Druženje s Paul Di’Anno & Lady’s First, za vse, ki v žepu nimajo denarja za vstopnico Iron

Kraj: Baredi (Izola) / Slovenija
Datum koncerta: 03.08.2007
Število obiskovalcev: 2000
Cena karte: 5.00€

Ura je 19.00. Sem na prizorišču drugega dne sedmega jubilejnega MK Red Eye Biker’s festivala, na gričevnih prostranstvih dežele Refoška, točneje zaselek Baredi nad Izolo. Pogled je sila obetajoč v primerjavi z orisi spominov prejšnjega črnega dne za rock and roll. Jeklenih konjičkov se je nabralo in takoj sem si napasel oči nad nekaterimi izrednimi unikati, ki so brez sramu razkazovali svojo razvpito zunanjost.

Odlično. Fantje iz skupine Lady’s First so že v polnem zagonu! Yoldi in Buco – od njiju je odvisen cel glasbeni spektakel, že urno tekata sem in tja, medtem ko se zatopim v pogovor s pevcem Domnom – Guzyjem in bobnarjem Simonom – Čaretom. Minute hitro bežijo, odločim se še za krajšo krožno turo, namenjeno pozornemu očesnemu “skeniranju”, zlasti šanka.

BLEEDING FIST:
Med občudovanem sončnega zahoda, udari za mojim hrbtom kot strela z jasnega toča rezgetajočih rafalov. Obrnem se in na odru stojijo vsega trije pobje. Ujeli so me na levi nogi. Kar je vzbujajoče treskalo, bi človek, navajen na starokopitno melodičnost rock klasicizma, kamor se štejem tudi sam, znal nemara spredalčkati nekako takole: kot rezilo sodnega dne ostri, poltonsko zaviti riffi, malo tonov, izmenično strupeno hitro enostrunsko drajsanje (trzanje), salve z dlanjo trokiranega riffinga (palm-muting) in vreščavo agresiven vokal. Ni ne death, ne core in ne black vokal. Orišite Slayer, Sepulturo… tam nekje. Norija! Niseme še povsem pozabil kako so me sezuli Fosgen, že je tu nova thrash skupina. A v popolni drugi podobi. Če so super Jeseničani Negligence retro Bay Area in kraševci Fosgen retro Metallica, so Bleeding Fist nekaj, kar je usmerjeno konkretneje v devetdeseta. Zminimaliziranost melodij! Začinjeno s salvami in plazovi masivnega poltonskega riffinga, praktično brez solaž, vse je podrejeno manifestaciji primordialne zemeljske erupcije iz katere prihaja besnilo najbolj mračnega uma, ki se je rodilo na sodni dan utelešenja zafurane dobe človeštva. Trpljenje, neznosna bolečina, neizbežna poguba in potop! Bleeding Fist so krvaveli prvič v mojih ušesih! Bil sem fasciniran nad odločnostjo in samozavestjo kitarista/pevca. Poba je pomislil prav na vse! Na odru je deloval kot besni vojak. Tudi na zunanji videz, kar slovenskim skupinam odločno primanjkuje. Obleka naredi človeka in to fant popolnoma razume! Bleeding Fist so predstavili v celoti svoj avtorski material. Vskočili so na oder zadnji trenutek, priporočili so jih Lady’s First – izredna gesta, ki nakazuje da si znajo slovenske skupine med seboj tudi pomagati, kar povečuje možnosti, da se metal glasba učinkoviteje približa slovenskim masam ter se preneha rigidno spotikati na mestu.

Predanost izvedbi avtorskega materiala je pokazala, da Bleeding Fist niso prišli izkazati pokornost splošni rock’n’roll atmosferi, ki se jih navadno navzamejo biker’s festivali in zategadelj niso vmešali nobene “žur priredbe” v svoj repertoar. Opazovalo jih je pet ljudi, z menoj vred šest. Še tistih pet je izgledalo, da so sorodniki, ki so prišli vzpodbujat svoje pogumne fante. Preprosto, občutil sem ponos in spoštovanje do glasbe, ki so jo fantje lačno odigrali z velikim zaletom, v katerega je bilo vtkano iskreno srce in jajca, ki bodo s takšnim pristopom le še rasla in rasla! Bleeding Fist – izredna thrash pridobitev ne le za priobalni del naše kokoške, pač pa tudi za vse-slovensko metal gibanje! Thrash vihar se je v pol ure polegel, pečata ki so ga pustili v mojih sprejemnikih, pa nisem mogel več izbrisati.

LOST 4 FOUND:
Italijani so pričeli z nastopom ob 21.30. Kvintet je ponudil zmes modernih groove prijemov, ki so se naslanjali na ohranjanje grunge izročila. Veliko je bilo mletja vokalov skozi efekte, kitarskega down-tuninga, ki je skupini omogočil zapolnitev zvočne slike, katera je vzpostavljala (v želji po modnem) razmazan groove. Fantje so predstavljali svoj avtorski material, ki so ga začinili z dodatkom dveh priredb Metallica-e. Kmalu na začetek so nastavili Master Of Puppets, končali pa so nastop z One. Zvoka niso spreminjali, pač pa so obe klasiki odžgali skozi zvok svoje osebne izkaznice. Vokali zamolkli, orientirani na nižje – moške lege, besedila v celoti angleška. Prvenca še niso izdali, lahko pa se pustite presenetiti z njihovim materialom na njihovi spletni strani, v sekciji mp3-jev. Menim da dlje kot je Italija, ne morejo zlesti. Ponujajo izumljeno in preživelo, seveda stvar skušajo oviti v okrasni celofan posebnih efektov (računalniških vzorcev) in že omenjenim združevanjem “dneva in noči”, ali po domače povedano, vzpostavljanje hreščavo razštelane uglašenosti.

Ljudje so še naprej izkazovali izredno nezanimanje za to kaj skupina počne na odru, a so jih Lost 4 Found presenetili, ko so se odločili za izvedbo One (Metallica). Naenkrat so izvabili krike navdušenja in pritegnili pod oder nekaj dolgolascev, ki se niso obotavljali v vrtoglavem mikastenju. Nastop, ki je hitro utonil v pozabo.

LADY’S FIRST:
Blejski korenjaki, preživljajo deveto leto obstoja, lani so izdali sila zanimiv prvenec “911” (2006), ki je napovedal za pomlajeno skupino, da je našla pravo delovno kemijo, v kateri je začutiti izreden entuzijem in usklajenost kreativnega zagona posameznih članov skupine, katera tako že vneto snuje novi album. Skladbe albuma “911” so se v tem obdobju učinkovito prijele in postale med simpatizerji skupine že prave mini himne.

Lady’s First sem v Postojni, dne 28.07.2007, prespal v avtu, tam je poskrbel za njih naš metal izvedenec Rok, to pot pa? Scena povsem drugačna. Oder velik, manevrskega prostora na pretek! Skupina brez katere ne bi bilo nič na festivalu, saj je prispevala glavnino vse opreme, ki je sploh omogočila izvedbo koncertnega dela festivala, je zasluženo razobesila velik transparent s svojim logom polne erekcije, kateri se je nahajal med sobotnim dnem v ozadju nastopajočih. Prav tako so ponudili najboljši zvok in osvetlitev izmed četverca nastopajočih. In to so si za garaštvo zaslužili. Najmanj to. Da Lady’s First niso več neznanka je potrdila množica, ki je prihrumela pod oder navijat za skupino. Bil je trenutek, kakršnih bi si človek na takšnih festivalih želel več. Trenutek, ko se je pod odrom končno nabralo ljudi v pravem številu in je šank na drugi strani prizorišča izgubil svoj primat. Možje razvnamejo ljudi s pospešenim uvodnim vnetljivcem na prvo žogo High Machine. Z domišljeno dozo udarnosti in melodije (terceti). Sledeči Criminal, je to združevanje na odru v ujeti atmosferi le nadgradil. Lady’s First je seveda izredno godil velik oder in razsajali so z neverjetnim užitkom. Njihov pristop, odrska igra je bila izredna, energična, vživeta in je premogla pravo mero duhovitosti. Oktobra lani sem jih obiskal v KUD-u in to pot je bila slika povsem druga. Kako pomemben je oder in množica. Fantje so zrasli na samozavestni! Ko se ti sešteje ob tej spontani igri še odličen zvok, odlična uigranost, je pravšnji odziv množice takojšen. Energija vrnjena in preprosto je delovalo to fluktuiranje v obeh smereh. Fantje so hitro uvodno vzpostavljeno visoko koncertno vzdušje stopnjevali še naprej in “pojedli” množico s priredbo The Trooper (Iron Maiden), izredno lepo zveneči terceti Yoldija in Bucota, Guzy se je odlično počutil in v vokalu držal vseskozi optimum, ki je večinoma zadovoljil izzive izbranega repertoarja. Dečku bi zaželel edino to, da čimprej osvoji verze skladb The Trooper in Fear Of The Dark, kajti ukvarjanje z zapiski na koščkih papirja, ki ti frčijo v koncertni evforiji sem in tja po odru, ubija kontakt s publiko in pretok energije. No saj ga tudi večji izvajalci serjejo. Kdor se spomni na Roba Halforda, mu bo vse takoj jasno, tudi Phil Mogg (UFO) ni ob tem popolnoma nedolžen, saj nosi s seboj na oder “privatno pesmarico”. V avtorskem materialu je strupeno izstopala izvedba skladbe LF, rojena za oder – refren je ubijal!

Sicer pa kot povedano. Izredno sodelovanje peterke med seboj, energično prepričljivo, glede na Bleeding Fist in Lost 4 Found, prvi bend ki je žanrsko povsem umesten na sleherni Biker’s festival in tudi po tej plati so privabili več ljudi pod oder, kot bi jih sicer. Za solaže je skrbel v večinoma Yoldi, kar je bilo zlasti zanimivo opazovati med Fear Of The Dark, ki nosi dve povsem različni solaži. Poba je moral odigrati obe. Prvo je odvozil povsem blizu Gersovega originala (s stopanjem na vah-vah), potem pa se zelo posrečeno prelevil tudi v Murraya (zlasti prvi del solaže in zvok efekta, ki ga je ujel blizu originala), katerega solaži je v drugem delu dodal tudi nekaj svojih avtorskih zamisli. Fear Of The Dark je v vrhunski instrumentalni izvedbi potrdil visoko stopnjo usklajenega delovanja članov skupine.

Možje so pripravili vrhunec v zaključku, ko so se lotili izvedbo klasike Motori (Divlje Jagode), ki jo je Domen z vokalom zares bravurozno izvedel! Ljudem se je cufalo! Fantje so dodali temu piko na i, potem, ko se je našel še košček časa ter nagradili navdušenje občinstva z Sweet Child O’ Mine (Guns N’ Roses). Koncertič, ki je uspel v vseh pogledih in povsem resno izzval vse domete, ki jih premore častitljivi gospod Di’Anno!

PAUL DI’ANNO & CHILDREN OF THE DAMNED:
O stričku Di’Anno-u je bilo že veliko povedanega. Koncert v Baredih je bil njegov tretji, zadnji ki se je zvrstil v tedenski slovenski turneji (koncert v Žalcu dan prej je bil odpovedan, neuradni podatek, da naj bi prodali 16 kart, je očitno nagnal organizatorju strah v kosti). Glede na klavrno postojnsko vzdušje, kar se obiska tiče, dne 28.07.2007, je bila slika to pot povsem drugačna! In Di’Anno spet ni skrival odličnega počutja, kot ga ni že v Postojni. Mož ima specifičen smisel za humor, ki poseduje zasipanje z ljubkovalnimi dovtipi kot so “sucker”, “puta madre”, “cojones”, medtem ko je to pot za koncert v Baredih zadnjo in najbolj svežo pogruntavščino “softich”, katere se je naučil od svojih, kot pove rad sam bratov Lady’s First,  črtal z repertoarja svojega nepredvidljivo sočnega besednjaka. Children of the Damned, italijanska verzija “Iron Maiden cover banda”, je bila sredi Ides Of March, intra v Iron Maiden album Killers (1981), ko se je legendarni pevec prizibal na oder. Pod odrom je bilo lepo število nagnetenih, ki so ga bučno pozdravili. Seveda ob prestreljeni nogi ne more več priskakljati kot poskočni zajček, zato se pojavi toliko prej na odru, sicer bi moral začeti peti Wrathchilda še med gibanjem iz backstagea na oder, kar ne bi delovalo ravno najbolj vsakdanje. Požirek Jacka Danielsa v pozdrav občinstvu, nasmeh in gremo v Wrathchild. Seveda uspeh ne more izostati, če igraš Iron Maiden. In jim dodaš izvoren pečat prvih dveh albumov. Ne bomo igrali purizma, a “Iron Maiden” in “Killers” sta pač Di’Anno albuma. Tudi po avtorskih prispevkih. Premoreta največ uporništva in drzne arogance. Tu pa je Di’Anno doma, zato se je zadnji hip umaknil iz Iron Maiden, ki so tako brez njega zadihali v precej drugačno nadgrajeni luči. Di’Anno, ki na videz ne deluje ravno krotko, je navkljub temu sila simpatično in v vseh pogledih zanimivo bitje, katerega pojave se z očmi enostavno ne moreš naužiti. Ta zabavni karizmatični šaljivec je skrbel, da v prvih vrstah med koncertom ni zmanjkalo Jacka Danielsa, ki ga je širokogrudno delil z najbolj osušenimi grli pod odrom. Tu je nesramni Prowler in še več hrupnega rajanja pod odrom. Sledi srednji del nastopa, premešan z avtorskim materialom. Čustveni trenutek je sledil ob napovedi Maiden klasiki Remember Tomorrow, katere izvedba je bila posvečena bivšemu Maiden bobnarju Clive-u Burr-u, ki trpi za hudo obliko nezadržno napredujoče multiplo skleroze. Ljudje se ohladijo med redosledjem Impaler, Faith Healer, A Song For You, a Paul “Di’Anniels” (whiskey je tekel v potokih) se je hitro zavedel tega in naščuval pobe, da napadejo s Killers. Poslastica večera je bila seveda epska Phanthom Of The Opera, kjer so Chidlren Of The Damned potrdili veliko obvladovanje Maiden figur! Najbolj umestna izbira za zaključek v visoki predstavi pa se je zgodila ob najbolj rock’n’roll komadu vseh komadov drugega dne festivala. Running Free. Pravi pravcati Di’Anno komad. Potihem sem upal, da bo Di’Anno presenetil vse z Women In Uniform. S tem vključkom bi definitivno zmagal
Di’Anno je izkazal globoko naklonjenost punku z izvedbo priredbe The Ramones Blitzkrieg Bop, pred tem so Children Of The Damned odlično upepeljili instrumental Transylvania – najlepši približek studijskemu originalu, verjetno ravno zaradi manjkajočega Di’Annovega vokala, s Sanctuary pa se je po vidnem negodovanju dela občinstva nad simaptiziranjem z The Ramones, ko je prifrčal na oder poln kozarec piva, možiček Paul v vnovičnem duhu oživljanja zapuščine Iron Maiden, poslovil od nas.

Di’Anno je danes po videzu zelo spremenjen, v kolikor za primerjavo prikličeš pred oči fotografije možakarja iz začetka osemdesetih. Danes spominja na zaključno zamaščeno fazo Marlon-a Brando-a in bi bil nalašč za vlogo Don Corleonea v filmu Boter. Hedonist! Manjkala je le še cigara v ustih. Navkljub temu poje Di’Anno danes bolje kot kdajkoli. Vrešči kot pesjan! Visoko? Ni problem. Growli? Ni problem. Zlovešče? Spet ni problema. Poleg tega ga rešuje omenjena karizma. Homo simpaticus na celi črti! Bolj se trudi navidezno ustrahovati, večji efekt prikupnosti ustvarja. Krotek terierček. Kdor je zahteval identično kopijo Iron Maiden, se je uštel. Di’Anno izvaja vse Maiden komade v sapici punkovstva. Tu dobimo tudi odgovor kako bi vsa stvar izgledala, v kolikor se Di’Anno ne bi bil prisiljen pokoriti Harrisovi diktaturi. Dobimo skoraj odgovor na to, kako bi izgledali Maiden, če bi jih namesto Di’Anno-a leta 1981 zapustil Steve Harris. Skratka užitek izvorne energije albumov “Iron Maiden” in “Killers” je bil ustvarjen in je ponudil obilico zabave vsem, ki niso prišli budno bdeti nad pravilnostjo kopije studijskemu originalu vokalne izvedbe. Ne da bi padel v nezavest od burnih orgazmov, daleč od tega, a visoko zabavnih osemdeset minut druženja z unikatno glasbeno esenco, ki sicer ni kdove kako glasbeno ustvarjalna, kot je učinkovita v predajanju užitkom, je bilo vrednih slehernega obiska.

Setlista

BLEEDING FIST:
1. Intro
2. Conquering Apocalypse
3. Death War Carnage
4. Funeral Smell
5. Evil Dead
6. Primordial Need

LOST 4 FOUND:
1. Psycho
2. Sorry
3. Master Of Puppets
4. Dance Like No One See You
5. Zero
6. Figure
7. Fire It Up
8. Six Feet Under
9. Simple Man
10. No One Can See
11. Trust
12. 24 Years Old
13. Hunger
14. One

LADY’S FIRST:
1. Intro
2. High Machine
3. Criminal
4. The Trooper
5. The Game
6. LF
7. Creeping Death
8. One Way
9. Lady
10. Fear Of The Dark
—dodatek 1.—
11. 911
12. Motori
—dodatek 2.—
13. Sweet Child O’Mine

PAUL DI’ANNO & CHILDREN OF THE DAMNED:
1.Ides of March
2.Wrathchild
3.Prowler
4.Marshall Lokjaw
5.Murders in the Rue Morgue
6.The Beast Arises
7.Children of Madness
8.Remember Tomorrow
9.Impaler
10.Faith Healer
11.A Song For You
12.Killers
13.Phantom of the Opera
14.Running Free
—dodatek—
15.Transylvania
16.Blitzkrieg Bop
17.Sanctuary

Galerija slik