Samozaložba
Datum izida: 11. 12. 2020
Produkcija: Andrej Maver & Feedback
Dolžina albuma: 41.19 min
Zvrst: Jazz-Rock Fusion/Art Rock/Blues
Ocena: 9.5/10
Feedback so ena redkih slovenskih skupin, ki preigrava naravnost povedano jazz rock fusion in ne le to. Izdaja seveda tudi albume. Feedback, ki so v letih 2008-2009 nanizali EP in kar tri studijske albume, čemur je sledil leta 2013 še album »Skrivnost«, so skupina, ki ohranja zvestobo svoji glasbeni viziji. V tem, da so v enem letu izdali dva studijska albuma, znajo biti celo edinstveni v celotni zgodovini slovenskega rocka. Skupina, ki si je v do tega dne sicer privoščila najdaljši premor med dvema albuma, deluje ves čas v nespremenjeni postavi in ima pod kontrolo vse stvari. Med drugim izdaja in snema sama svoje albume in tudi sama bukira svoje koncerte. Feedback so torej oreh ne le s trdo lupino, pač pa tudi trdim jedrom. Mar ni takšna artistična svoboda nekaj najlepšega? »Indie« in »D.I.Y.« ekipa v pravem pomenu besede.
V glasbenem smislu ustvarjajo Feedback glasbo, ki je vsekakor edinstvena in jim odpira vrata na sleherni oder bodisi jazzovskega, bodisi progresivnorockovskega in celo bluesovskega značaja sveta. Zakaj? Ker gre za vrhunski vse-instrumentalni kvartet z edinstveno glasbeno karizmo in značajem. In to tujina nagrajuje. Ker je realnost biti slovenska jazz in rock zasedba, pač svoje vrste križ, je kaj takega težko realizirati, vseeno pa so Feedback s svojo prisotnostjo v vseh ozirih izjemna popestritev vsakršnega glasbenega utripa. No v širšem diapazonu skupin, ki bi posegale po tako izklesani paradigmi instrumentalne jazzrockovske fuzije, kjer se čutijo tudi elementi bluesa, pa jih pri nas pravzaprav ni. Feedback vzdržujejo tudi z novim albumom danes v Sloveniji, vsaj po artističnem značaju, največjo povezavo s tistim, kar sta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ustvarjali zasedbi Izvir in Predmestje. V navezo s Feedback je izmed aktivnih slovenskih zasedb mogoče prišteti tudi idrijske Divje jezero in ljubljanske Moonlight Sky, potem pa pametnih asociacij skoraj zmanjka.
Velika prednost Feedback je v tem, da je ekipa štirih glasbenikov oziroma postava skupine od vsega začetka njenega delovanja nespremenjena. Sedemletni premor med novim in prejšnjim albumom je dolga doba. V tem obdobju je bil med člani kvarteta še najbolj na očeh javnosti kitarist Matej Magajne, ki se je aktivneje vključeval v sodelovanje z Bakalina Velika in bolj bluesovsko naravnanimi Poltrona Express.
Feedback so dejansko fenomen. Miloš Leban, Andrej Maver in Matej Magajne igrajo skupaj že najmanj iz sredine devetdesetih, basist Andrej Klavžar pa se jim je priključil 2004, ko so prerasli v kvartet. Želim povedati, da se poznajo do potankosti in da so vrhunsko medsebojno uigrani. In ker so perfekcionisti, recimo kar zvočni puristi predani analognemu signalu, so tudi novi album posneli po vzoru koncertnega nastopa v studiu. Pretežno vse v prvem poizkusu. Tudi to ni več skrivnost, da nastaja njihova glasba praviloma iz skupnih jamov. Uporabljajo instrumente, ki so na prelomu šestdesetih v sedemdeseta postavili glasbo na rockovski zemljevid sveta. Sem sodijo mdr. Rhodesov električni klavir in Hammond orgle z Leslie ojačevalnikom (npr. Procol Harum niso več mnogo stran), Magajne, ki igra v celoti brez trzalice, pa velja med kitaristi ne le v našem prostoru, pač pa širše, za velikega posebneža. Navržem le to, da igra na kitaro, kot je to počel Albert King, ali to počneta Eric Gales ter Coco Montoya. Mladenič poseduje izjemno kontrolo, pri naglaševanju tonov, pri čemer dosega njegovo solistično izrazoslovje pravzaprav brezmejni spekter. Tudi ko ponovi določen ton, bo ta vselej odzvenel drugače. Magajne je v tej vrlini gotovo eden največjih kitarskih “feelingašev” pri nas. Zato je pretanjeni mojstre kitare že davno tega odvrgel iz svoje levice (!!!) trzalico.
Ni kaj. Malo več kot 41 minut igralnega časa potrjuje, da je skupina znova v polnem iztržku uživala, ko je snemala novi album. Šegave in hudomušne medigre ter iskrivih virtuoznih potegavščin znova mrgoli v izobilju. Bend znova potrjuje izredno spretnost pri zagotavljanju izjemne dinamike in pretočnosti dogodkov na albumu. Glede na to, da je jedro glasbenega izrazoslovja improvizacija, gre pričakovati, da so Feedback dokaj težka kost za glodanje. Pa ni tako. So presenetljivo dostopni za vsakogar. Album kot celota nagovarja od prve do zadnje sekunde igralnega časa navdušujoče. Zato se tudi ekspresno obrne in ko se izteče, z veseljem ponoviš ukaz »predvajaj«. Navkljub temu, da govorimo o albumu jazzrockovske fuzije. Je namreč briljantno uravnovešen. Razmerje poslušljivih struktur z dražljivimi in raziskujočimi trenutki solo akrobacij je idealno razporejeno.
Album se odpira milo nežno, kulisa Hammonda gradi prostor za solo kitarski vložek, ki z melodijo poglablja mistično vzdušje, skladba pa se imenuje »Balada za Meliso«. Že sama uvodna in mila “Balada za Meliso” postreže z izredno toplo, organsko žametasto zvočno globino, ki ji je zapisana zvočna krajina produkcije tega izdelka. Takoj za njo sledi »Tiskarski škrat«, ki nosi šegavi folkovski vodilni (harmonizirani) ornament in kjer se solistično razmahnejo tudi Hammond orgle. Ljubki moment albuma bi lahko brez težav dosegel tudi frekvence radijskih postaj. Izjemno čutnost in kemično zaznavanje razkažejo Feedback v ‘botanični’ »Škrlatnordeče mrtve koprive rastejo za živo mejo«, v katero se prikrade več bluesovskega sentimenta. Ta rastlina sicer nima prav nobene povezave z navadno koprivo, razen v tem, da je prav tako zdravilna in užitna (razganja jo od C-vitamina in železa). V tej skladbi razkaže skupina izjemno mehkobo in prožnost in kemično zaznavanje, ko odmerja in niza svoje artistične poteze. »Gilgameš iz Uruka« je trenutek albuma, ki v komponističnem oziru najbolj delikatno in na enem samem mestu oriše samoraslo in samoniklo glasbeno avro skupine. Združuje muzikalno in eksperimentalno naravo zasedbe Feedback na najbolj posrečen način. Vsebuje izredno privlačen vodilni motiv, ki gradi mistični uvodni del. Bend se posebej adventivno in z žarom razživi ter razstreli v točkah, kot sta drveča in funky »Modni razmak« in »Ajde, gremo« z dejansko konotacijo »prerijske ježe« (vodilni motiv/ritem) ter jazzovsko konkretno »našopirjenim« osrednjim delom. Najbolj razgibana skladba albuma je »Golobradi momci«, kjer je tudi vsebnost elementov jazza izdatneje poudarjena. Da. Uganili ste. Je najbolj »razrahljana« in »razgibana« skladba albuma. Bend spusti v ospredje v zadnji tretjini skladbe tudi ritem sekcijo, da se solistično raztelovadi, preden zaigra v zaključku še enkrat njen vodilni motiv. Na rep je dodana skladba »Sladko, slano«. Gre za izgubljeno skladbo, ki je bila posneta že leta 2012. Od preostalega materiala odstopa. Zelo dobro bi funkcionirala kot izhodna/zaključna skladba glasbene podlage za film. Nosi blago konotacijo psihadelije, ki jo do polovice poglablja posneti govor s sporočili, ki jih boste povezali v smiselno celoto le najbolj pogumni. Ob dimu špinela dobre domačice.
Na vsem tem godi izjemno živa zvočna slika produkcija in njena trodimenzionalna globina, ki izžareva med poslušanjem občutek koncertnega nastopa. Čutiš »globinsko« postavitev instrumentov. Na koncertih pa so Feedback itak najmočnejši. Bend razgali svoje analogno srce znova kot na dlani. Globlje od tega ne gre. Glede na izkušenost in prekaljenost ekipe, to niti ne preseneča. Fascinantno pa je spoznanje da so se Feedback resnično ubadali z detajli in na novem izdelku dostavili znova tisto kar jih od nekdaj krasi. Vrhunsko magijo, ki jo poganja kemično učinkovanje vezi med člani kvarteta. Pristopili so tako čutno in z mehkobo, kot tudi intenzivno in goreče strastno. Spoj enega in drugega principa je naravnost očarljiv. Kvartet se vrhunsko zaznava in fenomenalno sporazumeva v najrazličnejših glasbenih figurah in ritmičnih ključih. Visoko pronicljiva prožnost in reakcijska odzivnost kvarteta v tako razgibani glasbeni krajini je na trenutke dihjemajoča.
Feedback so s svojim petim albumom enkrat več potrdili, da so svojevrstna in edinstvena glasbena štorija. Daleč od tega kar veleva sicer zabavni in diskutabilni naslova albuma. Težko jim je najti vzporednice. Če bi se ozirali tja v sedemdeseta, recimo je možno najti kakšno skupno vibracijo s prvencem zasedbe Camel, ali Santana stvaritvami zgodnjega obdobja. Iztrošeni in predvidljivi fusion vzorci« te preprosto zapeljejo, začarajo in očarajo in začarajo. »Feedback« ostajajo v tem kar počnejo veliki mojstri svoje glasbene obrti in malokdo jim je enak. Pri nas ga ni. Fantje so spravili skupaj še en visoko privlačen vse-instrumentalni izdelek, ki je zrelostna nadgradnja preteklih dosežkov. Znova ga uteleša tista velika imenitnost in pretanjenost skupine, v doseganju velike spravljivosti med kompleksnostjo in muzikalno nalezljivostjo. Nebula je rojena. Dobrodošli znova doma fantje!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Balada za Meliso (03:43)
2. Tiskarski škrat (03:36)
3. Modni razmak (05:28)
4. Gilgameš iz Uruka (04:28)
5. Ajde, gremo (5:23)
6. Škrlatnordeče mrtve koprive rastejo za živo mejo (04:25)
7. Golobradi momci (09:29)
8. Sladko, slano (04:29)
Zasedba:
Matej Magajne – kitara
Miloš Leban – Rhodes električni klavir, Hammond orgle
Andrej Klavžar – bas kitara
Andrej Maver – bobni
