David Bowie: Hunky Dory

0 17

Založba: RCA
Datum izida: 17. 12. 1971
Produkcija: Ken Scott & David Bowie
Dolžina albuma: 41.50 min
Zvrst: Art pop / Pop rock
Ocena: 9.0/10

Artrockovska umetnina »Hunky Dory« je morda celo najpomembnejši dosežek v karieri legendarne angleške glasbene ikone Davida Bowieja, saj je z njim ustvaril svojo prvo mojstrovino in obenem prvič dobil redno, zvesto publiko ter s tem potrdilo, da gre njegova nenehna glasbena evolucija v pravo smer. Na izjemno slogovno transformacijo v primerjavi s trdorockerskim predhodnikom »The Man Who Sold the World« (1970) s katerim je Bowie že napovedal svojo bližnjo prihodnost  velikega glasbenega inovatorja, je najbolj vplivalo (začasno) slovo producenta/basista Tonya Viscontija. V vlogi novega producenta ga je zamenjal Ken Scott, ki je z Bowiejem nato sodeloval skozi celotno glam rock ero, medtem ko je novi basist postal Trevor Bolder (kasneje Uriah Heep in za kratek čas tudi Wishbone Ash). S slednjim je Bowie dopolnil svojo klasično spremljevalno zasedbo, ki je naslednje leto postala znana pod imenom Spiders From Mars in je ustvarila nekatere največje uspešnice Davidove izjemno bogate glasbene kariere.

Na »Hunky Dory« je Bowie nenadoma naredil prelom s trdim rockom, ki je vladal na »The Man Who Sold the World« ter zopet prebudil svojo umetniško plat, saj je na albumu na izjemno sofisticiran način združil elemente art rocka, glam rocka, popa in folk rocka ter ustvaril specifično mešanico, katero bi bilo še najlažje poimenovati art pop. Nekaj je k temu gotovo prispevalo ponovno sodelovanje s klaviaturskim čarodejem Rickom Wakemanom (tedaj je bil še član folk prog rock skupine Strawbs, vendar se je že naslednje leto preselil k simfoničnim progrockerjem Yes), ki je odigral večino razkošnih klavirskih aranžmajev, medtem jo je Bowie na »Hunky Dory« razvil melodičnost do tolikšne mere, da ga je končno opazila tudi širša publika. Na treh skladbah se je Bowie, ki naj bi na naslovnici albuma imitiral podobno fotografijo z Marlene Dietrich, poklonil nekaterim svojim ključnim artističnim vplivom, medtem ko so pogostokrat zapletena besedila segala od artistične (samo)renovacije, Nietzschejevega ‘nadčloveka’, okultizma do Dalijevskega surealizma. Ni jih malo, ki so prepričani, da je bil obenem Hunky Dory, kar je angleška fraza za posameznikovo odlično počutje, prvi izmed Bowiejevih številnih alter egov, še preden se je na sceni pojavil Ziggy Stardust, kar pa s strani glasbene legende ni bilo nikoli potrjeno.

Najbolj znano delo na »Hunky Dory« je brez dvoma otvoritveni zimzelen »Changes«, ki pa je svoj kultni status dosegel šele dve leti kasneje, ko je bil Bowie že glamrockovska zvezda in so se ljudje začeli čedalje bolj zanimati za zgodnja dela njegove kariere. Ta legendarna oda nenehni artisitčni (samo)renovaciji in kameleonskim preobrazbam je bila zadnja skladba, katero je Bowie izvedel leta 2006, ko je imel poslednji nastop v svoji karieri. Osrednji motiv je grajen okrog Davidove saksofonske pasaže, Wakemanovega klavirskega aranžmaja in specifične kitarske fraze v režiji Micka Ronsona, medtem ko popolno zmago odnese nepozabni refren. »Changes« je postal tako priljubljena skladba Bowiejeve kariere, da jo je publika redno zahtevala na večini njegovih koncertnih nastopov. Obenem velja omeniti tudi zabaven podatek, da je Bowie več kot tri desetletja kasneje »Changes« odpel v priljubljenem animiranemu filmu ‘Shrek 2’ s čimer je svojo glasbo približal tudi nekaterim mlajšim generacijam.

Glamrockovska poslastica »Oh! You Pretty Things«, ki vsebuje igrivi klavirski motiv, preden nastopi hipnotični refren, se v besedilu dotika Bowiejeve priljubljene, distopične teme o skorajšnjem prihodu Nietzschejevega ‘nadločloveka’ (‘homo superior’) z nekaterimi referencami na okultista Aliesterja Crowleya, obenem pa napoveduje zmagoslavno sodelovanje vesoljcev in mlajših generacij, ki bodo nadomestili ‘stari red’. »Eight Line Poem«  s svojo klavirsko melodijo, bluesy kitarso vižo in sarkastično pevsko izpovedjo, je eno izmed redkih »Hunky Dory« del, ki ni doseglo kultnega statusa, čeprav priredi dober kontrast pred naslednjo mojstrovino. Klasika »Life On Mars?«, eno najboljših del Bowijeve kariere in popoln primer zlitja glamrockovske ekstravagance in artrockovske dovršenosti, ki se ponaša s sijajnim Wakemanovim klavirskim aranžmajem, fenomenalno Ronsonovo kitarsko melodijo in epskim refrenom, je bilo navdahnjeno z Dalijevskim surealizmom, nesrečno ljubezensko izkušnjo in umetnikovo fascinacijo nad vesoljem. »Life On Mars?« je bil še en zimzelen, ki je kultni status dosegel ob ponovnem izidu, leta 1973, ko je bila Ziggy Stardust manija na svojem vrhuncu.

»Kooks«, ki vsebuje barvita večglasja, nagajivi klavirski aranžma in igrivo melodijo je bil posvečen Bowiejevemu novorojenemu sinu, katerega sta z ženo Angie pomenovala Zowie Bowie. Zowie je po vstopu v odraslo dobo (iz povsem razumljivih razlogov) postal znan kot Duncan Jones. Dandanes je priznan producent in  filmski režiser. Nostalgični »Quicksand«, ki vsebuje romantični akustičnokitarski in klavirski aranžma ter številne reference na ‘nadčloveka’, Budizem, okultizem in znane zgodovinske like, je glavni kandidat za najbolj prezrto delo z albuma. Prelep kitarski motiv je združen z Davidovim eteričnim petjem, medtem ko vseskozi vlada skrivnostna in hkrati nostalgična atmosfera. Kabaretni »Fill Your Heart«, ki je grajen okrog saksofonskega aranžmaja in položen na plesni ritem, je edina skladba na albumu, kjer avtorstvo ni pripadalo Davidu, temveč Biffu Roseu in Paulu Williamsu.

»Andy Warhol« je bil Bowiejev poklon ameriški pop art ikoni Andyu Warholu, katerega je štel med svoje glavne umetniške vplive. Skladba je grajena okrog Ronsonove akustičnokitarske melodije, katero vodi Bowiejev vokal. Warhol menda ni bil pretirano navdušen, ko se je Bowie odločil, da jo bo zaigral v njegovi navzočnosti, saj naj bi ga zmotilo besedilo v katerem so preko spretnih metafor opisana nekatera slikarjeva čudaštva. S številnimi frustracijami ovenčani likovni umetnik, ki ni nikoli javno priznal svoje homoseksualnosti, naj bi bo slišanem samo apatično dejal »no, ja…v redu« in se nato jadrno izgovoril, da ima nekatere druge opravke. S folkrockovskim »Song For Bob Dylan« se je David poklonil Bobu Dylanu, še enemu izmed svojih vzornikov, čeprav gre obenem tudi za parodijo Dylanove skladbe »Song to Woody«, ki je bila posvečena Woodyu Guthrieju. Obenem se je Bowie v besedilu spretno in na nežaljiv način pozabaval tudi na račun Dylanovega specifičnega načina petja.

Glamrockovski in obenem protopunkovski eksperiment »Queen Bitch« je Bowiejevo posvetilo skupini The Velvet Underground in Louju Reedu. David je imel s slednjim zaradi Američanovega napornega karakterja precej zapleten odnos, čeprav se je Reeedova solo kariera povzpela tudi po zaslugi Bowiejeve in Ronsonove producentske vloge na plošči »Transformer« (1972). Bowiejev pevski pristop je tu že v glamrockovskem slogu, ki je prevladoval na njegovem naslednjem studijskem dosežku. Folkrockovska balada »The Bewlay Brothers«, ki je združena s še do dandanes ne povsem razvozlanim sporočilom, vsebuje romantični aranžma na akustični kitari in izjemno vživeto petje s pomočjo katerega nastane nadvse prijetna ter nostalgična atmosfera. Slednja se v zadnji minuti s pomočjo pospešenih vokalizacij nepričakovano spremeni v temačno srhljivko.

S »Hunky Dory«, zavidljivo slogovno paleto, je David Bowie ustvaril brezčasno klasiko in dokočno prestopil v elito najbolj vznemirljivih rockovskih izvajalcev. Album je naslednje leto dosegel odličen uspeh na domačih tleh, medtem ko so tudi na drugi strani Atlantika začeli Bowieja vse bolj ceniti kot hitro vzpenjajočo se glasbeno zvezdo. Zagotovo pa nobeden izmed čedalje bolj zvestih privržencev ni bil pripravljen na naslednjo izmed Bowiejevih zvočnih in vizualnih metamorfoz, saj ni nihče pričakoval zmagovitega prihoda glamrockovskega vesoljca v podobi Bowiejevega najbolj priljubljenega alter ega, Ziggya Stardusta.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Ta recenzija je posvečena v spomin na Davida Bowieja (1947-2016).


Seznam skladb:
1. Changes (3:37)
2. Oh! You Pretty Things (3:12)
3. Eight Line Poem (2:55)
4. Life on Mars? (3:43)
5. Kooks (2:53)
6. Quicksand (5:08)
7. Fill Your Heart (3:07)
8. Andy Warhol (3:56)
9. Song for Bob Dylan (4:12)
10. Queen Bitch (3:18)
11. The Bewlay Brothers (5:22)

Zasedba:
David Bowie – vokal, kitara, alt saksofon, tenor saksofon, klavir (“Oh! You Pretty Things”, “Eight Line Poem”)
Mick Ronson – kitara, spremljevalni vokal, melotron, aranžmaji
Trevor Bolder – bas kitara, trobenta
Mick Woodmansey – bobni
Rick Wakeman – klavir

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki