Emil And The Detectives : Agora

0 76

“Agora” je studijski prvenec prekaljenih in izkušenih glasbenikov oziroma slovenskega jazz in blues rock seksteta Emil And The Detectives, ki odzvanja kot bi bila z nami še vedno sedemdeseta.”

Založba: Samozaložba
Leto izdaje: december 2017
Produkcija: Emil And The Detectives
Dolžina albuma: 50.13 min
Zvrst; Jazz / Rock / Blues


Čeprav je tale izdelek zunaj od decembra 2017, je naposled le hvaležno priromal tudi v roke našega uredništva in si zasluži vso pozornost. Na prvi pogled sem menil, da gre za novi album zasedbe Emir & The Frozen Camels. No zmrznjene kamele so zamenjali detektivi, Emirja pa Emil. Točneje ime Emila in detektivov izvira zelo verjetno iz del otroške proze nemškega pisatelja Ericha Kästnerja. »Agora« (po Homerjevem izročilu bi to besedo prevedli v »shajališče«) je torej studijski prvenec mariborske zasedbe Emil And The Detectives.

»Agora« je skupek sedmih skladb,  ki pretežno stopajo po izročilu jazzrockovske fuzije, pri čemer ambiciozni jami naznanjajo odklone proti progresivnemu bluesu in rocku sedemdesetih, z zaznavnimi elementi psihadelije (zlasti obe daljši instrumentalni točki). Čeprav je osnovni pogonski motor in vizionar zasedbe vokalist in basist Rastko Zager, ki je prispeval vso glasbo na album »Agora«, vključno z besedili, pa pravzaprav daje končni artistični karakter temu glasbenemu dosežku, vsa šesterica soudeleženih. Vsekakor razgalja kitara veliko naklonjenost zasedbam belega blues vala s konca šestdesetih, ko so kraljevale zasedbe Cream, Ten Yeas After, Traffic, Fleetwood Mac v Peter Green eri, medtem ko prizemljujeta njeno električno rockovsko in bluesovsko nazobčanost na drugi strani električni klavir in saksofon, ki vzdržujeta na albumu izrazito jazzovsko premiso.  

Čeprav je lahko v občem seštevku ,kot glavna vpliva na oblikovanje karakterja zasedbe, šteti  blues in jazz (bebop, modalni jazz), so skladbe definirane z mnogo večjo medžanrsko razgibanostjo. Prvi skladbi, to je otvoritveni Fly Fly Fly, ki je sicer vokalna skladba, bi lahko pripeli nek oddaljen nostalgični progresivnorockovski moment sedemdesetih, potem pa postavi naslednja, kompozicija, to je najdaljša na albumu, skoraj 13, minutna Acqua Alta, kaj hitro stvari na svoje mesto. V prvem delu stoji v centralni legi solistično razbeljena in nenehno raziskujoča kitara, ki polni prostor nad počasi se kotalečim blues ritmom. Ta Instrumentalni jam »prelomi« v nadaljevanju vskok električnega klavirja, ki zapelje zgodbo v nedrja jazza, medtem ko pihala, z občasno modalno formo, markirajo kompozicijo ravno toliko, da ta zavoljo improvizacijskih vložkov, ne razpade , ter da zadržuje kompaktnost in sledljivost. Še bolj, kot Acqua Alta, je zanimiva Equinox , ki je skorajda eksperimentalno naravnana.  Tu se razgiba tudi ritem sekcija, občutek spontanega ter nepredvidljivega razvoja, pa naraste. Gre za najbolj zanimivo skladbo albuma, ki ji lahko brez težav nalepimo oznako purizma jazzrockovske fuzije in kjer nikakor ne gre preslišati niti igrive funk ritem vzmetnice.  Malibu Beach ohranja element šegavosti, čeprav se bend drži  čvrsto začrtanih jazzovskih smernic, v katerih znova dominirajo klaviature, pa vodilne fraze dodajajo tudi element glasbe sveta (world music), kar pomeni da je skladba med instrumentali, poleg sklepne Flora, najbolj kompaktna v aranžiranju in glasbena substanca v strukturiranju tudi najbolj jasno začrtana in otipljiva. Zaključna Flora nosi še več te t.i. »world music«  dostopnosti in simpatičnosti, v drugi polovici je podprta tudi s salsa ritmom, sicer pa v prvem delu deluje, zlasti zavoljo melodije saksofona, kot zaključni izhodni komad mjuzikla za film zrežiran leta 1960, ali kakšne jugonostalgične nadaljevanke (npr. »Grlom u jagode« (Na vrat na nos) ali/in »Pozorište u kući« (Gledališče v hiši)).

Island je vesela skladbica, kjer je vokal harmonično podprt celo z zvokom, ki spominja na vokoder. Modalne strukture klavirskih vložkov razgibavajo predvidljivi format te skladbe in ji dajejo element šegavosti. V sedemdesetih bi se takšna skladba  prav lahko predvajala na radiu. Blindness  se razvija v siju kabaretne šansone, kar v vokalnem oziru Rastku Zagerju skoraj bolje godi, kot v preostalih dveh vokalnih skladbah.

Sekstet Emil And The Detectives je ekipa prekaljenih rockerjev in starih, izkušenih mačkov, ki natanko vedo kaj hočejo in skrivalnic ne poznajo. Kar vidiš in slišiš, to tudi prejmeš. Rezultat tega je zelo iskren in poseben album, z sebi lastnim glasbenim karakterjem in prepoznavnim glasbenim dosjejem. To je definitivno zelo dobro, saj prinaša zasedba s svojo prisotnostjo, dodatno žanrsko obogatitev slovenskega glasbenega prostora. Fantje so glasbeniki, ki so z albumom »Agora« pravzaprav vskočili na časovni stroj in pristali z njim globoko v novem mileniju, saj igrajo in komponirajo na način, ki ga današnje generacije mladih glasbenikov ne poznajo, niti ne zaznajo več. Tople vode ne odkrivajo in ne prinašajo nobene glasbene revolucije. Le obilo zabave v studiu, ki kulminira tako v albumu stare šole, ki je najbliže eri rocka sedemdesetih.

Emil and The Detectives so torej spravili od sebe silno smel in lep prvenec, ki s svojo razgibanostjo prinaša ob poslušanju zabavno krajšanje popoldanskih uric, obenem pa zaradi svoje elementarnosti, organskosti, celo koncertnega odzvena ter naravnost povedano »neizbrušenosti«, razgalja, da je na njem kup odprtih iztočnic za artistično brušenje seksteta v prihodnje. Dve poti sta. Ali se bo skupina oprijela bolj definiranih aranžmajev (zadnje tri skladbe skladbi albuma), ali pa bo šla na polja, ki so bližje večji eksperimentalni usekanosti (obe najdaljši kompoziciji albuma). Zelo pomembno je, da bo z drugim albumom zacementirala sebi lastni artizem in potrdila vse to kar lahko slišimo na prvencu. Prav občasna predvidljivost (Flora, Blindness, Malibu Beach) oziroma zadrževanje v ležernem konformizmu preigravanja nekaterih, v svetu rocka in jazza, že dodobra preizkušenih fraz, lahko ob pretiravanju v prihodnje, zapelje nivo aranžiranja naproti nehvaležnim sferam generičnosti, kar lahko skupini prinese več škode, kot koristi.

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.0 / 10


Seznam skladb:
1. Fly Fly Fly
2. Acqua Alta
3. Island
4. Equinox
5. Malibu Beach
6. Blindness
7. Flora

Zasedba:
Rastko Zager – vokal, bas kitara
Dejan Pečenko – klaviature
Žarko Jankovič – kitara
Zdravko Zimič – saksofon
Igor Ambrožič – tolkala
Matjaž Sabolek – bobnih

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X