Envy Of None: Envy Of None

0 41

Založba: Kscope Records
Datum izida: 8. 4. 2022
Produkcija: Envy Of None
Dolžina albuma: 41.51 min
Zvrst: Art Rock
Ocena: 9.0/10


Envy of None je nova skupina v kateri sodelujejo Alex Lifeson (Rush), Andy Curran (Coney Hatch), Alfio Annibalini in pevka Maiah Wynne. Da. Alex Lifeson. In neverjetno je kako se lahko mnogokrat pripeti da je rezultat povsem nekdaj drugega od pričakovanj. Envy Of None so glasbena niša ki bo prej vzbudila zanimanje ljubiteljev skupin Depeche Mode ali Nine Inch Nails, kot Rush ali Coney Hatch. Gre za art rock izdelek močno oprt s poigravanjem elektronike, ki riše večkrat glavnino zvočne krajine, pretkano vpetimi zvočnim vzorčenjem, programiranjem, skratka potikanjem zvočnih zank. Nad vsem instrumentalnim jedrom se pne angelski vokal Maiah Wynne, ki dobiva tak ‘zalet’ tudi na podlagi same zvočne produkcije albuma, saj večkrat nagovarja, kot glas prihajajoč iz drugega sveta, onostranstva.

Alex Lifeson, daleč najbolj zanimivo ime v tem novem kvartetu, ni tuj tovrstnim konceptom glasbene evolucije. Četudi na tem izdelku pravzaprav v stilskem oziru vzporednic z njegovo matično skupino ni najti, je zahvaljujoč njegovi odprti glavi za preizkušanje novega, ikonska kanadska progresivnorockovska formacija, skozi leta delovanja, prešla skozi neverjetno zvočno in slogovno evolucijo s kakršno se lahko pohvali le redkokatera skupina, ki je vzniknila na sceni v začetku sedemdesetih, nemara le Genesis in Yes (v inkarnacijah z Jonom Andersonom). Alex Lifeson je v času delovanja skupine svoje glasbene izrazoslovje izpopolnil in razvil, kot le redkokateri drug kitarist, rock glasba pa je po zaslugi njegovih večkrat tudi na moč izzivalnih in inovativnih idej, preraščala v vedno nove in nove dimenzije progresivno glasbene transformacije. Kitara vpeta v glasbeno filozofijo četverca Envy Of None jasno naznanja, da Alexa ta kitarska zvočna pretanjenost in radovednost nikakor ni zapustila.

Na prvencu »Envy Of None« je skupno enajst skladb, ki se sučejo skozi variacije alternativnega, eksperimentalnega in sint rocka, ponujajo presenečenja na vsakem koraku in iščejo prožno vzmetnico nasprotja med mračnimi melodijami in finesami sodobnega popa. Neposrednih asociacij z Rush torej ni zaznati, a ko podrobno analiziraš Lifesonovo neverjeten občutek za biti v pravem trenutku na pravem mestu, kar se vpenjanja tonov tako v fraziranju, kot v nekaterih atmosferičnih ornamentih tiče, postane jasno kdo stoji za kitarsko igro albuma »Envy Of None«. Denimo uvod v Spy House za hip prikliče trike zadnjega Rush albuma Clockwork Angels, a odnese po nekaj sekundah obleka aranžiranja skladbo v povsem drugo ekspresivno dimenzijo.  

Vokal Maiah je definitivno eden največjih magnetov privlačnosti na tem albumu. Tudi v momentih, ki so posebej mračni, denimo v tkanju masivne zavese druženja elektronike in fraziranja v Dog’s Life (flirtanje z industrialom zna biti tu domače poznavalcem NIN ali Massive Attack), se vokal dviga nad vse z nekakšnim dotikom ezoteričnosti. Mariah te dejansko posrka s svojo čarobno vokalno krhkostjo. Torej. Tudi skozi najbolj mračne dele albuma, sije žarek. Prav ta moment intimnosti, ki tako subtilno, skoraj neopazno prodira v jedro skladb, nadgrajuje artistično raven točk, jim dodaja noto ekspresivne neulovljivosti in edinstvenosti ter na nek način dejstvo, da bolj iskreno od tega niti ne gre. Še posebej je intenziviran ta moment v točkah, kot sta Enemy ali Kabul Blues. Četudi kdaj deluje reč kaotično, ustvarja pevka Mariah vselej red.

Zaključna skladba albuma Western Sunset, ki jo je napisal Lifeson, je posvečena slovesu od njegovega preminulega Rush kolega, bobnarske ikone Neila Pearta. »Obiskal sem Neila, ko je bil bolan,« se spominja Lifeson: »Stal sem na balkonu in zrl v zahajajoče sonce in takrat našel navdih. Občutek ‘dokončnosti’, ki me je navdal ob opazovanju zahoda, je ostal ob meni, prisoten z menoj v celotnem procesu snemanja albuma. To je imelo pomen. V skladbi je ujeto perfektno razpoloženje, ki razelektri podobo albuma, potem ko ta prehaja skozi mnoge teksture… na nek način prepel način s katerim zaključiš knjigo.« Gre za krajši instrumental, ki sklene album. Akustični. Da. Na repu albuma. Lahko bi se znašla na Lifesonovem samostojnem albumu, kot tudi Rush albumu.

Ali bo »Envy Of None« dobil svojega naslednika ali ne niti ni pomembno. Afirmacija ideje je opravila svoje poslanstvo. Ustvariti nekaj drugačnega, preizkusiti nekaj kar je ostalo še nepreizkušeno in ustvariti izdelek, ki nosi izrazito premiso artistične posebnosti, tudi nepredvidljivega razvoja dogodkov in zategadelj nenehne privlačnosti. Zlasti ga morajo preizkusiti glasbeni razvajenci, ki iščejo zvočno in aranžersko pretanjenost zlaganja posameznih glasbenih drobcev v izzivalno artistično celovitost. Album, ki je na trenutke mračen in zahteva nekaj časa, da zleze pod kožo – torej pozornost in čas, bogato nagrajuje poslušalca. Pri vsem tem je otvoritvena Never Said I Love You skladba, ki je naravnost ustvarjena za predvajanje na radijskih frekvencah.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Never Said I Love You [04:06]
2. Shadow [03:21]
3. Look Inside [04:44]
4. Liar [03:13]
5. Spy House [02:23]
6. Dog’s Life [04:36]
7. Kabul Blues [03:12]
8. Old Strings [05:15]
9. Dumb [04:19]
10. Enemy [04:16]
11. Western Sunset [02:25]

Zasedba:
Alfio Annibalini – kitara, klaviature, programiranje
Andy Curran – bas kitara, sintetiziran bas, programiranje, kitara, spremljevalni vokal, stilofon
Alex Lifeson – kitara, mandola, banjo, programiranje
Maiah Wynne – vokal, spremljevalni vokal, klaviature


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki