poti nenehnega učenja. Učenja preko zajemanja brezmejne lepote tistega čemur pravimo preprosto svoboda. In ta svoboda je glasba, nje generator, nje sonce. Takšna ali drugačna.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Set lista California Guitar Trio & Tony Levin:
1. Melrose Avenue 
2. Blockhead 
3. Unmei 
4. Prelude Circulation 
5. Red Iguana 
6. Turn Of The Tide 
7. Cathedral Peak 
8. Eve 
9. Andromeda 
10. The Marsh 
11. The Good, The Bad & The Ugly 
12. Tubular Bells 
13. Echoes 
—dodatek— 
14. Misirlou 
15. Punta Patri


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki