Dream Theater : Dream Theater

0 34

Založba: Roadrunner Records
Datum izida: 23.09.2013
Produkcija: John Petrucci
Dolžina albuma: 69.05 min
Zvrst: Progressive Metal


Dream Theater, progresivni titani, ki so s svojo šokantno samoniklostjo na prelomu osemdesetih v devetdeseta odprli vrata široko na stežaj kasnejšemu razcvetu žanra progresivni metal, se tudi v zrelih letih držijo delovanja svoje preverjeno učinkujoče formule. Po dveletnem presledku so znova izdali novi studijski album. Tokrat z naslovom »Dream Theater«. Čeprav takšne naslove navadno nosijo studijski prvenci, je več kot očitno, da je skupina s takšno izbiro naslova hotela dati jasno vedeti, da je to kar prinaša novi album še vedno 100% Dream Theater, četudi brez Mikea Portnoya v postavi, da je ekipa 100% konsolidirana in bolj čvrsta kot kdajkoli doslej. In tudi to (najbolj pomembna reč pri vsem tem), da lahko Mike Mangini igra tudi tako kot Mike Portnoy vselej, kadar se za to izkaže želja in potreba. Kopica rollingov v prehodnih pasažah skladb nove plošče med drugim dokazuje natanko to. Da lahko med Manginija in Portnoya postavimo tudi enačaj, če situacija pač tako nanese.

Če ne drugega, smo z »A Dramatic Turn of Events« (2011) znova po daljšem času dobili Dream Theater album, ki je ušesom prijaznejši v smislu dostave laže osvojljivih aranžmajev, to je takšnih, kjer melodija o(b)stane v ušesih dalj časa. K sreči se je Jordan Rudess povsem umiril v bestialnem soliranju, ki je še na »Black Clouds and Silver Linnings« v vsej »piskavi« silovitosti prelitega oceana tonov poslušalcu trgalo glavo, formo želene kompaktnosti v skladbah pa fragmentiralo na prafaktorje. Tudi album »Dream Theater« torej nosi zelo posrečeno sredinsko hojo med kompleksnostjo in zapeljivo poslušljivostjo, kjer skupina znova pušča prostor definirani vodilni melodiji, da prevzema primat nad drugimi gradniki glasbe Dream Theater. 

Ne boste verjeli, a elementarnost prave kitarske fraze, ki so sicer stalnica v univerzumu heavy metala, kot je predstavljena v novi Dream Theater skladbi Behind the Veil, še posebno sladko godi. Za njih celo osvežujoče, čeprav gre v osnovi za izposojo že izumljenega. Kontradikcija, ki pa vžiga! Lepo je, da so Dream Theater ob vseh preigravanjih klasičnih del od Iron Maiden do Metallica-e, končno našli tudi nekaj prostora za to, da sami izpostavijo elementarnost kitarske fraze v svoje avtorstvo. Reč, ki je v pravih odmerkih znotraj aranžmajev postajala vse bolj pogrešana na njihovih studijskih albumih od leta 1999 dalje. No na »Train of Thought« (2003) pa so s tem »do jaja shredding« elementom celo pretiravali. Cvetka artističnega nasprotja na albumu je Surrender To Reason. Gre za odlično zmes akustičnih form (uvod), toplo sproduciranega organskega zvoka, ki ga vzdržuje Rudessov »Hammond like« zvok, kar asociira vzgibe klasičnih del skupine Kansas (kitica) in grabežljivo melodičen refrenski  napev, kar napeljuje na spoznanje, da so se Dream Theater ponovno fantastično spogledali z likom in delom svojih zgodnjih studijskih stvaritev. Lahko rečem samo nekaj. Končno fantje!

Album »Dream Theater« je preprosto povedano odlično ujel ravnovesje med tistim, kar ti fantje vselej najraje počnejo in tistim v kar jih sili realnost, ki zahteva logičnost in kompaktno modeliranje skladb. Znova so na albumu točke, s katerimi skupina odpluje v ekstremnem solističnem žongliranju na rob prepadnosti glasbenega kaosa, pa se v naslednjem hipu z izostrenim čutom za sledenje melodiji ujame na pravi nogi in spravi situacijo v okusno izrazno ravnovesje, ki nenehno godi v konzumaciji. Kot povedano.

Uvodni malo manj kot tri minutni »filmski« intro je preverjen štos s preteklih del. Sledi po pričakovanju navit in motivsko razvejan The Enemy Inside, za tem pa je skladba The Looking Glass, ki pa je prvi znanilec tistega, o čemer je bilo malo prej govora. Uvodni motiv odstreli »Dream Theater« v zgodnjo dobo ustvarjanja, ob tem ni nobeno pretiravanje navržba albuma »Images And Words«, Petrucci podvoji celo harmonije v tercetih, ko poudarja melodijo, Rudess vzdržuje s klaviaturami atmosferično kuliso ozadja in LaBrie-jev vokal se v strasteh končno znova izraža v polnem iztržku. Prekrasni skladbi odlične hoje med mojstrskim doziranjem improvizacijskih vragolij, usekanih ritmičnih obratih, ki jih v tem univerzumu nihče drug ne spravi skupaj ter učinkovito funkcionirajočimi melodijami, sta The Bigger Picture in zlasti Along for the Ride. The Bigger Picture nosi na začetku pete minute klasični zaključek motiva (z izhodiščem v nov motiv), namerno sproduciranim in odigranim Queenovsko (tipična dražljiva »Queen-eska«). The Bigger Picture nosi enega najbolj zapomnljivih refrenov novega Dream Theater albuma. Če pa je treba izbirati radijski frekvenci primerno skladbo novega albuma, bi to v editirani različici zagotovo lahko bila Along for the Ride, kar se ni zgodilo od časov stvaritve »Octavarium« skladbe I Walk Beside You. Točka, obtežena z eskalacijo Dream Theater sile nepoboljšljivega podajanja ognjevitih improvizacij med Petruccijem in Rudessom, na novem albumu pooseblja nebrzdani progresivni rušilec Enigma Machine. Tu ni zadrževanja. Tu je samo igra, uperjena v absolutni ekstrem kot ga lahko dostavi le ultrasonični neo-klasicizem Dream Theater. A pozor. Gre za zahtevnejšo skladbo, ki je korenito fragmentirana. Tu je dovoljen tudi »continuum fingerboard« in vse preostale zvočne potegavščine Jordana Rudessa. Komad znotraj albuma kot celote odlično funkcionira, saj navkljub namerni fragmentiranosti in zahtevnosti ne izstopa, ker je vstavljen med poslušljive in v aranžiranju melodično mnogo bolj vzdržne skladbe novega albuma.

Podobno potezo kot na albumu »Octavarium« so Dream Theater ubrali tudi tokrat. Najbolj zahtevno in najbolj kompleksno kompozicijo albuma »Dream Theater« so privarčevali za sam rep (kakšen rep? recimo raje za zadnjo tretjino novega izdelka). Gre za 22-minutni ep Illumination Theory, ki bo potešil najbolj zahtevne ljubitelje te skupine. Naj omenim, da se nekje na dobrih sedmih minutah prične skladba progresivno izdatneje »lomiti« in tam vzbuja asociacije s staro šolo retro razvojnih form dobrega starega rocka, kakršnega so nekoč kreirali Yes v času albuma »Relayer« ali »T.F.T.O. cerebralnosti«. Skratka, še en orjaški ep, ki ponuja dinamično razpoloženjsko ježo na grebenu orjaških valov kreativnega duha Dream Theater (v zrelih časih) in okusno fuzira kompleksnost s poslušljivostjo.

Album je odličen od začetka do konca! In nosi nadvse pomenljivo poimenovanje »Dream Theater«. Pooseblja dejansko vse, kar so Dream Theater doslej ustvarjali. Obenem je izkazilo izjemne formatiranosti nove postave z Manginijem za bobni, ki dostavlja še bolj sproščeno, še bolj slikovito in še bolj sapojemajočo bobnarsko predstavo glede na siceršnje vrhunstvo, ki ga je prvikrat predstavil pri Dream Theater na albumu »A Dramatic Turn Of Events« (2011).

Ostane samo še nekaj. Priskrbite si tale album in ga dodobra prežvečite do februarja 2014, ko pridejo Dream Theater v Ljubljano na nov koncert. Refrenski napevi prav vseh skladb vam bodo to pot obstali v ušesih. Tiste, ki smo čakali na to, da skupina znova ustvari album enkratne uravnilovke med kompleksnotjo in melodično nalezljivostjo, smo to naposled dočakali z albumom »Dream Theater«. Album, ki se je skupini po vsej prevoženi kilometrini in razkazanih glasbenih obzorjih in potem ko smo že obupano ničkolikokrat dejali, da so se Dream Theater artistično izpovedali, enkratno posrečil. Album prave Dream Theater art estetike. Vsi gradniki so enako izpostavljeni, noben med njimi ni zasenčen zavoljo dominantnosti drugega. Zato je toliko bolj prelepo spoznanje, da lahko znova uživamo tudi v čutni predstavi Jamesa LaBriea, ki je doslej kar prevečkrat ostal »zadušen« ob vsem razkazovanju mišic instrumentalnih herojev ekipe Dream Theater. LaBrie v svoji vokalni predstavi na tem albumu dobesedno sije!

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10


Seznam skladb:
01. False Awakening Suite
I. Sleep Paralysis
II. Night Terrors
III. Lucid Dream
02. The Enemy Inside
03. The Looking Glass
04. Enigma Machine
05. The Bigger Picture
06. Behind The Veil
07. Surrender To Reason
08. Along For The Ride
09. Illumination Theory
I. Paradoxe de la Lumière Noire
II. Live, Die, Kill
III. The Embracing Circle
IV. The Pursuit of Truth
V. Surrender, Trust & Passion

Zasedba:
James LaBrie – voakl, spremljevalni vokal
John Petrucci – kitara  spremljevalni vokal
Jordan Rudess – klaviature, spremljevalni vokal
John Myung – bas kitara
Mike Mangini – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X