Cvetlični kralji skupaj s Patom Mastelottom sredi Trevisa po kozmičnih notah odgnali slehe

Avtor: Peter Podbrežnik

Kraj: Sonny Boy Club / San Vendemiano (Treviso) / Italija
Datum koncerta: 20.11.2007
Število obiskovalcev: 150
Cena karte: 22,00€

Sonny Boy v Trevisu s svojim sproščenim vzdušjem, gostoljubnim osebjem in zaznavno mediteranskim okoljem, ki se odlično poda v podobo galantnega jazz kluba, kateri se ponaša z zavidljivo zgodovino obiskov nekaterih legendarnih glasbenih imen, počasi postaja vse bolj priljubljen cilj naših ogledov nekaterih progresivno rockovskih imenitnežev, ki od časa do časa zaidejo k našim zahodnim sosedom. Po lanskoletnem ogledu Tony Levin Banda so tja prispeli tudi Švedi The Flower Kings, eni izmed najboljših in najpomembnejših predstavnikov tretjega vala progresivnega rocka, ki se je zgodil v 90-ih, predvsem na območju ZDA in skandinavskih držav. Za vse tiste izmed nas, ki nismo imeli te sreče (nekateri se tedaj nismo še niti rodili), da bi si ogledali King Crimson, Genesis, Yes, Van Der Graaf Gereator, Gentle Giant in ostale progresivno rockovske legende na vrhuncu njihovih moči (se pravi v 70-ih) je bil nastop teh sodobnih švedskih revitalistov prava nebeška mana, ki je na nas zapadla sredi izsušene doline aktualne nezavidljive situacije, kar se tiče obiskov progresivno rockovskih skupin pri nas ali v naši neposredni bližini.

Krivično bi bilo, če bi Cvetlične kralje razglašal za odlično kopijo starih skupin saj v prepoznavne elemente, ki so jih zasnovali prog klasiki 70-ih ves čas vnašajo svoje lastne, prepoznavne ideje. Skupine pa se obenem drži tudi sloves izjemnih inštrumentalistov in improvizatorjev, kateri so sposobni igrati praktično vsako glasbeno zvrst. Kitarist/pevec in šef skupine Roine Stolt, ki je bil kot mlad fante dejaven del skandinavske prog scene 70-ih (predvsem kot član skupine Kaipa), je v nekaj več kot 12ih letih uspel relativno daleč in z minimalnimi spremembami v zasedbi pripeljati skupino, ki je bila prvotno zamišljena kot njegov solistični spremljevalni band. Medtem, ko The Flower Kings v severni in srednji Evropi, kjer imajo daleč največ privržencev, brez težav napolnijo dvorane, so južneje od Avstrijske meje precej manj prepoznani, da ne rečem že skoraj obskuren band o čemer je pričalo tudi razmeroma skromno število obiskovalcev, ki so se zbrali pod odrom Sonny Boy kluba. Njihov obisk Trevisa je bil, če ne štejem Budimpešte, celo najjužneje kolikor so sploh kdaj prišli zato je bil ogled nastopa Roineja in njegovih virtuoznih vikingov priložnost, katere se ni smelo zamuditi. V zakup te trditve pa je botroval še en dejavnik.

Glavna posebnost turneje, kjer so predstavljali svoj aktualni album “The Sum Of No Evil” (2007), je bila namreč prisotnost kultnega bobnarja Pata Mastelotta (King Crimson, ex-Mr. Mister), ki je za potrebe turneje zamenjal nekdanjega velikega ljubljenca TFK privržencev, Zoltana Czörsza. Patova prisotnost za bobnarskim stolčkom je na turnejo nedvomno privabila tudi nekatere ljubitelje King Crimson, kateri sicer ne sodijo med tradicionalne oz. zagrete privržence The Flower Kings. Dobro obveščeni vejo tudi to, da trenutno poteka nekakšna izposoja bobnarjev med King Crimson in TFK; poleg dolgoletnega člana Mastelotta in nedavno prispelega Czörsza je bil kot tretji King Crimson bobnar zdaj uradno napovedan še Gavin Harrison (Porcupine Tree). Ali bo Mastelotto sčasoma postal tudi uradni član TFK pa je trenutno še prezgodaj za govoriti. Njegova prisotnost se je po pričakovanjih izkazala za velik zvokovni, predvsem improvizatorski bonus o čemer bom več spregovoril v naslednjih vrsticah.

Po najhujši obliki zvočne mučilnice, ki nam jo zagodla lokalna predskupina s svojim obupno razglašenim skrpucalom od nastopa, ki ni vodil nikamor in kjer je v negativnem pomenu prednjačil kitarist/pevec, smo okoli enajste ure le dočakali prihod nabritih “vikingov” in gostujočega “kavboja”. Slednji se je z uporabo tolkal in zvončkov, ki so naznanjali uvod v prvo izvedbo večera, že na začetku znašel v središču pozornosti. Potem, ko sta se oba kitarista za silo uglasila, so začeli z uvodnimi takti “Love Is The Only Answer”, prve skladbe z altualnega albuma “The Sum Of No Evil”. Poleg novejših del so izvajali tudi priljubljena, starejša dela kot denimo “There Is More To This World” (Retropolis, 1996), katera so najbolj ogrela njihove privržence. Začetna zadržanost, predvsem Roine je imel sprva nekaj težav z uigranostjo, je do tretje skladbe, odličnega inštrumentala “Retropolis”, povsem izginila in skupina si je dala polnega duška. Med izvajanjem omenjene “Retropolis” so znotraj vključili tudi daljšo improvizacijo, ki je predvsem po Patovi zaslugi vsebovala tudi številne finese, ki so sicer precej značilne za King Crimson. Na splošno so večini izvedb ves čas dodajali nekaj novega in se izogibali popolnim posnetkov studijskih originalov. Navdušenja publike ob tem seveda ni bilo konec.

Roine je tokrat na srečo pozabil obleči kako izmed njegovih cenenih italijanskih živopisanih srajčk temveč se je odločil za bolj “športni” imidž po zgledu ostalih članov. Kljub temu, da je že vsaj tri desetletja eden izmed opaznejših kitarskih mojstrov progresivnega rocka, kar je potrdil tudi s svojim nastopom pri katerem je demonstriral tako tehnični perfekcionizem kot pretanjeno subtilnost, ostaja eden najbolj spregledanih kitaristov našega časa. Osrednja “zvezda” večera (poleg Roineje seveda) je bil gotovo Mastelotto. Slednji je s svojimi supersoničnimi rafali, ognjevitimi prehodi in duhovito rabo dodatnih raznovrstnih tolkal resnično požlahtil njihov zvok in prepričan sem, da bi bilo brez njega precej manj improvizacij oz. bi te izpadle pol manj zanimivo kot sicer. Bobnarski velemož je s svojimi vložki na tolkalih popolnoma pokril odsotnost vseh njihovih dodatnih spremljevalnih inštrumentalistov s saksofonistom in flavtistom na čelu. Klaviaturist Thomas Bodin se je ves čas “skrival” za svojo zgoščeno paleto klaviatur in energično menjaval med izborom tipk, ne da bi se šopiril s kakimi solističnimi pretiravanji ali celo podrl stojalo v stilu kakega Ryoja Okumotota (Spock’s Beard). Še eno pozitivno presenečenje je bil duhovit odrski pristop basista Jonasa Rheingolda saj je možakar tradicionalno resnim Švedom vnesel nekaj ponavadi tako pogrešanega humorja. Med premori ali daljšimi improvizacijskimi vložki je pihal skozi prazno steklenico ter prek nje spuščal nenavadne zvoke, občasno pa je boksal tudi s stojalom za mikrofon medtem, ko je Bodin vmes spuščal nasnete zvočne vzorce oglašanja petelina (slednji so se med nastopom večkrat ponovili). Pri uporabi bas linij je Rheingold nehal brezpogojno slediti duhu Jaca Pastoriusa, presenetil pa je tudi v aktivni vlogi spremljevalnega vokalista, vlogi katere se je še ne dolgo nazaj precej izogibal.

Dodatni pevec in ritem kitarist Hasse Fröberg, glavni Roinejev ljubljenec (in verjetno naslednik na mestu vodje skupine, ko se bo Roine upokojil; upajmo, da bo do tega še dolgo) je povsem upravičil svojo vlogo Roinejevega zvestega pomagača. “Metalec”, ki je bil na odru tudi najbolj poskočen od vseh članov, je navdušil z vokalnim razponom, odličnimi spremljevalnimi harmonijami in energično gestikulacijo, ki je dvigovala energijo v dvorani tako, da se nihče ni mogel predolgo predajati kakim sanjarjenjem med daljšimi “vesoljskimi” inštrumentalnimi vložki. Da so TFK ne samo izborni inštrumentalisti temveč tudi izvrstni komponisti subtilnih melodij je dokazala tudi odlična izvedba melanholične “Trading My Soul” medtem, ko so na “Life In Motion” popolnoma opravičili svoj sloves večnih pozitivističnih pridigarjev. Na grafičnih projekcijah so se ves čas vrteli prikazi raznih duhovnih simbolov, rožic, metuljčkov, pisanih barv, itd, ki odražajo Roinejevo spiritualno filozofijo, katere se je navzel še v svojih hipijevskih časih. Precej podobno ustaljeni lirični in filozofski praksi Jona Andersona (Yes) le, da na nekoliko bolj subtilen način. Marsikomu bi se to zdelo precej ceneno in obrabljeno. Osebno pa menim, da tega danes v rock glasbi vse bolj primanjkuje medtem, ko se hvali vse kar diši po mešanici agresije in kičastega primitivizma, kar privlači povprečno, v alkoholu utopljeno, ihtečo, (ne nujno samo) slovensko zafrustrirano dušo. Skupina s svojo intelektualno držo v slogu svojih vzornikov zagotovo ni privlačna za vsakdanjo nedeljsko rajo. Eden od razlogov, da med nastopom nisem opazil niti ene okajene osebe, niti kake nališpane frajlice, ki bi zgrešila rave party tako, da je po pričakovanju prevladovala zrela publika, po večini od 40-60 let. Italijani pa so se ponovno izkazali kot izjemo kulturna publika, morda so delovali še celo nekoliko preveč umirjeno, čeprav nismo bili v operi. Ljubitelje njihovih starejših del je navdušila tudi izvrstna izvedba “I Am The Sun” (Space Revolver, 2000) medtem, ko so se s “Pioneers Of Aviation” spomnili tudi na prejšnji album “Paradox Hotel” (2006). Z izvedbo po večini daljših del in številnimi vmesnimi improvizacijskimi vložki so TFK v več kot dveh urah odigrali zavidljivo število izvedb in povsem potešili apetite večine izmed obiskovalcev. Za zaključek rednega dela pa so postregli z zaključno sekcijo svoje epske mojstrovine “Stardust We Are” (z istoimenskega dvojnega albuma iz leta 1997), katere izvedba je bilo še eno od glavnih zmagoslavij večera, njen monumentalni refren pa je še dolgo po koncu odzvanjal v ušesih obiskovalcev. Seveda je sledil še obvezni dodatek. Roine je nazaj poklical ostale člane, ki so se že odpravili proti vratom in za zaključek so odigrali še “The Sum Of No Reason”, še eno izmed osrednjih del aktualnega albuma.

Koncert je bil brez pretiravanj odličen in lahko rečem, da smo vsi uživali v več kot dveh urah izvrstnega progresivnega rocka stare šole. Moja edina kritika leti na račun nepotrebne razsvetljave prostora, ki se je spodbijala z odrsko razsvetljavo, saj so klubski organizatorji brez potrebe pustili goreti luči tako, da je bila tolikšna osvetljenost včasih prav nadležna. Oder tudi ni bil ravno idealen za postavitev inštrumentov, še posebno za pestro zbirko kitar medtem, ko se je nekatere člane iz levega oz. desnega kota zaradi postavitve zvočnikov včasih komajda videlo. Kljub temu pa se visokorasli člani zasedbe na srečo niso preveč gnetli na odru, ki se je šibil pod težo njihovih inštrumentov. Akustika po pričakovanju ni bila briljantna, vendarle pa je bila za razmeroma majhen prostor povsem zadovoljiva. Običajna klubska postavitev s stoli tik pod odrom bo večini vedno delovala nekoliko nenavadno za rock koncert, zlasti če se na odru znajde kakšno že dolgo uveljavljeno ime, a mene to ne moti oz. mi načeloma povsem odgovarja, saj menim, da je večina progresivnega rocka od nekdaj po duhu bližje klasiki in jazzu kot pa rocku in si kot tak zasluži tudi podobno koncertno obravnavo. Mastellotov šef, Robert Fripp (King Crimson), bi že vedel o čem govorim.

Kolikor izvzamem komajda opazne kikse je bil nastop TFK z Mastelottom za bobni resnično nepozabno doživetje za slehernega ljubitelja progresivnega rocka stare šole, inštrumentalnega perfekcionizma in vse ljubitelje inteligentno zasnovanih subtilnih melodij. Če sem se še ne dolgo nazaj precej zmrdoval nad studijskim revitalizmom TFK in dajal vselej prednost njihovim slogovnim, predvsem simfoničnim vzornikom (in tako bo seveda tudi poslej) jim moram priznati, da so v živo ena izmed najboljših trenutno aktivnih prog rockovskih skupin in da bi bila brez njihovih dosežkov (tako studijskih kot koncertnih) ob siceršnji neaktivnosti progresivnih “dinozavrov” sodobna progresivno rockovska scena veliko siromašnejša. Nastop TFK je tako zame brez dvoma minil kot eden izmed najboljših letošnjih koncertov, takoj za ogledom nastopov Genesis, Marillion in Premiata Forneria Marconi, tako da upam, da se bodo Roine in njegova tovarišija (kdorkoli že bo takrat za bobni; še boljšega od Mastelotta bodo zelo težko dobili). spet čimprej oglasili v naši zamejski soseščini.

Setlista

1. Love Is The Only Answer
2. There Is More To This World
3. Retropolis (incl. Mastellotto/Rheingold jam)
4. Trading My Soul
5. Hudson River Sirens Call
6. I Am The Sun
—10. minutni odmor—
7. Life In Motion
8. Flight 999 Brimstone Air
9. Babylon / Stardust We Are pt.III (samo vokalna sekcija)
10. What If God Is Alone
—dodatek—
11. Blade Of Cain
12. The Sum Of No Reason

Galerija slik