Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Ljubljana / Hala Tivoli
Datum koncerta: 04.12.2003
Število obiskovalcev: 6500
Te reportaže prav gotovo ne bi bilo, če nebi tako goreče verjel v to, da bom prisostvoval temu koncertu. Po petih letih so Slovenijo ponovno obiskali legendarni britanski hard rockerji Deep Purple, jaz pa sem bil na dan koncerta še vedno brez karte, saj so bile te že kak teden pred koncertom na vsesplošno začudenje razprodane. Na srečo sva s kolegom uspela priti do vstopnic prek posebne igre, ki je potekala prek revije Vikend magazin. Organizator koncerta je prvim desetim srečnežem, ki so s seboj prinesli omenjeno revijo, zastonj podaril karte. Za to je bilo potrebno kar nekaj gimnastičnih spretnosti in prerivanja, a se je na koncu vseeno splačalo malo potrpeti.
Predskupina so bili legendarni slovenski jazz rock fusionisti September, ki so s koncertom Deep Purple začutili, da je prišel pravi trenutek za (začasen) prihod iz pokoja. September so se na zelo soliden način predstavili zbrani publiki, ki jih je na koncu nastopa pospremila z navdušenim aplavzom. S svojo fuzijo hard rocka, jazza in soula so dobro razgreli ozračje v dvorani, čeprav se je ves čas videlo, da pred nastopom niso bili ne vem kako uigrani. Benč je pel na svoj prepoznaven način; v hrvaščini, katera je občasno spominjala na hropenje prehlajenega medveda. Žal je svoj nastop pospremil s precejšnjo mero poziranja, ki kultni skupini, takšnega kalibra nikakor ne pristoji. Na odru so imeli tudi šestega člana, ki je skrbel za aranžmaje na afriški bobnih, pavkah in saksofonu. Atiji so bili sicer tehnično (še vedno) dokaj dobro podkovani, tu se jih leta niso dotaknila, a sem od njih pričakoval le nekoliko več energičnosti pri posameznih izvedbah. Nekako se je čutilo, da so se zbrali le za ta večer in povsem na hitro obnovili svoje staro znanje. Vseeno pa September v živo ne doživiš več ravno vsak dan in kdor ni bil pikolovski glede zvoka in uigranosti, se je lahko povsem dobro zabaval ob druženju s temi slovenskimi glasbenimi legendami iz “predpotopne” ere.
Po približno eni uri čakanja so se luči v dvorani spet ugasnile. Noč legend se je lahko nadaljevala s prihodom velikih Deep Purple. Reflektorji so najprej osvetlili novega klaviaturista, legendarnega Dona Aireya (ex-Rainbow, Ozzy Osbourne, Colosseum II), ki je na novem albumu “Bananas” (2003) zamenjal še bolj legendarnega Jona Lorda. Slednjemu se je kmalu pridružil edini ustanovni član banda in eden najboljših bobnarjev vseh časov, Ian Paice. Roger Glover, neuničljivi basist, producent in aktualni idejni vodja banda, se je medtem že postavil v svojo klasično držo, seveda z obvezno gusarsko ruto na glavi. Na desni strani odra pa se mu je pridružil Steve Morse, kitarska šola v malem, s svojo prepoznavno karamelno modro kitaro. Nenadoma je na oder prišla še ena izredno karizmatična osebnost, oblečena kot kak indijski jogi, popolnoma v belo – legendarni pevec Ian Gillan
Koncert so odprli z nepogrešljivo klasiko “Highway Star” in množica je ponorela od navdušenja. Pri tem je bila največja umetnost zadržati trdna tla pod nogami.Tudi vsega vajene legende so se ob tem rahlo presenečeno spogledale, kajti takega odziva najbrž niso pričakovali. Očitno so že malo pozabili na pregovorni balkanski temperament, ki je to noč zajel celotno dvorano. Sledil je njihov veliki hit s plošče “Fireball” (1971), “Strange Kind Of Woman”, ki je še dodatno razgrel že tako razbeljeno ozračje. Pred koncertom sem se sicer nadejal še kakšne skladbe s “Fireball”, te odlične, a vseeno rahlo prezrte plošče, a je bilo to za nocoj vse, kar se tiče tega albuma. Nato so sledile novejše skladbe, predvsem z njihovega zadnjega albuma “Bananas”, ki so rahlo umirile razgreto ozračje. “Silver Tongue” je bil prva izmed njih in publika se je tedaj nekoliko umirila, saj večina še ni obvladala “srebrnega jezika”.
Sledilo je majhne presenečenje-skladba “Knocking At Your Backdoor” s plošče “Perfect Strangers” (1984), katere že kar nekaj časa ni bilo v njihovi set listi. Otvoritvena skladba z nove plošče, “House Of Pain”, ki je sicer ena izmed mojih najljubših skladb z “Bananas” je publiko ponovno opomnila na izredno kvaliteto in svežino nove plošče. Nasplošno pa so me veliko bolj ogrele njihove klasike iz zgodnjih 70-ih, kakršna je bila “Lazy”, ki je pod Morseovimi prsti izzvenela veliko bolj prefinjeno kot v originalu, kar pa seveda še ne pomeni, da je zvenela tudi boljše od Blackmoreovega originala oziroma pristopa. Sledila je največja mojstrovina z istoimenske plošče, instrumentalna skladba “Bananas”, ob kateri je nekaterim v publiki za trenutek zastal dih. Zlasti takrat, ko je veliki čarodej Airey v njej priklical v spomin magijo Keitha Emersona (ex-The Nice, ELP), Morse pa je zraven sijajno priključil svojo solažo imenovano “Contact Lost”. “Picture Of Innocence” je bila še ena skladba z nove plošče, ki se je sijajno vlivala v repertoar. Klasika “Space Truckin”, seveda v krajši verziji, je bila nedvomno vrhunec koncerta, kajti množici se je takrat do konca zmešalo. Na žalost se je večina namesto, da bi se prepustila pozitivnim vibracijam, ki so sevale iz odra raje zaletavala v zveste pristaše skupine, katerim je tedaj srce resnično zaigralo, kajti izvedbe te nesmrtne skladbe s plošče “In Rock” (1970) se je verjetno nadejal le malokdo. “I Got Your Number”, ena izmed novih skladb, je rahlo umirila ozračje.
Nato je imel gospod Morse svojo solo točko imenovano “The Well Dressed Guitar”, kjer je na hitro predstavil kitarsko šolo klasičnega rocka v režiji starega mačka. Tehnično izredno podkovani, a na začetku koncerta rahlo zadržani kitarist, se je ob svoji solo točki vidno razživel in kmalu se je tudi on popolnoma vključil v koncertno evforijo. Njegovemu nastopu pa je sledil popoln odklop, Aireyeva solo točka, nedvomno eden od vrhuncev koncerta. Neuničljivi klaviaturist, ki si je za ta nastop nadel cilinder, se je kot za šalo poigraval s tipkami in se ob tem vidno zabaval. Izvabljal je najrazličnejše, bolj ali manj znane melodije glasbenih klasikov, v katere je spretno vnašal niti lastnih mojstrovin. Še en dokaz torej, da je njegov prihod resnično poživil skupino.V solo točko je vnesel celo osrednjo temo iz filmske klasike Vojna zvezd in tedaj so tudi zadnje vrste oživele. Vsi, ki kaj damo na Deep Purple, pa smo po njegovem nastopu za nekaj sekund stali odprtih ust.
Sledil je hit iz istoimenske plošče, “Perfect Strangers”, ki je s svojim skrivnostnim, glavnim rifom za trenutek obudil v spomin Ritchieja Blackmorea in njegove Rainbow z začetka osemdesetih, kar ni čudno saj sta bila tako Glover kot Airey nekaj časa člana tega banda. In njun prispevek je bil tu še posebno občuten. Tudi redar Milan se je tedaj vidno vživel v dogajanje na odru. Sledil je rif vseh rifov, temeljni kamen hard rocka in metala: “Smoke On The Water”, njihova največja uspešnica, katera bi morala spadati k splošni izobrazbi vsakega posameznika. Kakšna je bila ob tej izvedbi reakcija publike mi verjetno sploh ni treba opisovati. Tivoli je takrat resnično dosegel skrajno točko vrelišča. Gillan ni mogel prehvaliti ljubljanske publike, seveda je obljubil še eno skorajšnje snidenje, ter nato odkorakal za ostalimi člani skupine. S tem je bilo tudi konec regularnega dela koncerta.
Seveda so se kmalu vrnili. Če je bil “Space Truckin” vrhunec koncerta, pa je bil “Speed King” (In Rock, 1970) prav gotovo njegovo največje presenečenje. Odigran je bil z izrednim entuzijazmom in izključno za slovensko publiko, saj ga na turneji ne prej, ne pozneje, niso igrali. Gillan je, kljub kritikam, ki zadnja leta letijo na račun forme njegovega vokala, skozi celoten koncert potrjeval, da je še vedno ohranil kar nekaj nekdanje vokalne veličine, ko je spadal med najboljše pevce v klasičnem rocku. S to izvedbo je dokazal, da lahko še vedno solidno odpoje tudi eno izmed njihovih vokalno najtežje izvedljivih skladb, katere so se sicer Deep Purple na koncertih že nekaj let vztrajno otepali. “Speed King” je na splošno namreč še vedno izziv za vsakega pevca, ki v hard rocku ali metalu kaj pomeni. “Kralju hitrosti” je sledil prazgodovinski hit z njihove prve plošče “Shades Of Deep Purple” (1968), “Hush”, ki nas je ponesel v konec šestdesetih. Gillan, ki se je proti koncu koncerta začel vse bolj zabavati, si je dal duška in v svoj nastop vključil izvedbo Hendrixove “Hit The Road Jack”. Koncert pa ne bi bil popoln, če ne bi za konec sledila še ena zimzelena skladba, hit “Black Night”, ki jih je davnega leta 1970 katapultiral med nesmrtne. Z njim je bilo konec koncerta in skupina se je po dolgih in bučnih ovacijah na ganljiv način poslovila od navdušene množice. Gillan, katerega na Slovenijo veže kar nekaj lepih spominov, je po koncertu vse privržence skupine povabil na “aftershow party”, ki je potekal v hotelu Slon.
Nastop Deep Purple je bil torej zelo dober, če že ne izvrsten in nanj nimam kakšnih večjih pripomb, tudi kar se tiče ozvočenja, ki je bilo za naše običajne razmere povsem solidno. S svojim izjemnim odnosom do publike v katerem ni niti kančka vzvišenosti so Deep Purple še danes svetel vzor vsem mladim skupinam, ki stopajo po njihovih stopinjah. Morda bo nekoč tudi eden od tistih razgrajačev, ki so pred koncertom več kot očitno zgrešili rave party, z nostalgijo svojim vnukom pripovedoval, da je bil nekoč na koncertu te legendarne skupine. Deep Purple torej po videnem in slišanem nadaljujejo svojo legendo tudi v novo tisočletje, kajti harmonija v skupini je po Aireyevem prihodu resnično odlična in daje vtis kot, da bi bili ponovno rojeni.
Setlista
1.) Highway Star
2.) Strange Kind Of Woman
3.) Silver Tongue
3.) Knocking At Your Backdoor
5.) House Of Pain
6.) Lazy
7.) Bananas
8.) Contat Lost
9.) Picture Of Innocence
10.) Space Truckin
11.) I Got Your Number
12.) The Well Dressed Guitar-Morse solo
13.) Keyboard solo-Airey (including Star Wars theme)
14.) Perfect Strangers
15.) Smoke On The Water
—dodatek—
16.) Speed King
17.) Hush (including Hit The Road Jack)
18.) Black Night
