Kraj: Klub Gromka, Ljubljana
Datum koncerta: 03.01.2010
Število obiskovalcev: 0
Metelkova nas vedno znova zalaga z glasbenimi avanturami, ki so vse prej kot navadne, temveč so dokaj netipične in ravno to so trenutki, ki se jih kot obiskovalec koncertov veselim. Tokrat so nas vse iz Brooklyna obiskali nenavadni eksperimentalni rockerji, ki se ne zadovoljujejo zgolj z izposojanjem od že uveljavljenih glasbenih virov, temveč skušajo gojiti tudi nek svoj pristop k rock glasbi, ki se nekomu zdi bolj, nekomu pa manj posrečen. Sam spadam v prvo kategorijo, saj vedno iščem nek drugačen zvok, ki ni le kopija že slišanega, temveč nek poskus ustvarjanja lastne identitete.
Child Abuse nedvomno spadajo v kategorijo novozvočnih znanstvenikov, saj je le malo stvari, ki si jih ne upajo uvrstiti v svoje skladbe. Tudi občinstvo je bilo odprto za njihove podvige, saj je bilo razpoloženje še vedno praznično in ljudje so bili povečinoma dobre volje. Upam le, da Američanov niso zmotili kriki “fuck off” enega ali več osebkov, a to je bilo dobronamerno, saj v Sloveniji v glavnem velja obraten princip, da rečeš natanko nasprotno od tistega kar v resnici misliš. Vendar pa msilim, da so Američani lahko iz ozračja razbrali, da gre zgolj za šalo in da jih v resnici nihče ni želel napoditi. Kakorkoli že, fantje so nam že od vsega začetka, kljub temu da je šlo za prvi večer njihove evropske turneje, dali vedeti, da z njimi ne bo šale, saj so skozi note drveli kot TGV in nam pokazali impresivno količino tehničnega znanja. Tudi v nadaljevanju niso popuščali in nenehno so nas bombardirali z agresivno in divjo glasbo, ki pa niti približno ni bila kaotična, saj se pod vsem hrupom in hitrostjo skriva velika mera organiziranosti ter skladateljskih sposobnosti.
Zvočno me je nastop precej spominjal na njihove hrvaške sotrpine v ustvarjanju soničnih raket, Tigrovo Mast, s to izjemo, da Tigrova Mast v svoj eksperimentalen rock mešajo več punka, medtem ko se Child Abuse veliko več posvečajo tudi metalskim prvinam, specifično grindcore-u, kar je še posebej opazno pri kričečem vokalu in ekstremno tehničnih delih, kjer mini Casio klaviature in težek zvok basa zamenjata žaganje kitar. A učinek je prav takšen in z nič manj testosterona kot če bi na delu slišali kitare. Brutalno, surovo in odbito, kot se za grindcore spodobi. Vendar pa pri Child Abuse ne gre le za to. Te metalske prvine znajo obogatiti z elementi jazza, progresivnega rocka in s še čim in na koncu se lahko le praskaš po glavi in sprašuješ, kaj točno si poslušal. Če bi rekel, da igrajo progresivno glasbo, se ne bi preveč zmotil, a kdor bo pri njih iskal sorodnosti z zvokom sedemdesetih, jih ne bo našel veliko, morda le občasno spogledovanje s King Crimsoni (specifično z Red obdobjem), vendar gre tu bolj za nekakšno željo po pobegu iz glasbenih omejitev. Fantje preprosto jezdijo na valu prihodnosti progresivne glasbe.
Američani te res impresionirajo in to kljub temu, da so odigrali le uro, a v tej uri pokažejo več kot mnoge zasedbe v treh urah. Tehnično izjemno, kompozicijski dovršeno, s še vedno dovolj prostora za improvizacije, da lahko skladbe bolj prosto zadihajo. Zvokovno so res nekaj posebnega – zvok basa zna biti izjemno močan in težek, zna pa biti tudi dokaj jazzovski. Tako basist kot klaviaturist namreč uporabljata kopico efektov, ki jih sprožata s svojimi stopali in tako dobimo malo morje različnih zvočnih kombinacij. Na prvi pogled klaviaturist izpade smešno, saj se skriva za mini Casio sintetizatorjem, ki izgleda bolj primeren za otroške zabave kot pa za koncerte, a iz njega mu uspe spraviti takšne demonske zvoke in na njemu je Luke Calzonetti tako vešč, da kar ne moreš verjeti, kaj vse mu uspe napraviti na tako majhni površini. Zvočno podobo zaključi odličen bobnar, ki je navdušil tako z bolj metalskimi triki kot tudi z bolj rockerskimi in jazzovskimi. Fantje so res vrhunski glasbeniki in ničesar ne prepuščajo naključju.
Child Abuse presegajo parametre žanrov, ki jih vključujejo v svoje stvaritve in ustvarjajo neke svoje zvarke, za katere bi težko trdili, da niso napredni, saj nenehno stremijo k uničenju tipičnih vzorcev in uveljavljenih standardov. S svojim koncertom v Gromki so mene in verjetno še marsikoga drugega, ki je prisostvoval na tem dogodku, prepričali v svoje poslanstvo. To so skupine, ki utelešajo duh progresivne glasbe in dandanes je res tako, da jih ponavadi najdemo na manjših prizoriščih, kot je bil primer tudi tokrat.
Fotografije: Rok Podgrajšek
Setlista
1. Hold This 2. Bebe 3. Cut ‘n’ Run 4. OP Zone 5. Financial Burden 6. Froze 7. Wrong Hole 8. Violent Utopia I 9. I Hate Me
Galerija slik
