Avtor: Rok Klemše
Kraj: Gala Hala, Ljubljana
Datum koncerta: 20.05.2008
Število obiskovalcev: 120
Cena karte: 18€
Dirty Skunks so za slovensko metal sceno kot Deda mraz, Velikonočni zajček in Zobna miška skupaj. Nazadnje so Skunski pihnili na črno dušo black metalcev z mini black metal festom v KUDu s srbskimi The Stone na čelu, tokrat pa je v Galo Halo vabil koncert, ki nikakor ne sme manjkati na spisku obiskanih koncertov vsakega pravovernega death metalca. Na Metelkovo je prihrumela turneja z velikani Hate Eternal, ki so jih spremljali še, več kot zanimivi Skeletonwitch, momci Deadborn in redneck tehničarji Cephalic Carnage. Piči z blast beati, tehničnimi kitarami in cookie monster vokali!
Prvi so oder Gale Hale točno zasedli Američani iz Aten (tistih iz Ohia seveda), Skeletonwitch. Bend obstaja od leta 2003 in ima za seboj dve izdani plošči, At One With the Shadows (2004) ter Beyond the Permafrost (2007) in so vsekakor eden glasbeno zanimivejših bendov kar sem jih slišal v zadnjem času. Skeletonwitch so v žal le polurnem setu predstavili unikatno mešanico večih metal žanrov, inštrumentalno fantje pičijo čisti speed/thrash metal z občasnimi NWOBHM vplivi, ki jih z melodičnimi tercami v stilu Iron Maiden odpulita kitarista Nate Garnett in Scott Hedrick, brezkompromisnemu šusu pa svoje dodajo še občasni black/viking riffi in surov, enkrat vreščeče black metalski, enkrat globoko death metalsko growlerski vokal Chancea Garnetta. Kljub dokaj nepoznanemu imenu na naših tleh so Skeletonwitch z vsakim odigranim komadom pod oder privabili več ljudi, ki so že začeli z ogrevanjem vratov. Set Američanov je zaradi neverjetno dinamičnih, razgibanih in agresivnih komadov minil mnogo prehitro, a vsekakor lahko vsaj z moje strani Skeletonwitch označim za presenečenje večera. Upam, da bo čarovnica še večkrat pretegnila svoje kosti in se ustavila na naših odrih. “Worship the Witch!”
Kot naslednji je na oder stopil edini neameriški bend večera, nemška death metal zasedba Deadborn. Glede na to, da imajo za seboj zaenkrat le debitantsko ploščo, Stigma Eternal, bi morda lahko nastopili kot prvi, a nič ne de. Kvartet je odpičil dobre pol ure dolg set klasičnega death metala, sicer brutalno in brez ustavljanja, a iz množice podobnih bendov jih ne ločuje prav nič. Tradicionalni death metalski riffi in solaže ter blast beati so sicer ogreli zbrane pred odrom, a vprašanje je če bi si toliko simpatij prislužili brez prisotnosti frontmana. Maria Petrovića. Ta je sicer očaral že globokim in brutalnim growlom, še bolj pa z majico z napisom balkan in simpatičnimi nagovori v stilu “Momci imate Antikrista u sebi?” Dober, a dokaj povprečen death metal Deadborn občasno uspešno začinijo s tehničnim riffom ali dvema ter odličnim bobnanjem Slaveka Foltyna, ki je Deadborn skupaj z Mariom ustanovil po prebegu iz nemških tech-death velikanov Necrophagist. Deadborn občasen manjek originalnosti v glasbi nadomestijo s suverenim, uigranim in agresivnim nastopom in Mariu se lahko odgovori le, “Ima Antikrista!” Det’ metl’!
Kot tretji so na odru Gale Hale odfuk večera pripravili ameriški rednecki iz Denverja, Cephalic Carnage. Zidovi Gale gotovo že lep čas niso slišali takega glasbenega tehničnega mindfucka, ki mu fantje pravijo hydrogrind kar označujo mešanico death metala in grinda ter večnih romancah o marihuani. Ušesa publike, ki ni poznala Cephalic Carnage gotovo niso bila pripravljena na to kar so fantje ponudili v slabi uri. Možgane so mimogrede obstrelili death metalom pomešanim z grindom, ki ju nadgrajuje stalno menjavanje ritma in tempov, tehnične, atonalne in disonančne kitarske linije, živalsko bobnanje, ki mu svoje doda še izredni basist na šeststrunki Nick Schendzielos. Cephalic Carnage že tako razgibani in pestri glasbi dodajo še kakšen sludge in doom dodatek in mera je polna. Dodaj še dvojne vokale basista in glavnega cookie monsterja Lenziga Leala in prav vsi kriteriji zahtevnejšega poslušalca ekstremnejših zvrsti metala so zadovoljeni. Manjši minus žal leti le na precej slabšo ozvočitev kot sta jo imela prejšnja benda, a treba je pač upoštevati tehnično zahtevnost in razgibanost Cephalic Carnage. Smeh so fantje izvabljali z redneck vložki med komadi, že sam pogled na kitarista Zaca Joea, ki izgleda kot bela verzija Bubbe iz Forresta Gumpa pa je bil posebne vrste užitek. Cephalic Carnage so predstavili prekajeni opus s petih plošča za dodaten užitek pa poskrbeli pa še s South Park theme song. “Yiiihaaa!” Če kdaj stopite v sobo s petimi do onemoglosti zapohanimi tipi, ki si ob spremljavi psihopatske glasbe zvijajo že n-ti joint potem veste, da ste lahko le v družbi Cephalic Carnage. “Squel piggy!”
Kot zadnje pa smo vendarle dočakali headlinerje turneje, bogove death metala Hate Eternal z enim in edinim Erikom Rutanom (ex-Morbid Angel) na čelu. Ni potrebno dvakrat reči, da je Rutan samo s kretnjo nakazal, da želi videti mosh pit in ljudem se je strgalo. Več kot uro se je neumorno moshalo in stagedivalo brez prestanka. Erik je bil vidno zadovoljen in večkrat tudi pripomogel k divu ali dvema. Hate Eternal so se kot tornado sprehodili skozi svojo diskografijo in nizali death metal rušilec za rušilcem. Rutan je dokazal zakaj je tako veliko ime in ikona death metala že s samo mogočno pojavo na odru, brutalnim growlom, nenehnim čupanjem in sapojemajočim soliranjem. Vsekakor je treba omeniti še nova člana Hate Eternal, ki sta se bendu pridružila na prevkar izdani plošči Fury & Flames, predvsem se pozornost zlahak ustavi na komaj 24 letni bobnarski živali Jadeu Simonettoju, svoje pa z back vokali in točnim igranjem doda še drugi kitarist Shaune Kelley. Skratka Hate Eternal so bili čisti tehnični šus in eden najboljših death metal koncertov pri nas. Škoda, da so imeli najslabši zvok večera, saj si bile kitare večkrat popolnoma zamazane, Rutanov vokal pa je bil odločno pretiho. A Rutan in kompanija so dokazali zakaj so eno večjih imen death metal scene in še danes se čudim, da je človeku, ki je Rutanu zabrisal piksno v glavo uspelo obdržati glavo na vratu. “Bow to your new master, Erik “the bringer of storms” Rutan!”
Dirty Skunks si za organizacijo takega koncerta zaslužijo le pohvale in še več, pridno skrbijo, da naši vratovi ne bodo dolgo počivali. Vabljeni 4.6. na grind razpaljotko z Dying Fetus, Vulvathrone in Dickless Tracy ter 9.6. na še eno tehnično poslastico z Origin, Impaled in Hour of Penance.
Fotografije: Tjaša Planinc
Besedilo: Rok Klemše
Galerija slik
