Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Supertramp
Založba: A&M Records / Interscope
Izid: year
Trajanje: 47:24
Ocena: 4/5
Kultni artrockovski šampioni Supertramp so se leta 1975 nahajali v nenavadni situaciji. Studijska mojstrovina »Crime Of the Century« (1974) jim je prinesla nepričakovan komercialen uspeh, katerega se niso nadejali niti v najbolj norih sanjah in tako so praktično čez noč iz obskurnih posebnežev, ki so za malenkost zamudili priložnost, da bi se uvrstili med pomembnejše progresivnorockovske pionirje, postali svetovni zvezdniki od katerih se je nenadoma pričakovala množična produkcija hitov. Pri tem je pomembna opazka, da so Supertramp komercialni preboj uživali v obdobju, ko je art rock, tudi s pomočjo bandov kot so bili denimo Electric Light Orchestra, Roxy Music in Queen, doživljal velik preboj proti vrhovom glasbenih lestvic. Pritisk s strani založbe, ki je želela čimprejšnjo stvaritev novega studijskega albuma, je bil že med »Crime Of the Century« turnejo ogromen, tako da sta se oba glavna skladatelja in poglavarja banda, kitarist/klaviaturist/pevec Roger Hodgson in klaviaturist/pevec Rick Davies, zaprla v studio še preden so si Supertramp lahko odpočili od koncertnega nastopanja. Turneja se je sicer zaradi Hodgsonove poškodovane roke končala predčasno.
Glaven problem pri nastajanju novega albuma je bil v tem, da ideje nikakor niso hotele lepo steči, zato sta morala Hodgson in Davies med ustvarjanjem četrtega Supertramp studijskega dosežka, ki je bil pomenljivo imenovan »Crisis? What Crisis?«, uporabiti tudi nekaj materiala, ki je bil napisan med ali še celo pred nastankom »Crime Of the Century«, vendar se iz različnih vzrokov ni uvrstil na ta album. Naslov in ideja za naslovnico na kateri se v udoben naslonjač pogreznjen bogataš nastavlja sončnim žarkom sredi popolnega razdejanja sta bila odraz tipičnega Supertramp hudomušnega sarkazma, obenem pa gre za parodijo na gospodarsko krizo, ki je sredi sedemdesetih zajela večino zahodnega sveta ter prej omenjeno skladateljsko blokado, ki na srečo ni imela hujših posledic. Skladateljske in osebnostne razlike med obema poglavarjema skupine so kljub temu iz leta v leto postajale večje.
»Crisis? What Crisis?«, ne glede na to da Hodgson in Davies tokrat nikakor nista uspela ponoviti briljantnosti neponovljivega »Crime Of the Century«, vsebuje nekaj odličnih kompozicij in se, kljub odsotnosti velikih hitov, z lahkoto uvršča med boljše dosežke njihove kariere. Supertramp so to pot še poglobili tiste zvočne prvine v katerih so bili že prej najmočnejši; uspešno združevanje kompleksnih ritmičnih signatur in melodičnih, simfoničnih aranžmajev z antemičnimi refreni, družbeno kritična, satirična besedia, vokalna kontrastnost med Hodgsonovim specifičnim ‘gostolenjem’ in Daviesovim ‘godrnjanjem’, simfonično veličastje na Daviesovem električnem klavirju, Hodgsonove melodične kitarske variacije in duhovite saksofonske pasaže v režiji Johna Anthonya Helliwella.
»Easy Does It« se odpre z zvočno sliko žvižgajočega japija z naslovnice, medtem ko ga v ozadju spremljajo zvoki prometnega kaosa. Akustično-kitarski uvod vsebuje prijetno, nekoliko orientalsko obarvano melodijo sredi katere se Hodgsonov specifični, hudomušni vokal še kako prileže za otvoritev albuma. »Sister Moonshine« vsebuje vrsto zabavnih akustičnokitarskih akordov, kateri s pomočjo orglic in Hodgsonovih pevskih izlivov ob Daviesovi harmonični opori, ustvarjajo melodramatično atmosfero. Sočne orglarske plasti in prebrisane kitarske variacije dobijo družbo v obliki Helliwellove piščali ter poskrbijo za čudoviti ples inštrumentalne in ambientalne raznovrstnost.
»Ain’t Nobody But Me« je celo eden izmed najboljših dosežkov v celotni Supertramp povesti, kjer vokalne harmonije v skupni režiji obeh poglavarjev banda sredi refrena doživijo svoj sarkastični klimaks. Helliwell se sredi inštrumentalnih interludijev pošteno razkošati s svojimi glamuroznimi saksofonskimi pasažami, medtem ko Daviesove hudomušne orglarske plasti na igriv način ohranjajo zavidljivo ritmično razgibanost. Na »A Soapbox Opera«, kjer ni zgrešiti zaščitnega črnega humorja in cinizma, se prvič na albumu zares pokaže, da so Supertramp v tej fazi svoje kariere, kljub precejšnji pop senzibilnosti, ki je začela prevladovati v njihovem zvoku, imeli še vedno veliko manevrskega prostora za razne progresivnorockovske inštrumentalne odklope. Hodgsonov vokal že na začetku poskrbi za pravcato dramo, medtem ko mogočni simfonični aranžmaji na Wurlitzer električnemu klavirju še stopnjujejo melanholično atmosfero, ki predstavlja velik kontrast glede na posmehljivo besedilo.
Na »Another Man’s Woman«, še eni zajedljivi socialni satiri, glavno vokalno pobudo vnovič prevzame Davies, medtem ko Hodgson poskrbi za nekaj lepo priostrenih kitarskih fraz, ki tvorijo lep kontrast v razmerju do simfoničnih aranžmajev na električnem klavirju. Igrive improvizacije v inštrumentalni sekciji so prava paša za ušesa, še posebno gastronomska solaža na Wurlitzerju. »Lady« seveda nima ničesar skupnega z istoimensko Styx klasiko, temveč gre za popolnoma karakteristično Supertramp klasiko, kjer skupina navduši z melodično senzibilnostjo, grajenjem simfonične melodrame in še eno briljantno Hodgsonovo pevsko predstavo, ki brije norce na račun nekaterih ljubezenskih klišejev.
»Poor Boy« vsebuje pastoralne aranžmaje na harmoniki in hudomušne okraske na klavirju, medtem ko Daviesov vokal ob vmesni asistenci svojega kitarskega kolega ter jazzovski uporabi klavirja energično poveljuje nagajivi melodiji. »Just A Normal Day«, kjer se Davies in Hodgson harmonično izmenjujeta na glavnem vokalu, je klavirsko usmerjena balada s svečanimi simfoničnimi aranžmaji, medtem ko posebno pozornost velja nameniti Helliwellovi briljantni saksofonski solaži. »The Meaning« je nekoliko mračnejši dosežek, kjer Hodgsonov vokal, ki je tokrat še bolj otožno zveneč kot po navadi, ob igranju akustične kitare postopoma dviguje dramo za katero izdatno skrbijo tudi strastne saksofonske pasaže in večplastne simfonične teksture. »Two Of Us«, ki je naphan s sakralno obarvanimi simfoničnim aranžmaji in melanholičnimi kitarskimi akordi, je pastoralna ljubezenska balada z visoko ‘gostolečim’ Hodgson v glavni vlogi za katero se lahko reče, da predstavlja nadvse ganljiv zaključek albuma.
Že res da »Crisis? What Crisis?« po kvaliteti nikakor ne dosega predhodnika »Crime Of the Century«, pa vendar še zdaleč ni tako napačen dosežek kot še dandanes menijo posamezni (tudi nekdanji) člani skupine. Po pravici povedano gre za verjetno najbolj spregledan album njihove kariere, ki je imel enostavno to smolo, da je izšel po artistično superiornemu dosežku, ki jim je prinesel veliki komercialni preboj. »Crisis? What Crisis?« singli so resda naleteli na precej medel odziv, a je zato sam album tudi v ZDA doživel lep komercialen uspeh, sicer pa je bilo pri Supertramp skozi večino kariere značilno, da so njihovi albumi po navadi doživljali večjo priljubljenost kot single izdaje. Največji uspeh in obenem artistični zenit svoje kariere pa so Hodgson, Davies, Helliwell, Thomson in Siebenberg, se pravi klasični Supertramp, tako ali tako doživeli čez štiri leta.
Zasedba
Roger Hodgson – vokal, kitara in klaviature
Richard Davies – vokal in klaviature
John Anthony Helliwell – pihalni inštrumenti in spremljevalni vokal
Dougie Thomson – bas kitara
Bob Sienberg – bobni in tolkala
Produkcija
Ken Scott in Supertramp
Seznam skladb
1. Easy Does It (2:17)
2. Sister Moonshine (5:15)
3. Ain’t Nobody But me (5:12)
4. A Soapbox Opera (4:50)
5. Another Man’s Woman (6:20)
6. Lady (5:24)
7. Poor Boy (5:08)
8. Just a Normal Day (3:59)
9. The Meaning (5:21)
10. Two of Us (3:29)
