Deep Purple: Burn

0 10

Založba: EMI Records
Datum izida: 15. 2. 1974
Producent: Deep Purple
Dolžina albuma: 41.37 min
Zvrst: Hard Rock / Heavy Rock
Ocena: 10/10


Legendarni angleški težko rockerski titani Deep Purple so se s svojim osmim studijskim albumom »Burn« kot mitološki ptič feniks vzdignili iz pepela, ki je nastal ob pogorišču Mark II postave ter se vrnili v prenovljeni podobi z enim najboljših dosežkov njihove dolge in slikovite kariere. »Burn« je predstavljal rojstvo ti.i. Mark III verzije banda, katera je vsebovala tedaj praktično neznanega pevca Davida Coverdalea (ex-The Government) ter pevca/basista Glenna Hughesa, kateri si je poprej služil dostojno skorjo kruha s funk rock pionirji Trapeze. Medtem, ko je bil Hughes, ki je bil prvotno zamišljen za basista in glavnega pevca, saj so Deep Purple po slovesu Iana Gillana in Rogerja Gloverja nameravali nadaljevati svojo pot kot četverica, na njihovem radarju še preden je postal uradni član, je Coverdale prišel v skupino, potem ko si je z vsemi žavbami namazani kitarski virtuoz Ritchie Blackmore zaželel dodatnega pevca s poudarjeno blues komponento.

Coverdale, ki je imel med svojimi prvimi Deep Purple dnevi obupen imidž, saj je bil ne samo debelušen, mozoljav in napol slep, temveč tudi brez slehernega posluha za modo, je s seboj na »Burn« prinesel izrazito maskulativen in z eroticizmom zabeljen pevski pristop, medtem ko je bil s funkom (in kasneje tudi s kokainom) zasvojeni Hughes, občasno imenovan tudi beli Stevie Wonder, pravi vsestranski pevski biser, katerega vokal je že takrat presegal vsakršne žanrske meje. Njuna specifična in med seboj jasno izrazna vokalna pristopa sta se med petjem posameznih verzov na »Burn« odlično zlivala skupaj ter se idealno vklapljala v spremenjeni slog skupine, ki je nenadoma začel vsrkavati bistveno več blues, boogie, soul in funk elementov. Hughes je bil še posebno strasten zagovornik bolj funkovskega zvoka, medtem ko je Blackmorea precej bolj privlačila večja vsebnost bluesovske subtilnosti in melanholike ter mu je šla funkovska prefinjenost čedalje bolj na živce. Kmalu je na tej relaciji začelo prihajati do prvih konfliktov glede nadaljnje zvokovne usmeritve, ki pa je bila na »Burn« še zelo dobro uravnotežena in ni zapadla v nobeno slogovno skrajnost.

Hkrati je »Burn« skozi strukturalno precej bolj kompleksne in inovativne, ponekod že skorajda progresivne kompozicijske ideje v primerjavi z relativno bledim predhodnikom »Who Do We Think We Are« (1973) ponovno dosegal udarne zvokovne standarde klasik »In Rock« (1970) ter »Machine Head« (1972). S svojo neukročeno, surovo naravo in z eroticizmom začinjeno energijo, ki seva iz obeh glavnih vokalov, predvsem pa s pomočjo temperamentne atmosfere, ki ne pojenja skozi celoten album, se je že kmalu po izidu z zlatimi črkami zapisal v srca privržencev skupine in ljubiteljev težkega rocka. Muhasti, a briljantni Blackmore se je na »Burn« vnovič razcvetel s svojimi virtuoznimi kitarskimi mojstrovinami ter klaviaturskemu čarodeju Jonu Lordu, kateri ni popuščal niti za pred pri snovanju melodramatičnih orglarskih meandrov ob asistenci vselej preklemano učinkovitega bobnarskega čudodelnika Iana Paicea, pomagal pri stvarjenju nekaterih najbolj slikovitih klasik v celotni Deep Purple karieri.

Coverdale, kateri se je kmalu po prvih koncertnih nastopih znebil aken in odvečnega maščevja, si s pomočjo kapljic za oči popravil vid ter se poučil v katerih oblekah ne zgleda kot ptičje strašilo, svojo specifično pevsko avtoriteto več kot uspešno demonstrira že na uvodnem, naslovnem trdo rockerskem rušilcu »Burn«, ki je še danes eden najbolj priljubljenih Mark III zimzelenov. Blackmoreov ognjeviti kitarski rif, ki ob podpori Paiceovih kotalečih se bobnov, med tkanjem do kraja razkurjene in v hitri tempo postavljene atmosfere, ruši vse pred seboj, je ponesen na krilih dualnih vokalnih harmonij med maščevalno razpoloženim Hughesom in do kraja razsrjenim Coverdaleom, pri čemer ključne verze odpoje slednji. Mogočni večglasni refren predstavlja epski vrhunec, medtem ko Hughes s svojim soulom vnese tudi kanček prefinjenosti znotraj te inkarnacije tehnično dovršene težko rockerske kataklizme, ki poslušalca v hipu vsrka v srčiko albuma. Ritchiejeva milozvočna kitarska solaža je pravcati balzam sredi razburkanih bobnarskih kanonad in Hughesovih energičnih bas linij, medtem ko Lord s svojimi šelestečimi orglarskimi pasažami zagotavlja kar se da bogato in potentno ritmično valovanje.

Naslednja klasika, »Might Just Take Your Life«, katera je za spremembo postavljena v srednji tempo, je še ena imenitna inkarnacija Mark III skladateljske dovršenosti in izjemnega smisla za senzibilnost pri učinkovitem združevanju elementov trdega rocka, bluesa, soula in funka. Coverdaleov vokal ob spremljavi mogočnih orglarskih pasaž in potentnega kitarskega rifa nemudoma priredi z eroticizmom prepojeno vzdušje, medtem ko se mu Hughes ob spremljavi funkovsko razpoloženih ritmičnih nians pridruži pri petju epskega refrena. Ambientalna magija med obema pevskima prvakoma je prav neverjetna in ob tem je treba navesti, da Hughes, ki tokrat s svojim vokalnim pristopom vnese tudi lepo dozo soula, ni bil samo fenomenalen pevec, temveč tudi tehnično izpopolnjen basist z izjemnim posluhom za melodijo. Jon Lord v zaključku navduši s presunljivo orglarsko solažo, medtem ko končne vokalne harmonije ta sijajen standard, ki je izšel tudi kot single, popolnoma prenesejo v soul vode.

Težko rockerska mojstrovina »Lay Down, Stay Down« je začinjena z jeznoritim kitarskim rifom, pospešenim tempom in do kraja razsrjeno pevsko interakcijo med Coverdaleom in Hughesom, ki poskrbi za izjemno dinamično vsesplošno atmosfero. Besedilo je zabeljeno z erotično fantazijo, kar je Coverdaleu že tedaj izjemno odgovarjalo in kasneje zaznamovalo njegovo celotno kariero, medtem ko je bil večni razuzdani hedonist Hughes tako ali tako že rojen za tovrstne lirične izlive. Ritchiejeva kompleksna kitarska solaža v srednjem delu je pravcata poslastica, medtem ko potentne ritmične nianse ves čas zagotavljajo močan bluesovski utrip.

Romantični zimzelen »Sail Away« je prav tako eden najboljših dosežkov Mark III inkarnacije Deep Purple, kjer oba glavna pevca s čustveno do kraja vživeto vokalno predstavo dobesedno tekmujeta v tem, kateremu bo uspelo pričarati bolj intenzivno atmosfero. Nostalgično avro spodbujajo funkovsko obarvan kitarski rif in boogijevske ritmične kaprice, ki tvorijo odlično podporo Coverdaleovemu neutolažljivemu sanjarjenju in Hughesovemu jeznoritem pridušanju z vrhuncem v nepozabnem refrenu. Blackmoreove jokajoče kitarske pasaže doživijo višek ambientalne magije z zaključno solažo.

Na funkovsko obarvanem standardu »You Fool No One« poskakujoč in do kraja navit ritem vodijo hudomušne kitarske fraze in kravji zvonci, medtem ko ob mogočnih vokalnih harmonijah vnovič poteka strastna izmenjava na mestu glavnega vokalista. Blackmore se znova razbohoti s sladostrastno kitarsko solažo, medtem ko Paice z mogočnimi bobnarskimi prehodi vzdržuje potentno naravo tega imenitnega dosežka. »What’s Going On Here«, kjer zaplujejo v nekoliko bolj bluesovske vode, zaznamuje temperamentna kitarska fraza, ‘barski’ klavir in harmonično pevsko izmenjavanje med Coverdaleom in Hugheosom. Medtem, ko Hughes s svojim petjem na bazi soula in funka vnaša prefinjeno porednost, je Coverdaleov vokalni pristop vnovič slika in prilika neukročene strastnosti. Lordova uglajena klavirska solaža vnese v prevladujočo udarno atmosfero tudi nekaj doze glamurja, ki se lepo poda pevskim izlivom obeh razvpitih hedonistov, čeprav je treba ob tem dodati, da je bil Coverdale v primerjavi s Hughesom tedaj še pravi zelenec in amater, kar se tiče (stereo)tipičnega uživanja sadov rock’n’roll zvezdništva (seks, droge in rock’n’roll), a učenec je predvsem pri pojmu ‘seks’ kmalu prerastel učitelja.

Nesmrtni blues rockovski ep »Mistreated« predstavlja magnum opus celotnega albuma pa tudi Mark III verzije Deep Purple. Navkljub navidezno preprosti uvodni blues strukturi se že kmalu izkaže, da gre za precej bolj kompleksno stvaritev s številnimi progresivnimi tendencami. Blackmore je ta nepozabni zimzelen menda ustvaril že v času Mark II postave, a ga je prihranil za čas po odhodu njegovega ‘najboljšega prijatelja’ Iana Gillana. Tu Coverdale v celoti prevzame glavno pevsko pobudo, kar je tudi prav, saj je bila ta pripoved o zlomljenem srcu, ki s svojo izjemno ambientalno magijo še danes ne neha navduševati, naravnost ustvarjena za njegov izrazito maskulativni in srce parajoči vokal.

Davidova izjemno zahtevna pevska predstava, med katero najbolj navduši njegova neobičajno iskrena čustvena intenzivnost, je ponesena na melanholičnih krilih Blackmoreove neutolažljive kitarske fraze, medtem ko ritem naveza Paice-Hughes tvori umirjene, vendar kompleksne ritmične nianse. Ritchie v nadaljevanju pričara eno najboljših solaž v svoji celotni karieri, katera da jasen uvid v to, da so njegove kitarske umetnine pred slovesom od Deep Purple in začetkom nove zgodbe imenovane Rainbow postajale čedalje bolj presunljivo melanholične. Coverdale v zaključnem delu do konca razpara svoje ranjeno srce, medtem ko se s pomočjo ‘Heep-ovskih’ večglasij in še ene fenomenalne kitarske solaže za veliki finale oblikuje epska atmosfera ob kateri še dandanes mravljinci lezejo svojo pot po telesu.

Progresivno rockovski inštrumental »A’ 200« je daleč najbolj nenavaden eksperiment na celotnem albumu, saj je popolnoma drugačen od vseh kompozicij pred njim in predstavlja prvi Deep Purple inštrumental po koncu Mark I ere. Tu napoči glavni Lordov ‘zvezdniški’ trenutek, saj legendarni klaviaturist to pot prevzame osrednjo inštrumentalno pobudo in ob podpori mogočnih kitarskih pasaž in borbeno razpoloženega bobnarskega marša na široko eksperimentira z moog modular sintetizatorjem. Tudi tokrat ne manjka še ena gastronomska Ritchiejeva kitarska solaža, vseeno pa je glavni vir izjemno pompoznega in melodramatičnega vzdušja Lordova briljantna predstava na moog modularju, ki v trenutku spomni na podobne inštrumentalne manevre legendarnih Emerson, Lake & Palmer.

Ponovna CD izdaja »Burn«, ki je izšla ob 30. obletnici izida albuma vsebuje nekaj zanimivih bonus dobrot. Razen alternativnih verzij klasik, ki se nahajajo na regularnem delu albuma, je tu še ‘pozabljena’ prog rockovska, inštrumentalno obarvana mojstrovina z nenavadnim naslovom »Coronarias Redig«, ki zveni kot, da bi Deep Purple imeli skupnega otroka z Uriah Heep (melodramatična, na sintetizatorju ustvarjena večglasja v refrenu) in ELP (briljantne teksture na moog modularju). Blackmoreovi melodramatični kitarski izlivi pa že pošteno vlečejo na njegove kasnejše umetnine z Rainbow, saj je glavni motiv kasneje uporabil pri nepozabni klasiki »Catch the Rainbow«. Ta inštrumentalna poslastica je lep primer tega, kako je klasičen Deep Purple inštrumentalni jam prerasel v konkretno, izjemno zanimivo kompozicijo z glavo in repom ter melodramatičnim jedrom, ki je po kakovosti povsem enakovredna ‘regularnemu’ »Burn« materialu.

»Burn« je bil magnum opus novorojene Mark III postave, ki je že ob prvih poporodnih krčih gorela z neverjetnim žarom v želji, da svetu predstavi revitalizirano podobo legendarnih angleških težko rockerskih prvakov. Za prerojene Deep Purple je predstavljal velik artistični in komercialni uspeh, ki je prišel ob najbolj potrebnem času in jim vlil nov zagon pri snovanju zvočno kompleksnih, vznemirljivih in inovativnih studijskih dosežkov. Neverjeten pevski talent obeh novih glavnih pevcev je poskrbel za izjemno uspešno zvokovno tranzicijo in uresničitev Blackmoreove z bluesovskim premazom pobarvane zvokovne vizije, katero pa so proti njegovim načrtom kmalu začeli spodjedati Hughesovi funk vplivi. Muhasti mož v črnem je ob čedalje večji infuziji funka nekako stisnil zobe za svoj poslednji studijski ples z Mark III postavo, ki pa se je zaključil takoj, ko je mera nezaželenega žanra za njegova ušesa postala prevelika.

Avtor: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Burn (6:00)
2. Might Just Take Your Life (4:36)
3. Lay Down, Stay Down (4:15)
4. Sail Away (5:48)
5. You Fool No One (4:47)
6. What’s Goin’ On Here (4:55)
7. Mistreated (7:25)
8. “A” 200 (3:51)

Zasedba:
David Coverdale – vokal
Glenn Hughes – vokal, bas kitara
Jon Lord – klaviature, Hammond orgle
Ritchie Blackmore – kitara
Ian Paice – bobni


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki