Še en popoln dan s Fates Warning (2012)!

ALEŠ PODBREŽNIK
0 61

“Ne bi si mislil, da me lahko po koncertih Cynic, Atheist in Pestilence na naših tleh preseneti še kaj. In potem takole za šalo napovejo, da v Orto bar prihajajo Fates Warning”

Lokacija: Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Datum: četrtek, 15.03.2012


Ne bi si mislil, da me lahko po koncertih Cynic, Atheist in Pestilence na naših tleh preseneti še kaj. In potem takole za šalo napovejo, da v Orto bar prihajajo Fates Warning. Čakaj malo, obstaja še kakšen bend s tem imenom, ali k nam resnično prihajajo pionirji progresivnega metala!? Ime, ki so ga med svoje vplive štela celo velika imena kot sta Mike Portnoy (ki je v nekem intervjuju celo povedal, da Dream Theater napačno pojmujejo kot očete žanra in da so to v resnici prav Fates Warning) in pokojni Chuck Schuldiner (Death)? Fates Warning so seveda le eni in Orto bar je pretekli četrtek na svojem odru gostil ameriške legende progresivnega metala, ki so žanr pravzaprav zasnovali. Po valu navdušenja, ki ga je sprožila napoved koncerta bi bilo precej smiselno pričakovati, da bo koncert prestavljen na kakšno večjo lokacijo, ki bi si jo bend tipa Fates Warning vsekakor zaslužil. A kljub majhnosti koncertne dvorane se Američani na to niso preveč ozirali, publika pa je poskrbela, da bend svojega prvega (in upam, da ne zadnjega) koncerta pri nas ne bo pozabil.

Zastor je padel z introm Disconnected (Part I) in na oder Orta so se drug za drugim prebili Bobby Jarzombek (bobni), Frank Aresti (kitara), Joey Vera (bas), ustanovitelj Fates Warning Jim Matheos (kitara) in vokalist Ray Alder ter navdušeno publiko pozdravili z Disconnected klasiko One. Od prvega potega po strunah je bil zvok kot iz škatlice in ne spomnim se, da bi nastopajočemu bendu v Orto baru kdajkoli uspelo nastaviti tako popoln zvok. Tega je četrtek odlikovala neverjetna toplina, kristalno čista jasnost in, ko je bilo to potrebno, rušilna agresivnost in surovost. Vsak inštrument je dobil svoj prostor, sleherna kitarska linija je bila slišna brez težav, bobni so bili glasni in jasni, bas pa rožljajoč in globok. Skupaj s toplim Alderjevim vokalom so sestavili eno popolno celoto, ki je objela dvorano in prisotne zavila v v oblak glasbene čarovnije. Matheos je kot večinski pisec glasbe unikaten avtor in kitarist, saj svojih komadov ne gradi na drkajočih petminutnih solažah (pomežik Petrucci) temveč je sposoben napisati v osnovi preproste rife, ki pa so tehnično še vedno zastavljeni izredno kompleksno. Matheos pa je v navezi z Arestijem »tour de force« kitarska dvojica, ki si je ob pravih trenutkih za šalo podajala sapojemajoče solaže. Tako Matheos kot Aresti izmenjaje skrbita za ritem in lead linije, ki so odigrane brezhibno, oba pa resnično zablestita, ko svoje enoglasne linije podata v »trademark Fates Warning« harmonijah. Tudi ritem sekcija je sekala kot za stavo! Čeprav bo Mark Zonder najverjetneje vedno pojmovan kot »the« bobnar skupine pa je Bobby Jarzombek z lahkoto stopil v zares velike čevlje. Ob opazovanju njegovega bobnanja si se zlahka kar izgubil med vsemi prehodi in potmi bobnarski palčk. In to na bobnarskem setu, ki je za polovico manjši od setov večine metal bobnarjev (a ne Portnoy). Energija pa je z odra sevala predvsem po zaslugi neverjetnega Vere, ki je na odru žarel z noro karizmo, obenem pa prste po basovskih strunah sprehajal s peresno lahkostjo in prepričljivostjo. In bil zaradi tega večkrat deležen iskrenih ovacij publike, Alder pa je publiki večkrat navrgel »Joey likes you!« Kljub prehladu in težavam z grlom se je tudi Ray Alder odrezal fantastično, sleherno vokalno linijo je odpel na moč srčno in prepričljivo, vokalno predstavo pa je uspel nabiti z močnimi emocijami. Neverjetno je bilo slišati s kakšno lahkoto je Rayu uspela interpretacija odličnih besedil in čeprav visokih linij ne zmore več (in jih je spretno prilagodil svojim današnjim sposobnostim) je njegov vokal še vedno mogočen, čuten in sposoben dramatične predstave, ki bogati že tako bogate Fates Warning. Aresti je z izdatnimi back vokali (ki so dokazovali, da je tudi Frank fantastičen pevec!) izjemno lepo vokalne linije le še povzdignil v nebo. Mnogo prehitro smo se morali po uri in štirideset minut po čudoviti izvedbi Eye To Eye, od Fates Warning posloviti.

To je bilo grenko slovo, a priča smo bili resnično prelepemu koncertu, ki so ga v brezhibni maniri izpeljali mojstri svoje obrti. Izredna predstava benda in energična publika sta faktorja, ki sta poskrbela za to, da so stene Orta pretekli četrtek doživele verjetno najboljši koncert svoje kariere. Nikoli mi ne bo jasno, kako je možno, da so Fates Warning tako kriminalno spregledan bend medtem, ko njihovi stanovski kolegi Dream Theater polnijo dvorane za tisoč, dva tisoč ljudi, a taka je pač usoda. Kančka dvoma pa ni, da so Fates Warning progresivni metal »par excellece«, ki mu ni para. Upam, da se Jimova namigovanja o novi plošči uresničijo kmalu. In, da jih še kdaj prinese v naše kraje.  

avtor: Rok Klemše
fotografije: Aleš Podbrežnik


Setlista:
1. Intro/One
2. Life In Still Water
3. A Pleasant Shade of Gray: Part III
4. Outside Looking In
5. Down to the Wire
6. Heal Me
7. Still Remains
8. Another Perfect Day
9. The Ivory Gate of Dreams: IV.Quietus
10. A Pleasant Shade of Gray: Part XI
11. The 11th Hour
12. Point of View
13. Through Different Eyes
14. Monument
— dodatek —
15. At Fate’s Hand
16. Eye to Eye

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X