David Bowie: David Bowie (Space Oddity)

0 6

Založba: Philips
Datum izida: 14. 11. 1969
Produkcija: Tony Visconti & Gus Dudgeon (Space Oddity)
Dolžina albuma: 45.13 min
Zvrst: Psychadelic Rock / Folk Rock
Ocena: 8.0/10


Bowiejev istoimenski, drugi solo album, ki je leta 1972 ponovno izšel za mednarodni trg pod bolj uveljavljenim imenom »Space Oddity«, nedvomno spada med najpomembnejše albume njegove izjemno bogate glasbene kariere, saj ga je iz londonskoprovincialnega, skorajda uličnega umetnika katapultiral med najbolj obetavna britanska glasbena imena s konca šestdesetih, pa čeprav ga je do zvezdniškega statusa in večjega komercialnega uspeha ločilo še nekaj let. S pomočjo legendarne naslovne skladbe, ki je bila navdahnjena po filmu Stanleya Kubricka ‘2001: Vesoljska odiseja’ ter predvajana na angleških televizijskih postajah ob prvemu človeškemu pristanku na Luni, je David doživel svoj prvi komercialni uspeh, tudi izven območja Velike Britanije.

V manj kot enem letu kolikor je minilo od njegovega historično zanimivega, a v primerjavi z nadaljnjimi stvaritvami naivno preprostega prvenca, je David temeljito prevetril svojo glasbeno in tudi vizualno podobo ter se pod vplivom tedanjih glasbenih trendov podal v progresivnorockovske in folk vode z nezanemarljivim pečatom psihadelike. Ključno pri tovrstni zvočni spremembi je bilo njegovo sodelovanje s tedaj malo znanim klaviaturistom Rickom Wakemanom, ki je kasneje kot član Yes dosegel legendarni status ter (še bolj pomembno) basistom/producentom Tonyem Viscontijem. Slednji je v vlogi producenta in občasnega glasbenika sodeloval na nekaterih najboljših dosežkih Davidove kariere. Visconti je kot producent Bowieju ostal zvest tudi v zadnjih ustvarjalnih letih. Nemalo zbeganosti med tedanjo publiko in kritiki je Bowie sprožil z naslovom albuma, saj se je sprva imenoval enako kot njegov prvenec, medtem ko je v ZDA izšel pod naslovom »Man of Words/Man of Music«. Šele kasneje, v sedemdesetih, ko je bil Bowie že svetnovna zvezda, pa je izšel  pod naslovom »Space Oddity« in večina ga tako imenuje še dandanes.

Naslovni zimzelen, ki je bil navdahnjen s človekovim pristankom na mesecu leta 1969, je očiten primerek Bowiejevega spogledovanja s space rockom, čeprav gre v osnovi za prog/psihadeličnorockovsko skladbo z bogatimi orkestralnimi aranžmaji in Wakemanovimi melotronskimi valovanji. Bowie je nosilno melodijo na akustični kitari izvrstno združil s svojim unikatnim vokalom in besedilom o fikcijskem britanskem astronavtu, majorju Tomu, ki ostane za vekomaj odrezan od astronavtskega centra na Zemlji ter se s svojo vesoljsko ladjo za vedno izgubi nekje v vesoljskih globinah. Bowie je s tem nepozabnim zimzelenom želel satirizirati britanski vesoljski program, ki ni dosegal kakšnih zaznavnih uspehov, kar se tiče osvajanja Lune.

Menda naj bi se v besedilu skrivala tudi aluzija na uživanje psihadeličnih, halucinogenih substanc, medtem ko je Tomov vesoljski trip prej kot ne metafora za njegovo ‘zadetost’ in družbeno odtujenost. Bowiejeve fascinacije nad znanstveno fantastiko, neraziskanim vesoljem in vesoljci s tem še zdaleč ni bilo konec, kar je kasneje še vekrat dokazal s skladbami kot so »Life On Mars?«, »Moonage Daydream«, »Starman«, »Loving the Alien«, »Halo Spaceboy«, »Dancing Out in Space«, če se našteje samo nekatere. K majorju Tomu pa se je spet vrnil leta 1980 na klasiki »Ashes to Ashes«.

Preostale skladbe na albumu niso bile tako zanimive kot uvodni hit, saj niso dosegale njegove artistične globine, vendar za nobeno ni mogoče reči, da ni imela določene, specifične umetniške vrednosti, kar je pri Bowieju postala skozi kariero precej običajna praksa. »Letter To Hermione«, katerega je Bowie posvetil svojemu bivšemu dekletu, je lep primerek okusne folk balade z ljubezenskim besedilom, ki izžareva Bowiejev izjemni romanticizem. Posebno omembno si zasluži tudi progfolk eksperiment »Cygnus Committe«, ki je s skorajda desetimi minutami ena najdaljših skladb v Bowiejevi karieri. Tu se Bowie v besedilu ponovno dotakne še ene izmed svojih najbolj priljubljenih (distopičnih) tem; o samooklicanemu ‘nadčloveku’ oz. ‘mesiji’ z njegovim vzponom in padcem vred, kar bo v svoji nadaljnji karieri prevedel do zares epskih in glamuroznih razsežnosti. »An Occasional Dream« je zabavna demonstracija folkrockovske duhovitosti na flavti z izobiljem vokalne improvizatorike, medtem ko je večina harmonij grajenih na akustični kitari. Celoten album je bil izrazito akustično usmerjen z minimalnimi električnokitarskimi vložki v izvedbi Tima Reinwicka, kar se je že naslednje leto Bowiejeve kariere korenito spremenilo.

Med zanimivejše kompozicije spadata še orkestralni »Wild Eyed Boy From Freecloud« ter zaključna folk-psihadeličnorockovska zadušnica »Memory of a Free Festival«, ki je bilo Davidovo nekoliko cinično posvetilo enemu izmed hipijevskih glasbenih festivalov, katerega se je udeležil v vlogi glasbenika. Besedilo v katerem ni mogoče spregledati sarkazma in razočaranja nad tedanjo vse bolj proslulo hipijevsko sceno je združeno s prijetno, eterično melodijo. Precej bolj udarna in zanimiva je kasnejša, single verzija, kjer je glavno kitaro odigral posebni gost, kasnejša glamrockovska ikona Marc Bolan (T. Rex) s katerim je imel Bowie tedaj nekakšen prijateljsko-rivalski odnos. Ta verzija »Memory of a Free Festival« je že vsebovala dva člana Bowiejeve bodoče (in obenem najbolj slovite) spremljevalne zasedbe The Spiders From Mars; kitarista Micka Ronsona, ki je odigral ritem kitaro ter bobnarja Mickja ‘Woodya’ Woodmanseya.

S »Space Oddity« (albumom in naslovno skladbo) je Bowie iz katerega so kar vrele invoativne glasbene ideje dokazal, da bo nanj potrebno v prihodnosti še kako računati. Približno polovica skladb na albumu je bila še krepko zakoreninjenih v šestdeseta, medtem ko so preostale že nakazovale prihodnjo, precej bolj ambiciozno usmeritev. David je medtem namreč že stremel k naslednjemu koraku v svoji nenehni zvočni evoluciji. Že kmalu je začel iskati resen band s katerim bi lahko razvil precej trši zvok na bazi električne kitare ter hkrati pomahal v slovo akustično-psihadelični usmeritvi, ki je prevladovala na »Space Oddity«. Potem, ko je začel graditi novo zasedbo okoli Viscontija, kitarskega mojstra Ronsona in bobnarja Woodmanseya, je bil postavljen prvi temeljni kamen Bowiejeve klasične spremljevalne zasedbe in kasnejših artrockovskih/glamrockovskih inovacij ter velikih uspehov.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Ta recenzija je posvečena v spomin na Davida Bowieja (1947-2016).


Seznam skladb:
1. Space Oddity (5:16)
2. Unwashed and Somewhat Slightly Dazed (6:55)
3. Letter to Hermione (2:33)
4. Cygnet Committee (9:35)
5. Janine (3:25)
6. An Occasional Dream (3:01)
7. Wild Eyed Boy from Freecloud (4:52)
8. God Knows I’m Good (3:21)
9. Memory of a Free Festival (7:09)

Zasedba:
David Bowie – vokal, akustična kitara, stilofon (“Space Oddity”), orgle (“Memory of a Free Festival”), kalimba
Tim Renwick – električna kitara, flavta
Keith Christmas – akustična kitara
Mick Wayne – kitara
Rick Wakeman – melotron, električni čembalo
Tony Visconti – bas kitara, flavta
Herbie Flowers – bas kitara
John “Honk” Lodge – bas kitara
John Cambridge – bobni
Terry Cox – bobni
Benny Marshall (in prijatelji) – orglice, spremljevalni vokal (“Memory of a Free Festival”)
Paul Buckmaster – čelo

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki