Avtor: Urban Bolta
Fotografije: Urban Bolta
Kraj: Donington Park, Velika Britanija
Datum koncerta: 11.06.2009
Število obiskovalcev: 70000
Cena karte: 180€ (vikend karta)
Več kot enajst let je minilo, odkar so Faith No More odigrali (do tedaj) zadnji koncert – v Lizboni. Februarja letos pa je kot strela iz jasnega odjeknila novica, da bo po več kot desetletju premora tudi Faith No More stroj začel spet delovati, začenši s turnejo po stari celini. Mike Patton, Mike Bordin, Roddy Bottum, Billy Gould in Jon Hudson je postava, s katero so FNM krenili na pot in bodo celo poletje zabavali občinstvo širom Evrope. Gre za identično postavo, v kateri so leta 1997 posneli zadnji studijski album Album Of The Year in za časa katere so tudi prenehali z delovanjem. Takratni konec je bil sporazumen – glasbeniki so se posvečali vsak s svojim stranskim projektom, ni bilo več tistega zagona kreativnosti in volje do dela pod FNM blagovno znamko, tako da je bil konec neizbežen, kar pa je glavno, konec je bil tudi prijateljski, brez zamer. In ravno to dejstvo je bistveno, da so fantje ponovno stopili skupaj in odšli novemu izzivu naproti.
Download festival je tridnevni dogodek, ki svojo kroniko piše šele od leta 2003, a je medtem že prerasel v enega najbolj množično obiskanih festivalov ne samo v Angliji, pač pa tudi v svetovnem merilu. Festival se vsako leto odvija v Doningtonskem parku v osrednji Angliji, ki je znan tudi kot prizorišče dirk formule ena. Letos je Download potekal od 12. Do 14. junija in je gostil imena kot so ZZ Top, Whitesnake, Def Leppard, Mötley Crüe, Journey in Korn, če naštejem samo nekatera izmed njih.Organizator je za headlinerja prvega dneva potrdil FNM, da pa bi bila novica ob objavi še bolj bombastična, je dodal “opozorilce”, da bo šlo za prvi koncert v sklopu reunion turneje sploh! Nekaj časa je omenjena novica držala, a so nato FNM potrdili tudi nastop v Brixtonski dvorani dva dni pred začetkom festivala, tako da je bil naposled nastop na Download festivalu drugi na reunion turneji, vseeno pa prvi pred veliko množico – prostor Brixtonske dvorane namreč sprejme skromnih nekaj tisoč ljudi (da, to je tam kjer so AC/DC posneli spot za skladbo Thunderstruck in kjer je svoje live albume snemalo že veliko kozmopolitanskih imen rock’n’rolla).
Točno ob napovedanem času je pod odrom završalo! Na oder so prikorakale zvezde večera in začele igrati – za intro so priredili prastaro pesem Reunited, ki izstopa iz tipičnega Faith No More zvoka, a poslušalca kar ponese v koncert, polnega pričakovanja. Oder je bil odet v popolnoma rdečo barvo. Na vsaki strani sta bili zavesi, ki sta spominjali na gledališki ambient, za bobnarjem Mikom Bordinom pa se je razprostiralo ogromno rdeče ozadje v velikosti celotnega odra. Po intru pa se je začelo zares! The Real Thing je reprezentativna pesem banda.Miren začetek, posebno vzdušje, ki ga naredi temačen zvok klaviatur, vokal, ki se spreminja iz povsem umirjenega do jezno-grozečega in pa surova bas in kitarska linija, ki zarežeta globoko v poslušalčeva ušesa, vse skupaj pa je začinjeno z menjavanjem tempa. Super začetek! Sledil je prvi izmed hitov From Out To Nowhere, nato pa je napočil čas za prvi ogovor množice iz ust pevca Mika Pattna. Ta si je množico v svojem stilu malce privoščil in povedal, naj se ne menimo za današnji koncert, saj da so bili včasih boljši in lepši ter da nimajo dandanes več kaj za pokazati. In so nadaljevali – vsaka skladba me je bolj utrjevala v prepričanju, da gledam fenomenalen nastop, za katerega so bile potrebne kilometrske priprave. Vsaka sekunda nastopa, vsak gib na odru je bil živ dokaz za to trditev.
Ob gledanju bobnanja Mika Bordina se zdi bobnanje najlažji poklic na svetu. Že delno osiveli in plešasti Mike, ki pa na hrbtu nosi dolge “dreadlocke”, je pri zasedbi že od vsega začetka in kot tak zelo dojemljiv za Faith No More glasbo. Njegova posebnost je vsekakor levičarstvo, kar prinaša malček drugačno tehniko bobnanja. Basist Billy Gould, klaviaturist Roddy Bottum in kar v obleko odeti kitarist Jon Hudson so na odru dokaj statični – glede na žanr in vso energijo njihove glasbe seveda – s čimer pozornost avtomatično prenesejo na vokalista Mika Pattona – slednjemu to verjetno precej ugaja.V zvoku FNM ima bas kitara zelo pomembno vlogo, še več, strukture nekaterih del kar temeljijo na izredni bas liniji. Prav zaradi tega je Gouldov umirjen pristop skorajda malo presenečenje, ravno v živo namreč močna bas linija po pravilu naredi na poslušalca še močnejši vtis kot ob poslušanju na domači postelji. Mike Patton je frontman od glave do peta! Redko naredi kateri izmed vodij banda tak vtis name, kot ga je Mike na tokratnem nastopu. Malo je komuniciral s publiko, kot eden redkih (glede na frontmane drugih nastopajočih skupin) je ostal ravnodušen do morja ljudi pod odrom. Neozerajoč na okolico in dogajanje okoli sebe je opravljal svoje delo, kot bi bil v nekakšnem koncertnem transu, v katerega zapade med vsakim nastopom. Ves čas se prilagaja tempu igranih skladb, prvič energično skače po odru in krili z rokama, drugič sedi na monitorju, od časa do časa pa v roke prime palico, ki mu služi kot pripomoček pri gibanju po odru. Dokazal se je tudi v znanju jezikov, saj je v standardno izvedbo komadov vpletel španski in, če me spomin ne vara, tudi portugalski jezik. Je eden tistih, ki tudi brez nakladanja med skladbami s svojo karizmo in obnašanjem v trenutku pridobi obiskovalca na svojo stran.
Set lista je bila nekakšen prerez dosedanjega Faith No More delovanja, zastopani so bili prav vsi albumi, kanček več pozornosti od ostalih je bil deležen le Angel Dust (1992), ki med kritiki velja za glasbeni vrhunec skupine. Materiala iz dobe ex-vokalista Chucka Mosleya ni veliko, ampak resnici na ljubo ga tako ali tako ni bilo za pričakovati.
Glasba FNM je sestavljena iz tisoč in enega končiča, pišejo (pisali so) jo prav vsi člani, tako da je v njej najti vpliv heavy metala, funkyja, hard rocka, hip hopa, punka in eksperimentalnih oblik rocka, še najlažje pa bi jo definirali kot alter metal. Našli so pravo kombinacijo surove energije in skorajda pop melodike na drugi strani, kar jih uvršča v samo špico kreativnosti.Ravno zaradi te raznolikosti se lahko v njihovem zvoku najde marsikdo, če pa k temu prištejemo še angleško mentaliteto in neaktivnost banda v zadnjem desetletju, si lahko predstavljamo, kakšno norijo so s svojim nastopom povzročili fantje iz FNM. Publika je začela noreti in razgrajati že takoj ko je padel prvi težak riff, evforija pa je popustila šele po tem, ko so FNM že odigrali basovsko epopejo We Care a Lot, zapustili oder in je bilo jasno, da je koncertnega dneva konec. Izjemen nastop izjemnih glasbenikov in nepregledna množica obiskovalcev sta vsekakor pričarala popoln večer, ki ga bom še dolgo pomnil.
Fotografije: Urban Bolta
Setlista
1. Reunited 2. The Real Thing 3. From Out of Nowhere 4. Land of Sunshine 5. Caffeine 6. Evidence 7. Poker Face 8. Suprise! You’re Dead! 9. Easy 10. Last Cup of Sorrow 11. Midlife Crisis 12. Introduce Yourself 13. The Gentle Art of Making Enemies 14. Take This Bottle 15. Ashes to Ashes 16. Malpractice Play 17. Cuckoo for Caca 18. Be Aggressive 19. Epic 20. Mark Bowen —dodatek— 21. Chariots of Fire / Stripsearch 22. We Care a Lot
Galerija slik
