Pink Floyd: Meddle

0 30

Založba: EMI Records
Datum izida: 31. 10. 1971
Produkcija: Pink Floyd
Dolžina albuma: 46.48 min
Zvrst: Progressive Rock/Art Rock
Ocena: 9.0/10


Z ezoteričnim vzdušjem prežeti “Meddle” je morda celo najpomembnejši album v zgodovini legendarnih progresivno rockovskih inovatorjev Pink Floyd, saj so na njem postavili končno definicijo svojega specifičnega zvoka, kateri jim je nedolgo kasneje prinesel svetovni sloves ter jih za vekomaj izstrelil med največje rock skupine vseh časov. Na “Meddle” je skupina prenehala z nenehnim iskanjem stalne zvokovne identitete ter z večjimi avantgardnimi eksperimenti, predvsem pa dokončno pretrgala z vsemi zgodnjimi psihadelično rockovskimi zvokovnimi povezavami ter dediščino njihovega ustanovitelja ter padlega genija Syda Barretta. “Meddle” je najbolj znan in cenjen po svojem več kot 20-minutnem zaključnem super epu “Echoes”, osrednji stvaritvi albuma ter za mnoge celo ustvarjalnemu vrhuncu njihovega celotnega opusa. Brez dvoma gre za eno izmed najveličastnejših stvaritev v zgodovini progresivnega rocka, ki tudi po desetletjih še vedno sproža mravljince s svojo neverjetno magijo in dramatično strukturo. Vendar ne gre prezreti tudi večine izmed ostalih, po večini akustično usmerjenih stvaritev na albumu. Nekatere izmed njih spadajo med najlepše in najbolj ezoterične stvaritve v njihovi zgodovini, ki so bile ključne pri oblikovanju kasnejših, bolj popularnih klasik. “Meddle” je bil prvi Pink Floyd album, ki je (prek “Echoes”) predstavil neko idejo osrednje zvočne teme h kateri se je moč vrniti vedno znova.

Obenem je predstavljal trenutek, ko so se različni glasbeni stili posameznih članov skupine na čelu s kitaristom/pevcem Davidom Gilmourjem, basistom/pevcem Rogerjem Watersom in klaviaturistom/občasnim pevcem Rickom Wrightom (prispevek bobnarja Nicka Masona k pisanju skladb je bil kot ponavadi minimalen) združili v tisto idealno harmonijo s katero so zakorakali v svojo zlato kreativno obdobje ter se odkrižali vseh atonalnih obskurnosti iz zgodnjih let. Njihov zvok je po izidu “Meddle” postal veliko bolj prefinjen in čist s številnimi hipnotičnimi, pogosto melanholičnimi in ezoteričnimi valovanji. Obenem pa precej bolj dostopen za širši krog publike kot je bil v 60-ih. Najboljše stvaritve so postale prežete z Watersovimi filozofskimi, pogosto sarkastičnimi in družbenokritičnimi besedili ter njegovimi prepoznavnimi melodičnimi bas linijami, Gilmourjevim unikatnim, bluesovsko usmerjenim ter pogosto izjemno sofisticiranim načinom igranja kitare ter lahkotnimi Wrightovimi melodijami na klaviaturah. Gilmour je tedaj že postal osrednji pevec skupine in njegova čutna vokalna ekspresija je bila pogosto osrednji ključ njihovih najbolj globokih stvaritev. Uporaba posebnih zvočnih efektov je prav tako postala veliko bolj sofisticirana in precej bol potisnjena v ozadje v primerjavi z osrednjimi inštrumenti v primerjavi s prej.

Največja odlika “Meddle” je ta, da je album prežet s številnimi raznovrstnimi vzdušji, ki lahko poslušalca v duhu zlahka ponesejo na posebno spiritualno potovanje, če se mu med poslušanjem dovolj preda. Album se odpre z dramatično-ezoteričnim inštrumentalnim rušilcem “One Of These Days”, ki se odpre z efektom šumenja vetrov. Sčasoma vpade pulzirajoča, ponavljajoča linija bas kitare, katero družno odigrata tako Waters kot Gilmour. Vmes se ves čas prelivajo ezoterične pasaže na klaviaturah. Po stopnjujoči ritmični dramatiki vpade Gilmourjev distorzirani kitarski rif in zatem še številne okusne pasaže na slide kitari. Inštrumental za kratek čas preseka z efektom obdelan stavek “One of these days I’m gonna cut you into little pieces”, katerega je izgovoril Mason. Dramatično vzdušje te zimzelene inštrumentalne poslastice vse do zaključka ne popušča, kar jo uvršča med enega izmed najbolj razburljivih del njihove kariere. Uvodni dramatiki, neposredno prek efekta šumenja vetrov, sledi umirjena in melanholična akustična folk balada “A Pillow Of Winds”. Slednja je ena izmed najbolj prijetnih in sproščujočih Gilmourjevih folk balad ter ena izmed redkih ljubezenskih balad v njihovi zgodovini. Daveov kitarski in pevski talent tu zažari z vso močjo prek njegove sofisticiranega izvabljanja melanholičnih pasaž na akustični in slide kitari, še posebno v srednji, nekoliko temačnejši sekciji. Zvok Wrightovih orgel skladbi daje tudi nek pridih skrivnostnosti. Tudi “Fearless” je grajen na počasnem tempu in obširni uporabi melanholičnega, akustičnega zvoka. Energično rabo duhovitih akordov na akustični kitari ter nežno melodijo na klavirju spremlja Gilmourjev zasanjani vokal. Ta preprosta, a odlična akustična skladba, ki danes uživa kulten status med pristaši skupine, je znamenita tudi po zaključnem posnetku skandiranja navijačev slavnega angleškega nogometnega kluba Liverpool.

“San Tropez”, še ena akustično usmerjena in nadvse prijetna skladbica, je predstavljala zelo zanimiv in netipičen eksperiment kombinacije elementov jazza in popa. Skladba je prežeta z jazzovskim ritmom in skorajda tropskim vzdušjem z osrednjo spremljavo na akustični kitari. Poleg romantičnega Watersovega vokala ne manjka tudi okusna Gilmourjeva solaža na slide kitari ter nič manj duhovita zaključna Wrightova solaža na klavirju. Ob njenem romantičnem vzdušje se lahko zlahka v duhu preselimo na s soncem obsijane plaže prestižnega francoskega letovišča Saint-Tropez o katerem tudi govori njegovo besedilo. Edini obskurni, a tudi duhoviti trenutek albuma predstavlja “Seamus”, kratki čudaški blues eksperiment z lajajočim Gilmourjevim psom Seamusom za mikrofonom, ki je tu prispeval glavne “vokale” za to nenavadno Gilmourjevo kaprico. Skladbo poleg Gilmourjevega vokala, bluesovske rabe kitare in orglic in Wrightovega klavirja spremlja še otožno Seamusovo bevskanje. Čeprav je zaradi svoje absurdnosti ta avantgardno bluesovska stvaritev precej izven konteksta albuma in je številni zaradi tega ne marajo, pa ob primernih razpoloženjskih trenutkih zveni zabavno in duhovito. Obenem pa popolnoma umiri album ter poslušalca pripravi na zaključni magnum opus, ki je “kriv”, da “Meddle” spada med najboljše izdelke v zgodovini zasedbe.

Za veliki finale namreč sledi že prej omenjena pravljica, več kot 20-minutni super ep “Echoes”, eden glavnih kandidatov za najboljše delo v zgodovini skupine in tisti trenutek velikega ezoteričnega zmagoslavja albuma, ko talenti posameznih članov ter predvsem harmonija med njimi, pridejo do največjega izraza. “Echoes” je prežet z neverjetnim ezoteričnim (lahko bi se reklo tudi space rockovskim) vzdušjem, ki se spreminja iz trenutka v trenutek ter prek številnih izmenjav daljših inštrumentalnih sekcij in dramatičnih ambientalnih efektov. Kombinacija vsega tega vodi ep proti sanjskemu zaključku, predvsem na račun neverjetne rabe Gilmourjeve kitare, ki pripravi prostor za tisto veličastno zmagoslavje zaradi, katere so se Pink Floyd po pravici uvrstili med največje skupine v povesti rocka. Ta razburkana, večplastna ambientalna pravljica se odpre na smešno preprost način z enakomernim udarjanjem efekta ene note na Wrigtovem klavirju, ki se sliši tako kot, da bi izgubljena sonda v morju odzvanjala kratke in pretrgane signale. Nasplošno skupno vzdušje kompozicije potegne poslušalca nekam globoko v morske globine, kjer se pred njegovimi očmi pretakajo različne barve in lepote morskega življa (temu povsem primerno je tudi besedilo kompozicije in naslovnica albuma). Wright nadaljuje s postopnim izgrajevanjem vzdušja s številnimi improvizacijami na klavirju. Nakar vpade izjemno prefinjena Gilmourjeva kitarska solaža. Postopno notri vpade tudi pulzirajoča ritem linija ter zvok orgel. Uvodno vokalno melodijo po sočnih kitarskih rifih družno odpojeta Gilmour in Wiright. Temu sledi specifična “vesoljska” Gilmourjeva kitarska solaža, ki pripravi prostor za prvi prehod kompozicije, kjer vpade energična ritem linija. V tem trenutku skladba dobi skorajda funky ritem in uvede daljšo inštrumentalno sekcijo, kjer se izmenjavajo duhovite pasaže na orglah in kitari. Nenadoma vpade dramatična sekcija s številnimi odmevajočimi efekti “vetra”. Nekateri izmed njih spominjajo tudi na oglašanje kita. Sčasoma ti zvoki upadejo v korist efekta, ki spominja na oglašanje krokarjev. Po tem se ponovne povrne tisti uvodni efekt sonarja in tu začne Wright prek orgel postopno ponovno plesti dramatično vzdušje, ki začne naraščati kot ponovno delujoči vulkan. Temu sledi priprava za najboljši trenutek kompozicije, kjer se vesoljskemu zvoku orgel in efektu sonarja pridruži Gilmourjev distorziran rifing, ki vztrajno priganja kompozicijo do njenega vrelišča in dramatičnega preobrata. Tedaj se zgodi sanjski, zmagoslavni prehod z izmenjavo melodičnih kitarskih delnic in pulzirajočega rifinga. Ko ponovno vpade vokalna sekcija z melanholičnim Gilmourjevim vokalom nastopi magični trenutek, ko začnejo mravljinci polzeti po poslušalčevem telesu. Za razliko od uvodne vokalne sekcije, se tu izmenjujejo mogočni kitarski rifi. Po zadnjem prehodu sledi pravljična, izjemno melanholična zaključna sekcija, kjer z odmevajočimi “jokajočimi” pasažami na kitari in orglah kompozicija sledi v svoj iztek. Kompozicija se zaključi tako kot se je album odprl – z efektom šumenja morskih vetrov in krog ambientalnih odmevov je tako sklenjen. “Echoes” je ena tistih velikih glasbenih stvaritev katerih ni nikdar mogoče prehvaliti in ki za vekomaj ostaja eden največjih dosežkov iz zlate dobe progresivnega rocka.

“Meddle” je predstavljal ključni trenutek zvokovnega preobrata in nadaljnje usmeritve te imenitne skupine, obenem pa tudi prvo mojstrovino s strani njihove klasične zasedbe. To je bil tisti ključni album, ki je postavil temelje za njihove kasnejše, izjemno uspešne konceptualne mojstrovine in njegov status enega izmed njihovih najboljših albumov ostaja nesporen, čeprav mu zmanjka nekaj konsistentnost, da bi spadal v sam vrh. Že samo neverjetni “Echoes”, ki je med tremi najboljšimi stvaritvami njihove kariere, je razlog, da album sodi v sleherno gospodinjstvo medtem, ko “One Of These Days”, “A Pillow Of Winds” ter “Fearless” ostajajo manj znane klasike, ki albumu zagotavljajo njegovo brezčasnost v glasbeni povesti. Kemija med člani je bila tedaj v odličnem ravnovesju, odnosi enakovredni in posamezni egoti v želji po prevladi določenih glasbenih idej še vedno v mirovanju. Pot na vrh je bila neizbežna in njihovo zlato obdobje, ki se je začelo z vesoljskim potovanjem na “temno stran meseca” se je lahko začelo.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik


Seznam skladb:
1. One of these days (5:56)
2. A pillow of winds (5:13)
3. Fearless (6:08)
4. San Tropez (3:43)
5. Seamus (2:15)
6. Echoes (23:27)

Zasedba:
David Gilmour – kitara, vokal
Roger Waters – bas kitara, vokal (4)
Richard Wright – klaviature, spremljevalni vokal (6)
Nick Mason – bobni, tolkala

Posebni gost:
Pes Seamus – lajanje na skladbi št. 5


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki