Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Passport
Založba: Atlantic Records
Izid: year
Trajanje: 43:15
Ocena: 4.5/5
Legendarni saksofonist, klaviaturist in skladatelj Klaus Doldinger je tudi v osemdesetih, navkljub nekaterim zaznavnim spremembam znotraj svojega zvočnega izrazoslovja, ohranjal sloves največje avtoritete na področju nemškega jazz rock fusiona, saj je pri komponiranju vedno dajal na prvo mesto takšne vrline kot so lastna kreativnost, senzibilnost in pustolovstvo pri odkrivanju novih zvokovnih izzivov, četudi za ceno morebitnega širšega komercialnega uspeha za katerega se je v primeru Passport vedno zdelo, da tiči takoj za naslednjim vogalom, a je zaradi najrazličnejših vzrokov ostajal nedosegljiv.
“Earthborn” predstavlja pomemben trenutek Klausove kariere, ko je uspel združiti svojo bogato skladateljsko tradicijo z nekaterimi popolnoma svežimi eksperimenti s katerimi je v osemdeseta uspel zakorakati s polno paro ne da bi pri tem nasedel korporativistični logiki, kar se je v tistem obdobju pripetilo marsikaterim vrstnikom s področja jazz fusiona in progresivnega rocka. Na njem je vnovič združil moči s kultnim bobnarjem Curtom Cressom (v svoji pestri karieri je bil poleg Passport tudi član nič manj slovitih skupin Triumvirat in Saga). Cress je sloves bobnarskega inovatorja v marsičem izgradil s pomočjo pionirske uporabe elektronskih tolkal, kar je vplivalo na to, da so imeli Passport precej moderen zvok že več let pred začetkom osemdesetih.
Prav njegov bobnarski prispevek ob izjemni kemiji med Klausovim saksofonom in kitaro izpod prstov Kevina Mulligana je ključen, da se “Earthborn” tudi po testu časa uvršča med najboljše dosežke jazz rock fusiona sredi osemdesetih. Klaus je imel hkrati že v malem mezincu tedaj dominirajočo sintetizatorsko tehnologijo, da se njegovega izjemnega smisla za komponiranje melodičnih aranžmajev niti ne omenja, kar je dokazal tudi na področju ustvarjanja glasbenih podlag za nekatere filmske uspešnice (najbolj znani sta “Das Boot” ter “Neverending Story”). To je najbolj očitno na obeh vokalnih skladbah na sicer skorajda popolnoma inštrumentalnem albumu, kjer je eksperimentiral z melodičnim rockom.
Že uvodni “Palm Tree Song” je precej posrečen primerek združevanja starega in novega z uspešnim kombiniranjem elektronskih tolkal, mogočnih sintetizatorskih zaves in subtilnih pasaž na slide kitari z obveznimi Klausovimi solo poleti na saksofonu. S funkovskimi ritmi oplemeniteni “Ball the Jack” vsebuje številne zanimive trenutke sofisticirane rabe Korg sintetizatorjev režiji klaviaturista in pevca Hermanna Weindorfa (ter občasno tudi Doldingerja). Na drugi strani so na albumu prisotne tudi takšne stvaritve, kjer se lahko še vedno uživa v izjemnih tehnicističnih spretnostih ter množici razgibanih ritmov kot je v primeru “Bassic” z vsebnostjo izjemno kreativnih bas linij v režiji Dieterja Petereita. Naslovna skladba je skorajda arhetip Passport klasike, saj ponuja zelo dobro navezo ambientalnega tihožitja in pravilno tempirane melodičnosti s pomočjo melanholičnih pasaž na saksofonu ter temperamentnih ritmičnih preobratov, medtem ko senzibilna kitarska solaža izpod prstov Kevina Mulligana imenitno zapolni celoten zvočni kolaž.
O uspešnem sozvočju jazz rocka in AOR-a najboljše priča hipnotično melodični “New Moon”, ki bi s spretnejšimi marketinškimi potezami zagotovo lahko postal megalomanski radijski hit, saj vsebuje vse potrebne začimbe za tovrsten uspeh. Weindorf s svojim odličnim petjem brez kakršnega kolik nemškega akcenta precej spominja na legendarnega Erica Woolfsona, zato ni nobeno presenečenje, da se bo ta zanimivi eksperiment križanja dveh povsem različnih zvrsti najbolj usedel v ušesa vsem privržencem The Alan Parsons Project pa tudi skupin kot so denimo Camel (tistih iz osemdesetih, seveda), ELO ter Supertramp. Weindorfov nalezljivo melodični pevski pristop, podkrepljen z melodramatičnimi, ženskimi spremljevalnimi vokali in številnimi zabavnimi okraski na saksofonu ter sintetizatorju, še danes ponuja pravcato mano za tiste redke posameznike, ki hkrati sodijo med fusionistične in AOR sladokusce.
“Allemende” je zabeljen na mogočnih linijah sintetizatorjev ter na izjemni kemiji med saksofonom in kitaro. Borbeno razpoložene bas delnice se odlično vlivajo z razposajeno ritmiko in glavnim motivom, ki bi bil lahko zlahka tudi podlaga za kakšnega izmed Klausovih projektov na področju pisanja filmske glasbe. “Leave Taking” je tako po strukturi kot ambientu stvaritev, ki bi lahko zlahka nastala tudi v “zlatih” sedemdesetih in bo zagotovo všeč tudi vsem ljubiteljem Weather Report, saj subtilne pasaže na sintetizatorjih, ki s podporo raznovrstnih tolkal vsebujejo kanček pridiha svetovne glasbe, precej spominjajo na nekatere ideje izpod ustvarjalnih vijug nesmrtnega Joeja Zawinula.
“Abakus” je še en zadetek v polno kar se tiče sofisticiranega kombiniranja inštrumentalne igrivosti, melodike in melanholičega ambienta s številnimi trenutki za izražanje solističnih spretnosti, kar pri kvalitetnem fusionu pač ne sme manjkati. Zaključni “Night Delighter” pa je po “New Moon” še en primerek sočnega grajenje mostov med jazz rockom in AOR-om s sapico diska, kjer Weindorf vnovič zablesti s fenomenalno vokalno predstavo. Poleg bravuroznega petja z vrhuncem v nalezljivo melodičnem refrenu je tu najbolj interesantna posrečena sinhronizacija skorajda disko ritma z nekaterimi tradicionalno jazzovskimi potezami. Pri tem še posebno izstopa Klausova saksofonska orgija s katero še enkrat zacementira svoj status enega največjih mojstrov igranja tega pihalnega inštrumenta.
Gospod Doldinger in spremljevalna tovarišija so v osemdeseta zakorakali na presenetljivo uspešen način s čimer se lahko, roko na srce, pohvali le skromen odstotek jazz rock fusionističnih skupin. Klausova fuzija tako raznolikih žanrov kot so jazz, funk, progresivni rock in AOR je bila tvegana, a je obrodila presenetljivo močan album s harmoničnim ravnovesjem med bogato melodiko, predvsem v ritmičnih segmentih in inteligentno strukturiranimi aranžmaji, kar ga v vseh pogledih uvršča med njegove najboljše dosežke (tako s Passport kot v samostojni režiji). Marsikdo izmed prog puristov dandanes največkrat zamahne z roko kadar se omenja Passport po letu 1976, saj po tem obdobju progresivnost resnično ni bila več med glavnimi elementi Klausove druščine, vsaj v polnem pomenu te besede, a s tem obenem prezrejo neizpodbitno dejstvo, da so še vedno ustvarjali številne dobre ali celo odlične albume kot je to v primeru “Earthborn”.
Zasedba
Klaus Doldinger – saksofon, flavta, klaviature
Curt Cress – bobni, tolkala
Kevin Mulligan – kitara
Dieter Petereit – bas kitara
Hermann Weindorf – klaviature, vokal
Produkcija
Passport
Seznam skladb
1. Palm tree song (4:16)
2. Ball the jack (4:30)
3. Bassic (3:17)
4. Earthborn (5:52)
5. New moon (4:10)
6. Allemande (4:35)
7. Leave taking (5:45)
8. Abakus (5:40)
9. Night Delighter (5:10)
