Iron Median
Sobota, 19. 4. 2025
Orto Bar, Ljubljana, Slovenija
Železno povprečje? Sploh ne!
Po dobrih treh letih se je spet ponudila prilika za obisk koncerta Iron Median, domiselno poimenovane reinkarnacije Železne Dečve, v Orto Baru. Po stari navadi sem se naivno pojavil na licu mesta malo pred osmo zvečer in se žalostno zazrl v praznino koncertne dvorane. Začetek dogodka je bil namreč napovedan za 20.00.
V naslednje pol ure sem dodobra preizkusil različne položaje pri odlagalnih policah pod odrom (kam odložit pivo, položaj komolca, prenos teže med nogami) in natančno premeril vse kote, pod katerimi bom s svojo ultra kvalitetno kamero telefona za 150 € lahko naredil navdušujoče posnetke. Potem so začeli počasi kapljati bolj izkušeni obiskovalci, pojavljati so se začeli sorodniki, znanci, kolegi in prijatelji, zato je čakanje lahkotno minevalo ob hladnem piru in globokih debatah o čustvih, pomanjkanju redkih mineralov in o tem, kako bo novi Iron Maiden bobnar zmogel značilni Nickotov galop na enem bas bobnu.
Šalo na stran, iz zvočnikov se je zaslišal znani dohtar britanskih UFOlogov in treba je bilo zavzeti mesto pod odrom. Klub se je lepo napolnil, prebijanje do odra ni bilo najbolj enostavno. Fantje so usekali z dvojcem Be Quick or Be Dead in Aces High in devastacija, drago bralstvo, ni prenehala do samega konca, ko smo bežali v hribe. Ja, skladba, ki Dickinsonu že leta povzroča nemalo težav, je v izvedbi Iron Median zvenela brezhibno, tako kot cel koncert. Energija je bila nalezljiva, Alena (Steržaj, BFM) je z basom kar odnašalo po celem odru. Rok (Tomšič, Metalsteel) in Matjaž Tozon sta si tekoče izmenjevala trpeče face, blažene nasmehe, riffe in solaže, bobnarja Tineta (Horvat, Dekadent) pa so bili sami lasje in zobje. Odru je poveljeval in na njem kraljeval izjemni vokalist Jan (Leščanec, SkyEye), ki je s svojimi impresijami in vokalnimi akrobacijami priklical duh Dickinsona v najboljših letih. Ne bom našteval vseh odigranih komadov, najbolj so me navdušili The Wickerman, Can I Play With Madness z odlično izvedenim uvodnim večglasjem (ki so ga Maiden tako zmasakrirali na enem od uradnih živih albumov) in pa seveda galopirajoči The Trooper, kjer je Jan veselo opletal s slovensko zastavo. Prava zadeva za dvig narodne zavesti!!! Odlično sta se obnesla tudi DiAnno komada Running Free in Iron Maiden. Fantje so pripravili presenečenje v obliki izvedbe komada Invaders, ki ga Iron Maiden baje nikoli niso izvedli v živo.
Zvok je bil pravi klubski, trd, rahlo umazan in zelo na glas. Model za mešalko je perfektno opravil svoje delo, vokal je grmel v prvi vrsti, vsi inštrumenti pa so se razločno slišali in zablesteli vsak v pravem trenutku.
Dve urici čistokrvnega metalskega rajanja sta prehitro minili. Telesa so bila razgreta, glasilke razboljene, metal adrenalin v krvi na višku. V trenutku vznesenosti sem si mislil, “daj tem fantom sredstva, ki so na voljo pravim Iron Maiden in Jan in kompanija odpihnejo Brucea in druščino z odra!!!” Mogoče pretirano, ampak vsekakor ne daleč od resnice. Iron Median so več kot cover band, so ultimativni kovinski ustroj, ki s srcem, znojem, užitkom in znanjem pričara pobeg v mladostno metalskost, kot smo jo živeli nekdaj. Up the Irons!!!
Pa še ena ideja za bend: za naslednji špil dajte naštudirat The Loneliness of the Long Distance Runner, pa ne pridem živ izpod odra \m/.
Tekst in (noro dobre) fotke: Igorac
