Dovolj so le tri črke: AiC! (2018)

foto: NINA GRAD 2018
0 27

Lokacija: Dunaj / Arena Open Air / Avstrija
Datum: 30.06.2018


Vsakdo, ki obiskuje koncerte ima seznam izvajalcev, ki jih enkrat pač more videti v živo. Eden takih je zame osebno, pa verjamem, da še za marsikoga, seattleski gigant Alice in Chains. Vemo, skupina se je po smrti vokalista Layna Staleya leta 2002 pobrala in v živo spet začela nastopati leta 2006, tri leta kasneje pa izdala zelo dobro sprejeti povratniški album Black Gives Way to Blue. Res je, Staley je pač ikona, ki se je ne da nadomestiti, a na prste ene roke lahko preštejemo bende, ki so se po tako hudem pretresu vrnili tako močni kot prav Alice in Chains. Laynea žal ni več, to so pa Alice in Chains Mk. II, ki imajo za ponuditi ogromno. Skupina je pred petimi leti to dokazala tudi s ploščo The Devil Put Dinosaurs Here, ki pa je v Evropi v živo skorajda niso predstavljali, zato je bilo treba na snidenje z Alice in Chains potrebno počakati vse do letos. A čakanje je bilo vredno, saj so Američani na sončno soboto na Dunaju pripravili eno lepših koncertnih izkušenj sploh.  

Velika čast ogreti avstrijsko publiko pred nastopom seattleskih velikanov je pripadla Mother’s Cake. Mamina tortica je tirolska trojica, ki slovenski publiki sicer ni čista neznanka, saj je pred dvema letoma v Mostovni nastopila kot predskupine ameriškim doom veteranom Pentagram. Takrat je nepričakovano presenetila, tokrat sicer malo manj, saj se je že vedelo, kaj od nje pričakovati. Kljub temu so fantje znova dokazali, da s svojo potentno mešanico funka, hard rocka in progresivnega rocka spadajo med boljše bende naših severnih sosedov. Svoj potencial so pokazali tudi na velikem, zunanjem odru dunajske Arene. Hrupno in heavy so urezali dobre pol ure dolg set v katerem ni manjkalo bobnečega bas slapanja, učinkovitih kitarskih vragolij in topovskega bobnanja, ki je mestoma že skoraj mejilo na blast beate. Mother’s Cake glasbeno zvenijo nekako najbližje kakšnim Red Hot Chilli Peppers, a mnogo bolj »heavy«, nazaj jih drži le neprepričljiv in v primerjavi z inštrumentalno podobo šibek vokal Yvesa Krismerja. Ne glede na to pa so bili Mother’s Cake več kot le solidno ogrevanje, v plus pa jim gre šteti tudi to, da se nastopanja pred ogromnim glasbenim imenom niso niti malo ustrašili in svoj posel oddelali suvereno in samozavestno. 

Po dobre pol ure je bil oder za velike zvezde večera le pripravljen in na oder so drug za drugim, brez kakšnih pompoznih uvodov prikorakali Jerry Cantrell, William DuVall, Mike Inez in Sean Kinney. Prijemanje inštrumentov je spremljalo le huronsko navdušenje publike, ki je štela nekje med tri in štiri tisoč glav, glasnost pa je le še okrepil avditorij oblikovan v stilu amfiteatra. Od bučanja publike so se dvigovale kocine, telo pa se je v celoti naježilo že s prvim komadom Bleed the Freak, ki je bil že sam po sebi mini vrhunec. Duh uporništva preveva to Cantrellovo stvaritev, ki je v duhu enotnosti za dve uri združila tudi valujočo publiko, ki je bendu od prve sekunde dalje jedla iz rok. In to povsem upravičeno, saj je bila predstava na odru vrhunska, brez ene same napake, a kljub temu odigrana s srcem in prepričljivostjo, ki se je, ne dvomim, dotaknila slehernega prisotnega pod zunanjim odrom dunajske Arene. AiC so kot drugega ponudili enega od dveh odigranih komadov s »come-back« albuma Black Gives Way to Blue, Check My Brain z nalezljivim refrenom, ki ga družno odpojeta Cantrell in DuVall ter zgradita edinstveno in bogato vokalno harmonijo, za katero je še gluhemu jasno, da lahko pripada le in edino Alice in Chains. DuVall je svojo vlogo opravil z odliko, seveda z izdatno podporo vokalno prav tako močnega Cantrella, ki obenem skrbi za nekaj najbolj prepoznavnih in unikatnih rifov v vsej zgodovini rock glasbe. To so fantje dokazali s klasikami Again, Them Bones in Dam That River pa tudi s sludgerskom zvenečim Hollow, kjer še posebej do izraza pride globok in rušilen zvok debelih Mikeovih bas linije, ki imajo v AiC, kljub relativni preprostosti še kako pomembno vlogo. Med nepozabno himno izgubljene generacije, Down in a Hole, ki jo Cantrell sicer napisal svojemu dekletu, so prvič zagoreli vžigalniki, izjemna izvedba pa je znova povzročila mravljince od pet do glave, glasilke pa so bile že po dobri tretjini koncerta povsem hripave. Prav tako kot med klasiko No Excuses, pa The Devil Put Dinosaurs Here “teženjem” Stone in izrednim We Die Young.  

Brez dvoma je najbolj emocionalen trenutek koncerta predstavljala prelepa akustična balada Nutshell z odličnega EP-ja Jar of Flies, ki jo Jerry običajno posveti pokojnima članoma Layneu Staleyu in Mikeu Starru, tokrat pa je dobila še posebej naboj, saj jo je posvetil tudi spominu na pravkar in prezgodaj umrlega Panterinega bobnarja Vinnie Paula, ki je bil sicer njegov dober prijatelj. Vrhunske Jerryjeve kitarske linije so se tokrat zarezale še globlje, sporočilo »If I can’t be my own/I’d feel better dead« pa prav tako. Bend je bil vidno odlično razpoložen in zadovoljen z izjemnim odzivom publike, ki je vsak ton z odra požirala z velikimi očmi in odprtimi usti. V podobni luči je nadaljevala prelepa blueserska Heaven Beside You, priprava efekta na Jerryjevem mikrofonu pa je lahko pomenila samo eno – večno Staleyevo klasiko Man in the Box, med katero se je izkazal predvsem odlični DuVall, ki pa je hkrati žal pomenila tudi že konec rednega dela koncerta. Ob neverjetno glasni publiki zahteve katere, da se bend vrne na oder, so odmevale po nezanemarljivem delu Dunaja, se je četverica hitro vrnila na oder in predstavila edini komad s prihajajočega albuma Rainier Fog, ki izide avgusta. The One You Know ima pravo Alice in Chains bit z zateženim glavnim rifom in dvojnim vokalom na čelu. Publika je eksplodirala ob epskem Would?, povsem za konec pa še ob himničnem Rooster, ki govori o Jerryjevem očetu čigar vzdevek med vietnamsko vojno je bil Rooster. Publika je Alice in Chains za nepozabno uro in tri četrt, ki je minila kot bi trenil, nagradila z večminutnim aplavzom, fantje pa so iz prvih vrst dobili celo vsak svoj šopek. Alice in Chains so priredili čudovit in nepozaben večer in eno najlepših koncertnih izkušenj sploh, ki je kar klicala po tem, da bi z Dunaja namesto na levo proti Ljubljani zavil na desno proti Budimpešti, kjer so igrali dan kasneje. Če sem že začel s seznami, naj s temi še končam. Koncert Alice in Chains je bil vsekakor koncert, ki spada v sam vrh videnih koncertov in bo še dolgo, dolgo odzvanjal v ušesih.

avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad

Setlista:
1. Bleed the Freak
2. Check My Brain
3. Again
4. Them Bones
5. Dam That River
6. Hollow
7. Last of My Kind
8. Down in a Hole
9. No Excuses
10. Stone
11. We Die Young
12. Nutshell
13. Man in the Box
14. Heaven Beside You
15. It Ain’t Like That
— dodatek —
16. The One You Know
17. Got Me Wrong
18. Would?
19. Rooster


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X