Izvajalec: Viron
Založba: Metal Heaven
Izid: year
Ocena: 3.5/5
“Ferrum Gravis” ali “težko železo”, drugi album nemških metalcev Viron, je v današnjem času izgubljena igla v senu. Le od kod so se ti fantje vzeli? Igrajo namreč “heavy metal” primordialno – razvojne varietete iz katere so se kmalu razvile ostale zvrsti tega žanra. Že sam naslov Viron prvenca “N.W.O.G.H.M” je pomenil “sumljivo old school” indico, da o vsebini niti ne govorimo.
Izreden je občutek, ko vstaviš tak album v CD predvajalnik, ne glede na njegovo starokopitnost in klišejskost, saj deluje sveže in navdahnjeno, ob čemer pa tudi občutek, da poslušaš nekaj “drugačnega” ali “novega”, nikakor ne izostane. Neverjetno je kako lahko občutki varajo. Poslušaš namreč staro in obglodano do kosti. A vžiga!
Pri Viron gre v bistvu za revitalizacijo izumov z začetka osemdesetih. Vse je odigrano po 25. letih danes veliko agresivneje in tehnično za nekaj stopnic na višjem kakovostnem nivoju. Produkcija je “old school”, s precej kontrole na kitarskem riffanju, ki mu je tako odstranjen del resničnosti. Tu se zato prebije bas linija v ospredje in z melodijo polni luknjo. Kitari sta harmonizirani maksimalno. Kjer je le mogoče pobegneta v ultra melodične dramatične tercetne zavoje in “pretrzata” riffe. Viron se poslužujejo izdatno dvojne bas stopalke, kar ni ravno “old school” in kjer se temu približa riffovski shredding, usmerjen na nesramni pol ton zavoj ali vzklike tolp v refrenih (Liberator, Playground For Billions), delujejo celo razgaljeno ameriško “old school speedmetalsko”. No občutek za tvorbo drama tercet je izreden in močno prisoten, tako da nemške tevtonike ni mogoče preslišati. Sploh pa prevesi jeziček na tehtnici v prid, da je z nami evropski bend melodični vokal, ki je želeno obskuren, a daleč manj poguben in strupen od starinarnice raznih Helstar, Fates Warning ali celo Forbidden, torej izrazito leži v klasično melodičnih vodah . V njem je kanček Klasua Meineja (Scorpions), v visokih ekstremih Roba Halforda (Judas Priest), v edini baladi albuma War, pa pride do izraza izredna čutnost, ki jo vodi popolnoma spremenjen vokalni pristop, kateri se nevarno približuje tistemu Hansija Kurscha (Blind Guardian). Torej pri Viron je izpostavljen epski naboj, ki ne pozna pretiravanja “power metal” bendov Evrope.
Skupina nosi občutek za tvorbo refrenov popadljivih melodij, ki spravijo poslušalca takoj v pogon. Liberator je odličen ubijalski štikl, ki načne ta album, še bolj pa je presenetljivo nadaljevanje s skladbo On The Run, ki poseduje v svojem refrenu enega najbolj tipičnih “old school” štosov pompoznosti in pogubne drame, ki so recimo dali novemu britanskemu valu pred skoraj 30 leti prepoznavni zaščitni status. Srednji akustični interludij z umirjenim vokalom in vibratom, ki mu je dodan, oriše celo smernice z evropsko/ameriško navezo Demons & Wizards. Prednost je, da Viron kljub predvidljivosti in uporabi prežvečenih form najdejo prostor za duhovito izmenjavo vodilnih riffov, sunkovito pretočnost motivov, skladno zabeljenost z srednjimi instrumentalnimi deli, ki jih krasijo perfektno odrožljane solaže in pestrost razpoloženjskih stanj tako, da nosi “Ferrum Gravis” visoko stopnjo dinamike, resničnosti in s tem privlačnosti. Posebna skladba je tudi zaključni, skoraj 12 minutni ep Sniper, ki je novodobni poizkus hoje po sledovih Rime of the Ancient Mariner (Iron Maiden), a v rokah Viron.
“Ferrum Gravis” deluje bolj variabilno od sicer odličnega prvenca “N.W.O.G.H.M.”, z njim Viron še širijo svoj glasbeni domet, ki raziskuje korenine zlatih časov heavy metala.
Zasedba
Alex Stahl – vokal
Thilo Feucht – kitara
Roger Dequis – kitara
Ingmar “Inge” Holzhauer – bas kitara
Andreas “Neudi” Neuderth – bobni
Seznam skladb
1. Liberator (5:53)
2. On The Run (5:40)
3. The Isle Of Man (6:29)
4. War (4:34)
5. Beyond The Gates (4:48)
6. Metal Ball (6:17)
7. Playground For Billions (6:45)
8. Led Astray (5:08)
9. Sniper (11:40)
