Kraj: Mala dvorana Doma sportova / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 06.06.2007
Število obiskovalcev: 3
Cena karte: 220.00HRK
Dream Theater so reč, ki je nikakor ne gre spregledati v kolikor se znajdejo na turneji v Evropi! Junija 2007 so fantje rezervirali kar nekaj nastopov na festivalih, tem terminom pa so dodali tudi nekaj posamičnih nastopov in tako je vsa reč dobila podobo prave turneje. Dream Theater so se prišli v Zagreb zabavat, kot pravi dedki mrazi. Z novim albumom “Systematic Chaos”, ki je praženo vroč in vzet iz ponve, uradno izdan v istem tednu, v katerega je ujet tudi ta koncertni termin na Hrvaškem.
To pot so Dream Theater za predskupino izbrali pravo reč eksotičnega porekla. Na turnejo so namreč povabili prebujeno Trnuljčico Charlie Dominici-ja. Ta možakar je originalni pevec skupine Dream Theater, s prvenca skupine “When Dream And Day Unite” (1989). Charlie Dominici ima danes svojo skupino, ki se imenuje, kako drugače kot znova, Dominici. Taisti Charlie je svojo vrnitev med žive, po prvencu O3: A Trilogy – Part One (2005) potrdil letos z novim studijskim albumom, ki se imenuje seveda po pričakovanjih O3: A Trilogy – Part Two (2007).
A vrnimo se sprva še malo nazaj, točneje v sredo popoldneva taistega dne. Vroči zanesenjaki s “Concert Freakovim” avtobusom pridejo na mejo s Hrvaško. Na Bregani pošlje neusmiljeno sokolje oko uradne osebe iz avtobusa ven tri nesrečnike, za katere je ugotovilo, da imajo osebne izkaznice, ki jim je pretekel rok veljavnosti. Izkupiček je bil seveda tak, da smo dva od teh kavalirjev morali vrniti v Slovenijo, nato pa taistemu modrijanu (beri: modremu možu, ali možu v modrem) ob drugem obisku razkazati razkošja in prostranstva toaletnih prostorov samega avtobusa, saj smo v njih prevažali 20 poševnookcev z daljnega vzhoda, ki so si hoteli ogledati koncert Dream Theater ter pozdraviti sorodnika Johna Myunga! Po doseženem orgazmu vseh orgazmov nam levjesrčni varuh reda in discipline dovoli prevoziti mejni prehod in se podati naprej proti Hrvaški prestolnici. Epilog? Očitno bomo hodili le še z avtomobili na Hrvaško. Zagreb je le preblizu, da bi izgubljali ure in ure čakanja za prazen nič.
No Zagreb smo dosegli malo pred sedmo. Ravno prav, kajti ob 19.00 so se vrata dvorane odprla. Luštkan ambient. Parter dolg 20 metrov, takoj za njim prostor z mešalnimi mizami, za njimi tribune kamor stlačiš še kakšnih 2000 oseb.
Dominici so presenetili vse. Celo mojstre zadolžene za luč, saj so prišli na oder kar ob prižganih lučeh. Tega še nisem doživel. Nastop so začeli ob 19:45. Seveda so bile oči uprte v Charlieja. Ta je prispel na oder potem, ko so njegovi podaniki že “odcvrčali” nekaj minutni daljši uvodni del. Možakar si bolj bebavega boksarsko wrestlerskega izgleda, za katerega je seveda prepričan, da je estetsko neprekosljiv, ne bi mogel nadeti, a si ga pač je. Posebno je to smešno sovpadalo z njegovim visoko piskavim melodičnim vokalom. Charlie je v novem tisočletju, za vse tiste, ki poznate booklet albuma “When Dream And Day Unite” (1989), kratko postrižen, lepo poglajen mož, zagorele polti s kančkom glama briljantine in vpijoče bleščavo svetlikajočih se uhanov. Charliejevi kompanjoni so visoko šolani možje. Dominici so kvintet: klaviature, bas, bobni, kitara in seveda Charlie na vokalu. In repertoar je prikazal, da gre za demonstracijo progresivnega metala, ki ima s tem nazivom mnogo več skupnega, kot ga imajo danes Dream Theater. Pravzaprav je Dominici pokazal, kaj je z njim vred odšlo iz Dream Theater, ko je seveda zapustil Dream Theater. Ti so iz plošče v ploščo postajali vse bolj in bolj fragmentirano razdrobljeni in danes si človek težko zapomni dve različni melodiji s post “Images And Words” plošč. No namesto tega pa Dominici piše glasbo mnogo bolj kompaktne vsebine. Rifi so temeljni, solaže usmerjene na izhodne, vhodne, srednje instrumentalne dele. Fantje so med ostalim odžagali kar dva instrumentala. Imeli so širok repertoar, saj je bilo na razpolago celih 45 minut. Zvok je bil obupen in v godlji prebijajočih se nizkih tonov praktično nisi razločil jasno klaviatur in kitarskega sekanja. Tudi Dominicijev kontakt s publiko je bil več kot čuden. Možakar je le teatralno dvigoval roke in s podobnimi gestikulacijami skušal od ljudi spraviti ven energijo. Praktično brez ogovarjanja. Lepotci so pokazali da so pripadniki tipičnega ameriškega progressive metala, s kančkom obskurnega pridiha, za kar je kriv zlasti Charliejev vokal, kateri bi se odlično znašel denimo v “old chool speed metalu”, ki je v tem neverjetno spominjal na vzdušje, katerega nosi Dream Theater prvenec. Torej če potegnem črto je Dominici personifikacija vsega kar danes Dream Thetaer nimajo, so pa imeli na svojem prvencu. Neverjetno. Z vokalom se mož dobro drži. Škoda le da je bil zvok skupine docela obupen in preprosto nisem mnogokrat razločil kaj želi povedati sam vokal. Po koncertu sem si rekel lahko le: “Lepo te je bilo videti Charlie, ker si pel na prvi plošči Dream Theater in si zato do neke mere zanimiv pajac.” Po prikazanem, pa nisem bil edini, ki si je močno oddahnil, da je bilo 45 minut hitro naokoli.
Dream Theater imajo izredno uigrano ekipo “roadie-jev”. Oder so pripravili v pičlih 20 minutah in progresivni težkokategorniki, so pričeli s koncertom lahko že ob 20:55. No nasneti uvodni miks sestavljen iz najbolj znamenitih Dream Theater motivov nas je zabaval do 21.00 ure. Potem se je narodu do konca zmešalo. Dvorana se je medtem, ko so nastopali Dominici, napolnila še za eno polovico in pred nstopom Dream Theater dosegla nabito polnost. Dream Thater so bistro “polepšali” svoj nastop s popolnoma spremenjeno set listo. To pot so namenili znova več pozornosti albumu “Metropolis Pt. 2:Scenes From A Memory” (1999) in že v začetku podžgali do tega trenutka že žlahtno “overdozirane” hrvaške glave z Overture 1928! Tam so ostali še naprej z Strange Deja Vu. Petrucciju so dodobra zrasti lasje glede na podobo iz oktobra 2005 v Ljubljani, tako da je spominjal po videzu na petnajst let mlajšega “Images And Words” Petruccija. Rudess si je posivil brado, še kapica s cofkom je manjkala in bil bi lahko pravi vzorni nadomestni vrtni palček. LaBrie nosi po novem brčice in lepo oblikovano bradico ter s tem oživlja slavne čase sabljačev z D’Artagnanom na čelu, medtem ko sta taliban Mike Portnoy in basist John Myung ohranila še največ starega izgleda. V začetku koncerta je bil LaBrie preglašen, na Take The Time (da pravilno berete!!!) pa so ga “naglihali”. Mož je odpel koncert na visokem nivoju. Brez večjih kiksov in smo ga ujeli na njegov delovni dan velike pevske forme. Seveda je Petrucci bil pri postavitvi znova nekoliko odmaknjen. Očitno mu to pač paše, da se med koncerti na odru držal raje zase. Med koncertom ni napravil dosti korakov proti središču odra. Igral je znova v transu, trosil je note kot azijski tajfun dežne kaplje. Njegov riffing je skozi koncert močno krivil zvok klaviaturam, saj so bile le te mnogokrat premalo slišne, ali nerazločno slišne med koncertom. Zanimivo, da si takšni perfekcionisti lahko takšne napake še vedno dovolijo.
Skupina je presenetila saj je nastopila z najbolj osnovno odrsko opremo, še dobro da niso bili povsem goli. V Ljubljani 2005 smo bili priča velikim zaslonom, repertoar je bil enkrat daljši, set lista petkrat boljša in seveda ljudi še enkrat toliko. Zato je šlo to pot za enega manj zanimivih koncertov Dream Theater. Zanimivo ob tem je tudi to, da se skupini ni zdelo pomembno postaviti uradnega štanda s prodajo spominkov (mechandise), sicer pa,… Je sploh mar še kdo med vami, kateri ne bi imel Dream Theater majice?
Pa pojdimo nazaj na oder. No Take The Time, komad, ki mi je sam po sebi sicer poplačal obisk koncerta skupine, ni pravzaprav na set listi pomenil nobenega posebnega čuda. Štiri dni pred tem so namreč Dream Thater na Gods Of Metal festivalu v Milanu odigrali kar cel album “Images And Words” v živo. To pot seveda je bilo to utopično pričakovati. Take The Time je nosila celo eno napako. Fantje so si pomagali z vzorci nasnetega uvodnega dela. Glede na vsemogočno dominiranje instrumentom, bi se ga lahko potrudili tudi sami odigrati. No po Take The Time, ki je bila seveda odštevši uvod “odrdljana” nadnaravno zapeljivo in si začutil velike mravljince in tresenje hlač ob tem, je LaBrie, vzel nekaj trenutkov za oddih in razložil masi, da je skupina izdala pravkar novi album in da namerava odigrati tudi povsem nove skladbe z njega. Seveda je parter norel, ne glede na to kaj bi se Dream Theater odločili igrati. Tam v parterju je bila gostota divjih oboževalcev skupine največja in obvladovali so prav vsako besedo, ki jo je v verzih jemal LaBrie. Prva nova skladba je bila Constant Motion, ki grdo vleče na Metallica-o, seveda klasično Metallica-o, a z Dream Theater refrenom. Vroči metalski val zajame dvorano! Kot da podobnosti z Metallica-o še noče biti konec in tu je že The Dark Eternal Night s še bolj tipičnim thrashiranjem glavnega riffa. Razbeljeno prvo polovico regularnega dela je zaključila Endless Sacrifice (“Train Of Thought“, 2003), potem pa so fantje nekaj pozornosti namenili tudi albumu “Octavarium” (2005) in z lahkotno radijskim valovom prijaznejšo I Walk Beside You umirili žogo ter vrnili znova več melodije na oder. Človek bi si želel kakšno klasiko z “Awaken”, a skupina se ej predajala še naprej simpatiziranju z novejšimi skladbami. Tako smo dobili še Panic Attack (“Octavarium”, 2005), novinca Forsaken (“Systematic Chaos”, 2007), ki brez zadržkov v riffu dolguje veliko Iron Maiden in As I Am (“Train Of Thought”, 2003). Za Dream Theater to pot še posebej lahko delo. Za zaključek pa reč brez katere pač ne gre! Pull Me Under, dvorana je na nogah in fantje se poslovijo.
S sladkozvočno The Spirit Carries On so po petih minutah že nazaj, potem pa vrhunec vsakega koncerta Dream Theater – vrhunska, enkratna in za Dream Theater v današnjem stanju duha neponovljiva Metropolis – part I, prava mala biblija in abecedarij progresivnega metala, ki okarakterizira ta žanr na najlepši možni način. Magija. Ta komad resnično dela čudeže in to vedno! Ljudje so bili dobesedno v transu. Roke vse v zraku. Na sleherno spodbujane glasbenikov z odra se je publika bučno odzivala in pridno izpolnjevala ukaze. Morje rok pod menoj, ki sem sedel na tribuni je slika, ki si jo še danes z lahkoto orišem pred očmi. Fantje so imeli na dodatek vključeno tudi skladbo Home, a se je niso lotili. Koncert je tako ali drugače v skupno dolžino nameril uro in tričetrt, kar je povsem zadovoljiva dolžina, glede na zahtevane kriterije. Vrhunec koncerta pa je bil definitivni zaključek z Metropolis – part I.
O Dream Theater je bilo povedano ogromno. So pač velemojstri. So cirkusanti brez primere in kdor zamudi takšen cirkus v domačem kraju ali njegovi bližini je velik grešnik. Četudi skupine ne pozna. Dream Theater koncert je preprosto tak šov, ob katerem na stežaj odpreš usta in pustiš oči na odru. Požreš ga z užitkom, četudi nepripravljen, sprva nezainteresiran, a zadošča le da se znajdeš ob pravem času na pravem mestu. Vedno boš bogato nagrajen. V primeru Dream Theater brez skrbi. Edini trenutek, ki je opozoril, da se nahajamo globoko na Balkanu pa je nastopil potem, ko se je skupina že poslavljala. Prav v trenutku, ko je zapuščala oder, so prileteli iz oddaljenosti 20m v velikih, pravilno izdelanih parabolah, v kratkem zaporedju trije 0.4l plastični kozarci polni piva. Njihovi nori lastniki so zelo dobro merili saj so poleteli naravnost proti glasbenikom.
To pot je skupina sicer močno poenostavila svoje delo in predvsem veliko “riiiiiiiiffala”. Zanimivo, da ni bilo nobenih posebnih solističnih točk vključenih v set listo. Ta koncert je seveda predhodnica, kajti jesenska Evropska turneja bo po pričakovanjih ponudila več. V prvi vrsti upajmo nekoliko bolj živopisano set listo zastopano zlasti s starejšimi skladbami, zlasti s prvih treh albumov, kakšen košček s Change Of Seasons pa tudi ne bi škodoval ter seveda še daljša minutaža, vsaj za 15 minut. Fantje ostajajo v odlični “strelski formi”. Nezmotljivi eksekutorji, veliki šaljivci, zlasti je s klovnovstvom znova izstopal zaraščeni Mike, ki je pred The Spirit Carries On nadel nase dres nogometne reprezentance Republike Hrvaške, odzive ob tem niti ni treba opisovati. Skratka, Dream Theater ostajajo zelo veliki še naprej, pa tudi aktualni. To je potrdila tudi publika, ki je bila sestavljena večinoma iz oseb, katerih leta gravitirajo k številki 20.
Setlista
1. Overture 1928
2. Strange Deja Vu
3. Take The Time
4. Constant Motion
5. The Dark Eternal Night
6. Endless Sacrifice
7. I Walk Beside You
8. Panic Attack
9. Forsaken
10. As I Am
11. Pull Me Under
—dodatek—
12. The Spirit Carries On
13. Metropolis – pt. I
Galerija slik
