Flying Colors: Third

0 104

“V preko 66. minutah, kot jih je nanizal novi album, so Flying Colors postregli z vrhunsko glasbeno retoriko, kjer ni niti enega samega samcatega trenutka, ki bi kradel poslušalcu čas”

Založba: Mascot Label Group
Datum izida: 04.10.2019
Produkcija: Flying Colors
Dolžina albuma: 66.08 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.5 / 10


Flying Colors je kvintet petih izjemnih glasbenikov, ki ne potrebujejo pretirane uvodne predstavitve. Na hitro jih naštejmo, saj bo prav zato lažje izpeljati preostanek tega članka. Neal Morse (klaviature), Steve Morse (kitara), Dave LaRue (bas kitara), Mike Portnoy (bobni) in Casey McPherson (vokal). »Third« je, kot pove naslov albuma, tretji studijski dosežek te zasedbe. Istoimenski prvenec je izšel leta 2012, tega je dve leti kasneje nasledil »Second Nature« (2014), pet let pa je še preteklo, da smo dobili naposled še tretji del zgodbe o tej skupini.

Ti možje se zelo dobro poznajo med seboj. Neal Morse in Portnoy tičita v glasbenem oziru že vrsto let skupaj kot rit in hlače, saj Portnoy obvezno bobna pri Morseovih studijskih novostih in teh ni malo. Obenem sta se pred kratkim reaktivirala znotraj znova delujočih Transatlantic. Steve Morse in Dave LaRue sta dobra stara The Dixie Dreggs pajdaša. Ob vsem tem gre za tehnično brezhibno podkovane glasbenike, ki ob tem, kot posamezniki, gojijo sebi lasten zvok in slog igranja instrumentov. Ker nenehno igrajo in snemajo, vseskozi vzdržujejo tudi kreativno formo na visokem nivoju, to pa velja tudi za nenehno visoko idejno pronicljivost, ki spremlja njihove kompozicije.

V žanrskem oziru delujejo Flying Colors, kot vrste podaljšanega ameriškega odgovora na neo-progresivne rock zasedbe, ki so se, navdahnjene nad likom in delom Genesis, pojavile na otočju Velike Britanije v devetdesetih oziroma konec osemdesetih, pri čemer bo glasba Flying Colors kaj hitro zelo domačna ljubiteljem klasičnih Kansas. Flying Colors razvijajo svojo samoniklo avtorsko izpovedno držo in dejansko je zanimivo to, da se vložek vsakega izmed petih članov znotraj glasbenega telesa te skupine, manifestira enakovredno in v prelepem ravnovesju do ostalih gradnikov zvoka (in sloga).

Bend je do tega dne spravil od sebe najbolj ambiciozno delo. Pet letni premor je odlično del. Produkt tega je album odlične fuzije, ki črpa iz klasičnih del pionirstva simfo-progresivnih zasedb (Kansas, Gentle Giant, Yes), neo-klasičnih prijemov aranžiranja, izjemne muzikaličnosti, ki je podedovana od obsesivnega najstniškega poslušanja The Beatles, pa tudi zgodnjih Queen. Posebno noto samoniklega značaja, dajeta skupini kitarist Steve Morse, z na miljo prepoznavnimi kitarskimi harmonijami, ki spremljajo njegovo markantno soliranje ter njegovo opremljanje prehodov z okrasnimi motivi ter na drugi strani vokalist Casey McPherson, ki se je glede na prvenec, v vokalnem oziru še izdatneje razmahnil in kot vokalist izkazuje izredno zrelost. Poseduje namreč prepoznavno barvo, s posebnim »vibratom« opremlja oziroma kontrastira vokalne linije in skladbe lahko prav zaradi njegovega vložka, pridobivajo tudi na teatralni temačnosti.

Album se odpira z navito The Loss Inside, ki se opira na izrazito kitarsko fraziranje, le to nasledi teatralna More z mračnim refrenom. Tretja skladba Cadence je pravo razodetje plutja k prvinam klasičnega simfonično progresivnega rocka sedemdesetih, z epskim refrenom ter odlično podprtostjo z vokalnimi zborovskimi harmonijami. Izjemno pečatni refren jo spremlja in kipeči pozitivizem. Za Love Letter, eno najbolj nalezljivih skladb albuma, se imajo Flying Colors pri navdihovanju neposredno zahvaliti The Beatles. The Guardian odnese prvo mesto v ujeti epski bombastiki in izredno pečatni navezi kitica – refrenski napev, ki hipoma zleze v ušesa. Komad, ki ga bodo feni hitro vzeli za svojega. Last Train Home velja za osrednjo kompozicijo tega albuma in poleg sklepne Crowl za eno najambicioznejših del albuma »Third«. Klasična progresivnorockovska poslastica, ki se jo preprosto pričakuje od takšnih asov ter skupine same. Gotovo prvi vrhunec albuma (drugi vas čaka na repu albuma z izjemno »dramo vseh dram« Crowl). V šegavi pop-jazzy-blues »nagajivki« Geronimo, bi se našli kaj hitro tudi člani kakšnih Steely Dan ali Toto. Absolutno nepričakovani, a izredno zaželeni odklon albuma, ki pa postreže še en pompozni refren. Balada You Are Not Alone se v verzih dotika razdejanja hurikana Harvey, ki je pred leti pustošil po McPhersonovem kraju Austin.

»Third« je v vseh pogledih odličen album. Po idejni razgibanosti in po izredno dovršenih in izdelanih aranžmajih. V to je šlo, glede na izredno vpetost članov kvinteta v druge skupine in projekte, dvomiti, vendar pa je sleherni dvom povsem odveč. Odlična studijska tovarišija, vrhunsko sožitje vseh gradnikov zvoka, izjemno dopolnjevanje v nenehnem teatru velike medsebojne idejne izzivalnosti, kot tudi samem prepletu izvedbenega karakterja, ki ga spremlja izvrstno kemično zaznavanje. Na »Third« se je znotraj studia zložilo vse v idealno sliko! Flying Colors nenehno navdušujejo z neverjetno uravnovešeno držo med izjemno muzikalično nalezljivostjo ter tistim po kar prihajajo vedno znova in znova seveda progresivnorockovski navdušenci. Izjemna pestrost kombiniranja slikovitih pasaž, križanje nenadnih prelomov v ritmičnih teksturah, pa obenem nenehno vzdrževanje rdeče niti v pletežu preklopa med vodilnimi motivi. Avanturizem eksperimentov čudaštva in avantgarde absolutno odpade. V preko 66. minutah, kot jih je nanizal novi album, so Flying Colors postregli z vrhunsko glasbeno retoriko, kjer ni niti enega samega samcatega trenutka, ki bi kradel poslušalcu čas, pač pa ravno nasprotno. Nagovarja z izjemno grabežljivostjo, ki drži poslušalca  v nenehni napetosti, vseskozi čvrsto ob sebi in ko se album sklene, res ni težko znova sprožiti ukaz »ponovi« na gramofonu (oziroma CD predvajalniku).

avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. The Loss Inside (5:51)
2. More (7:10)
3. Cadence (7:40)
4. Guardian (7:11)
5. Last Train Home (10:32)
6. Geronimo (5:20)
7. You Are Not Alone (6:22)
8. Love Letter (5:10)
9. Crawl (11:14)

Zasedba:
Casey McPherson – vokal, kitara
Neal Morse – klaviature, spremljevalni vokal
Steve Morse – kitara
Dave LaRue – bas kitara
Mike Portnoy – bobni, tolkala, spremljevalni vokal

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X