Avtor: Aleš Podbrežnik, Sandi Sadar Šoba
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Datum koncerta: 22.08.2007
Število obiskovalcev: 1508
Cena karte: 150.000
Letošnje leto je ponovno dokazalo, da se lonček lahko odpravlja po zvrhano skodelico vode toliko časa, dokler se kje ne zalomi in se lonček ne razbije. Avstrijski festivalski lonček, z razliko o nekaterih manj uspešnih, o katerih smo vam že poročali, se zaenkrat polni iz gejzirjev preverjene germanske natančnosti in zagotovljenega uspeha, nedavni vrhunec pa naj bi zagotovil nedavno zaključeni FreQuency festival. Napovedana lista nastopajočih je, poleg manj znanih indie pop imen, obljubljala tudi imena glasbenih skupin z renomejem, ki se polivko popovstva ne polivajo niti v svojih najbolj norih sanjah. Denimo TOOL, pa NIN in še bi lahko naštevali … Radovednost je terjala pač tudi našo udeležbo na prizorišču nove koncertne Meke, Medine ali pa Jeruzalema.
Kraj, na katerem so včasih brneli in rohneli avtomobilski dirkalniki, formule in podobne zverine, so organizatorji, tokrat že sedmič, postavili dva velika in mali (Open Minded ali Talent) oder in ponudili plejado več kot petdesetih skupin z vseh vetrov, za adrenalina željne pa tudi Bungee vrvico in obilico krajev za temeljito izpraznitev vaše denarnice, a o tem malo kasneje … Na popotovanje v kraj ob mestu Salzburg, se je odpravila tudi karavana dvaintridesetih Slovencev, ki smo svoja življenja zaupali veščim rokam šoferja najetega mini busa največjega in najbolj veščega ponudnika koncertnih užitkov na tujem – podjetja Koncerti.net. Po malo več kot šestih urah relativno udobne vožnje so kolesa avtobusa oddrobila še zadnjih nekaj kilometrov štiristo kilometrske poti in kmalu smo se lahko seznanili z zanimivim fenomenom oberkrajnerske kulture – brez pretiranega pritoževanja so zmožni relativno disciplinirano zmožni stati v dolgih vrstah tudi ure in ure dolgo. Ko smo le prišli do svojih zapestnic, s katerimi so nam odredili količino svobode gibanja pred in za odri, predvsem pa: s katerimi smo se lahko, rahlo utrujeni, odpravili postaviti naše šotore v kakem od dveh za to določenih šotorišč, smo le prestopili vrata našega kampa, ki naj bi nam nudil vso toplino in gostoljubje v naslednjih štirih dneh našega festivalskega bivanja.
Prišel je večer in nato noč, v kateri je nekaterim kronično primanjkovalo alkohola ter adrenalina, drugim, nekoliko bolj umirjenim, pa zaradi prvih predvsem spanja. Jutranja budnica se je začela za nekatere že ob treh zjutraj, svoj gnev nad tropom juvenilnih alkolizirancev in plemena njihovih simpatizerjev pa je bilo možno hladiti le s toplo mislijo na dvig festivalskih zastorov naslednji dan ter na začetek glasbene okupacije čutil. Noč se je tako nekako za silo le dalo krajšati.
DAN 1: RAZOČARANJE ZA DOBRO JUTRO ALI “TOOL SIND ABGESAGT!”
Jutranje svitanje se je spustilo na šotorišče salzburškega Babilona in po jutranjem tuširanju, za katero ni vredno zgubljati besed, da smo ponovno stali v discipliniranih vrstah, ki so bile dolge kot pred pekarnami v času najhujše lakote, se je prilegel krepilni zajtrk in jutranji posvet o tem kaj in na katerem odru se bodo dogajali najzanimivejši nastopi, je bil čas za menjavo običajnih majic s koncertnimi. Po tem pa tečaj nemščine. Snov: pomen besede abgesagen. Pridušeno šepetanje in diskusije je bilo slišati že prej, a prvi, s pogledom na majico z napisom TOOL opogumljeni mimoidoči je potrdil najbolj črne in pesimistične slutnje – TOOL so odpovedali nastop na letošnjem Frequencyju. Razlog: Maynard naj bi zbolel in ostal brez glasu … Po odpovedanem obisku bivšega frontmana skupin Soundgarden in Audioslave, Chrisa Cornella, je svoj delež razočaranja prvemu dnevu dodala skupina, zaradi katere se je večina tudi odpravila na bivakiranje v Salzburg! Da pa so organizatorji ljudje neizmernega razumevanja in posluha za množice mladih, so dokazali z gesto, s katero vrnejo stroške nakupa vstopnice vsakomur, ki gre pravico terjati k vhodu do desete ure zvečer. Mamljivo, a kaj ko nam je prevoz odšel neznano kam ter nam je bila vrnitev zagotovljena šele v soboto, tri dneve kasneje …Zato smo se odpravili proti vhodom na prizorišče, kjer so nas varnostniki ob enih temeljito pregledali ter nas blagovolili spustiti po pobočju hriba proti z asfaltnimi zaplatami proge in garaž prepredenem kompleksu nekdaj mogočnega dirkališča.
Koncertno dogajanje so organizatorji razdelili na dva glavna odra. Race Stage ali glavni osrednji prostor ter na nekoliko manjši Green Stage, ki pa ni bil zanemarljivo majhen. Tretji prostor, na katerem so svoj dušni mir iskali ljubitelji elektronike ter eksotičnih zasedb (mimogrede: na tem koncu so nastopili tudi hrvaški Overflow in naturalizirani bosanski Slovenci, Emir&The Frozen Camels) – Open (Minded) Stage. Ker je domala nemogoče verjeti v princip, da je možno videti vse in ob tem celo uživati, sem si za kraj svojega festivalskega “uživanja” s prijetnim spremstvom izbral Race Stage, drugi del ekipe pa je odšel na obleganje Green Stagea.
RACE STAGE:
THE FILMS: 15.15 – 15.55
The Films so skupina štirih mladcev, Michaela Trenta, Kennetha Harrisa, Jakea Sinclairja in Adama C. Blakea, ki svoj glasbeni veleum označuje kot kombinacijo indie/rock/popa, že par taktov pa pove, da ta sicer ameriški četverec in Charlestona zveni bližje zdolgočasenemu brit popu, poskočnemu soda pop derivatu prisiljeno igrivih melodij, ki v konglomerat večinoma ukradenega sranja dodajo še ščepec šestdesetih in dobite kombinacijo, ki pritegne nemško publiko. Pravzaprav so na valovih severnih sosedov kar pogosto doma, saj so The Films trenutno na vsenemški turneji s skupino Kooks, pri nas pa so še zelo neznani. Priporočiti jih je mogoče vsem tistim, ki jim kronično primanjkuje milozvočij skupine Oasis- na folk rock beatu … Lahko si kupite tudi CD prvenec skupine The Films, Don’t Dance Rattlesnake, kjer vas poskušajo očarati z domnevnimi hiti, ki nosijo naslove, kot so ‘Black Shoes’, ‘Belt Loops’, glavni adut pa je pesem ‘Strange Hands’. Splošni vtis, ki so ga pustili v mojih ustih pa je bil grenek priokus razočaranja, saj so s klišejskim in medlim nastopom vse prej kot prva izbira skupin, s katerimi bi bil lahko prvi dan vsaj za malenkost slajši.
BRAND NEW: 16.10 – 16.50
Prvo dozo nekoliko bolj povezanega in precej bolj inteligentnega glasbenega izvajanja ponudi kvartet newyorških mladcev, Brand New, alternativne rockovske zasedbe, ki je nastala na prelomu tisočletja iz pepela post-hardcoreovske zasedbe The Rookie Lot. Pevec in tekstopisec ter kitarist Jesse Lacey, pianist in kitarist Vincent Accardi, nekoliko manj opazen basist Garrett Tierney in solidni bobnar Brian Lane postrežejo z nečim precej drugačnim od že slišanega. Pravzaprav bi jih lahko opisali kot temačne, zagrenjene in precej težko prebavljive, lepoto pa dopolnjuje konstantno občutje implozije sivine, ki se neprenehoma prepleta z domala blurovsko mavrično muzikaličnim imaginarijem. Brand New so alternativci v smislu nadomeščanja občutij depresije in melanholije z veščimi odtenki glasbenih dodatkov, ki jih tam ne bi niti v najbolj norih sanjah pričakovali. Iz prvinskega zasevka pop-punka, s katerim so začeli, se je skupina prelevila v kompleksnejšo, bolj dozorelo formo indie-emo skupin, kot so, denimo Sunny Day Real Estate in Straylight Run, svoj opus ša dograjujejo iz albuma v album. Trenutno imajo za pasom že tri albume. Po albumih Your Favorite Weapon in Deja Enendu so lani novembra izdali še tretji album The Devil And God Are Raging Inside Me, kjer se iz tematike sicer precej zrelega obdelovanja tem kot so bolezen v družini, strahu pred izgubo najbližjih ter tudi samoironičnega posmehovanja samim sebi premaknejo korak naprej, ki občasno spominja na radioheadovsko tematiko razpadlega sistema družinskih vrednot, pomanjkanja svetovnega nazora, očetovske figure in ljubezni. Opaznejše skladbe precej intimnega, rahlo zadržanega, a vse prej kot nezanimivega nastopa, so bile skladbe kot so ‘The Quiet Things That No One Ever Knows’, ‘Sic Transit Gloria… Gloria Fades’, med novejšimi pa ‘Jesus’, ‘Welcome To Bangkok’ in ‘Sowing Season’. Po domala 45 minut dolgem popotovanju po ne povsem pesimističnem, a tudi ne igrivo optimističnem svetu Brand New realizma, so fantje oder zapustili in, vsaj v mojih očeh, poželi prve resnično pozitivne simpatije sredine festivalske agonije.
THE VIEW: 17.10 – 18.00
Kmalu zatem, po precej razvlečeni, a za menjavo opreme in napisov prepotrebnem premoru, ki so ga nekateri izkoristili za nakup tradicionalno dragega festivalskega piva (cena je bila “le” 5 € za pol litra Otakringerja …) je glasba iz monitorjev počasi potihnila in na oder so prikorakali štirje kloni že videnega odrskega imagea, ki slišijo na ime The View. The View so indie rockovski kvartet iz Škotske, ki na drugi strani Rokavskega preliva žanje kar precej hvale in pozitivnih odzivov polne kritike, skladbe z njihovega prvenca, albuma Hatts Off To the Buskers pa so tokrat na odru salzburškega festivala zvenele precej neprepričljivo, puhlo in nedomiselno. Kyle Falconer, glavno grlo, kitarist in občasni basist zasedbe, ki poskuša spodbosti melanholično publiko, se sicer trudi z vsemi prijemi že s polomljeno nemščino impresionirati množico poslušalcev, zavitih v malodušje. Deloma zavoljo klišejske logike, deloma pa tudi zato, ker k polomljenemu zvoku zasedbe dodobra soprispevajo tudi ostali člani skupine, basist Kierin Webster, ki s tercami poskuša polniti ušesa z večglasjem, sliši pa se veliko kiskov, ki jih ne preglasi niti kitarsko onaniranje solo kitarista Peteta Reillyja in skajevsko natolcevanje bobnarja Stevena Morrisona. The View zvenijo obupno in spominjajo, dodatno še zaradi precej suhega zvoka ozvočenja, kot da bi namesto resnega nastopa na enem večjih festivalov na tem delu Evrope (mimogrede: že prvi dan so na razprodanem FreQuencyju beležili okoli 40.000 prodanih kart, pred odrom Race Stagea pa se je množica šele začenjala nabirati …) izvajali javne glasbene vaje. Vse, kar nam mediji ponujajo, pač ne moremo vzeti za popolno dejstvo. Če so mediji obljubljali tokrat prekipevanje domiselnosti, talenta in glasbene seksipilnosti, potem bi tudi gluhi in slepi lahko potrdili, da so The View zgrešili zadani cilj ter izzveneli kot medla mešanica popa, Clashov, Vervov in Oasisov, degeneriranega skaja in so dosegli nivo masovnega izliva bede in patetičnosti. Malo več odziva dosežejo med izvajanjem pesmi ‘Wasted Little DJ-s’, skladbe kot so ‘Superstar Tradesman’, ‘Face For The Radio’ in ostale pa nikakor ne padejo na plodna tla. Zehanje ustavi priklon in hvala lepa ter njihov precej odlašani odhod z odra.
…AND YOU WILL KNOW US BY THE TRAIL OF DEAD: 18.30 – 19.20
Veliko obetov smo polagali v nastop skupine z precej dolgim imenom, ki bi lahko krasila tudi kak metalcore band. Trail Of Dead so vse kaj drugega. So indie rockerji, ki jih nemalokrat primerjajo z veljaki kot so The Who ali pa Sonic Youth, že sama fama o njihovem odrskem uničevanju opreme pa je obujala sentimente vseh tistih, ki so si v zlatih časih ogledali divje izbruhe uničevalnosti na koncertih skupin The Who ali pa Nirvane. Precej masivni in spevni kompleks glasbe krasi že štiri albume, zadnji v nizu epskih poskusov pa je lanskoletni album So Divided. Pevec in dosledni multiinštrumentalist Conrad Keely, bobnarja Jason Reece in Doni Shroeder, kitarist Kevin Allen in basist Danny Wood postrežejo z večglasnim petjem ter z vizijo glasbe, ki inteligentno nasprotuje slehernemu vmeščanju. Energetičnost narašča že od prve skladbe dalje, nedvomni vrhunci pa so bili nedvomno glavni singli s plošč. ‘Mistakes & Regrets’, ‘Another Morning Stoner’, ‘The Rest Will Follow’ in ostali so predigra, v kateri vas prisilijo k nadaljnjemu razčlenjevanju slišanega. Meja med intimnim in vsesplošno javno vulgarnim se krha. Glasba je provokacija. Besedila so filozofska mantra. Ni več presenečenja nad tem, da smo ustvarili družbo, kjer se tehnologija razvija hitreje od principov, s katerimi bi le-to primerno in popolnoma obvladali. Presežki so nadkrilili zmožnost potrošnikov, da bi zmogli primerno presojati ter soditi o okusu. Glasbeno je vsega preveč, manjka pa razsvetljenja klenega amaterstva. Trail Of Dead so apel in ne plehke pop ikone. So intelektualci in glasbeniki in ne pop zabavljači. Zaradi tega je aplavz odveč. Zavoljo tega je festivalsko pojavljanje ter umestitev na listo nastopajočih po ključu kaj se lepše in kje sliši prav bizarna stvar in zaradi tega je zaključek koncerta apokaliptičen v smislu tega, da je vse navidezno nedotaknjeno in neprizadeto, sporočilo pa se vam, če ste seveda zmožni poglobljeno poslušati, zažre v center malih možganov in izžge pot globljim užitkom ob naslednjem poslušanju. Sodbe o kvalitete so po tem povsem odveč, mar ne. Indie rockovski R.E.M. kataklisti odidejo ter vsaj v mojih mislih pustijo ogromen krater mentalnega overloada.
EAGLES OF DEATH METAL: 19.50 – 20.50
Prav odrešujoči moment predtsvalja tako nastop novodobnih rock’n’rollerjev in eksplicitnih zabavljačev- kalifornijskih uživačev Eagles Of Death Metal, ki so v maniri pričakovanega “sezuli” še največje skeptike in njihove dotedanje nasprotnike. Prisrčna mešanica bluesa, kitarskega minimalizma, preprostih riffov, ritma, garažne do-it-yourself logike in smisla za humor postavlja na obličje običajno dolgočasne glasbene scene nekaj sicer postano zvenečega, a skrajno svežega in prebavljivega. Jesse “The Devil/Boots Electric” Hughes, karizmatični pevec in kitarist, debelušni post-punkovsko postriženi ata Dave Catching, basist Brian O’Conor ter mišičnjak za bobni, gospod Gene Trautmann, so prišli na oder zato, da vas odrešijo temnih misli ter postrežejo s polnokrvno zabavo. “We’re not here to talk about the wars and shit. We’re here to make you dance, move and make love to …”. Eaglesi Death Metala zaorjejo preprosto- s pesmijo, s katero so začeli koncert že v Ljubljani: ‘I Came To Bang’. Preprosto in efikasno. Jesse pleše in precej bogato obvladuje in obdaruje “oberkrajnersko drhal” s komplimenti in pomežiki kot bi bil 24 ur na dan pripravljen na nenasitno parjenje. Tudi ostali del kolektiva EODM ne skopari z energetičnostjo, a Jesse je prvak med prvaki. Množica jim je iz roke že od prve note dalje in končno smo deležni občutka masovne histerije. Tokrat večtisočglava množica pleše tako, kot gospod Hughes ukaže. EODM so odrski bogovi in diktatorji doslednega užitka, Evangeliji pa so skladbe z albumov Peace, Love, Death Metal (2004) in Death by Sexy (2006). ‘Kiss The Devil’ in hiti kot so ‘Whore Hoppin”, med katerim postrežejo s podaljšanim solom in manipuliranjem z rajo ter ‘Cherry Cola’ nakažejo kurz popolnega uspeha. EODM niso virtuozi na svojih inštrumentih, bolj kot pa to pa je pomembna življenjskost, ki pa jo kalifornijskim “ljubljenčkom” Axla Rosea ne primanjkuje. Jesse obljublja, da je to nedvomno najboljša publika pod obodom nebes, a podobne triumfalne izlive odrske verbalne erotike smo slišali tudi na naših odrih, mar ne? Ni za zamerit. Važna je euforija in zadovoljstvo na obeh straneh ograje. In v zraku je puhtel vonj po znoju, testosteronu in feromonih, vonj po pivskem zadahu ter pristnem rock’n’rollu.
SILVERCHAIR: 21.20 – 22.50
Razgreto vzdušje rockerskega razvrata se je začelo že malo ohlajati, mnogi pa smo si želeli malo bližje ogledati tudi nastop nekdaj najodmevnejšega avstralskega glasbenega izvoznega produkta po AC/DC, Midnight Oil in INXS, ki so davnega leta 1992 obetali dostojno podkrepitev grungerskih vrst (pa čeprav so bili takrat stari le 14 let) – skupine Silverchair. Bili naj bi hard rockerji, post-grungerji, alternativci in pa artisti, a že prvi pogled na oder pokaže, da so zapadli v fazo izgube identitete ter postadolescentske krize. Frontman Daniel Johns je oder, po prihodu bobnarja Bena Gilliesa, kateremu je do danes že zrasla brada ter rahlo zabuhlega basista Chrisa Joannoua, okupiral v maniri lika iz filma Pirati s Karibov. Dolga bela ruta ovita okoli glave ter pozerska bradica in namalan ksiht dajo vedeti, da so Silverchair dovolili, da so jim slava ter uspeh po prvencu Frogstomp, po malo manj odmevnih albumih Freak Show, Neon Ballroom ter Diorama pa je sledil dolgi premor, prekomerno stopili v glavo. Johns je v vmesnem času zapadel v povsem nerockovske vode, kjer je kreativne moči družil z avstralskim electro magom Paulom Macom, ki je po petem albumu Young Modern postal nepogrešljivi član zasedbe. Artistični krč in preseganje bivših meja so jih naredili popovske čez mejo dobrega okusa. Zvenijo zlajnano in bedno. Najbližja primerjava bi bila s kitarsko verzijo skupine Thake That, kjer pa morajo pač vsi žarometi viseti le na eni figuri drugače zelo nesigurnega in nesamozavestnega zvezdnika nad vsemi zvezdniki – na personi gospodiča Daniela Johnsa. Ne, niso prepričali z izvedbami hitov, kot so ‘Without You’ in ‘Luv Your Life’. Tudi ‘Ana’s Song (Open Fire)’ zveni prav tako votlo in prazno. Brez duše. Brez najnujnejšega kerozina, zavoljo katerega bi lahko koncert označil za sprejemljivega in dobrega. ‘Miss You Love’ in ‘Abuse Me’ zvenijo kot niz stereotipov, ki med koncertom prikličejo skladbo slovenskih sarkastov in glasbenih humoristov Slona in Sadeža: “Mi smo fantastičnih pet / fantovski kvintet / Delamo muzko za dekleta izpod dvanajst let …”. Silverchair so postali karikatura uspeha in simbol glasbene izpraznjenosti. Glasbena (r)evolucija je požrla še ene svojih najbolj obetavnih in najbolj nadarjenih otrok, mar ne? Predolgi set žalosti in bede se je vlekel kot vse neprijetne stvari – predolgo…
GROOVE ARMADA: 23.20 – 01.00
Nastopila je ura, ko bi morali na oder stopiti tisti, zaradi katerih je bil prvi dan smiseln, a so odpovedali udeležbo na tokratnem FreQuencyju. Namesto Tool so organizatorji na glavni oder preselili angleški, natančneje: Londonski dvojec jorkširskega staroselca Andyja Cata in kambriškega dečka Toma Findleya – Groove Armado. Nisem poznavalec elektro glasbe, a ta trip hoperski house downtempo derivat zadetega vzdušja je daleč od tega, da bi bil primerno zadostilo vsem tistim, ki bi želeli poslušati milozvočja postapokaliptičnih ironikov in intelektualcev TOOL … Po sedmih albumih so lani postregli z orgiastičnim stanjem zvočnega razvrata v obliki albuma Soundboy Rock.
Ker so bili dražljaji ter stanje latentne agresije, ki mi je vrela iz sleherne pore po celodnevnem praženju na zmerno vročem soncu, obenem pa se mi je zdela zamenjava na glavnem odru nekako čez koleno, brezidejna in, resnično, kaplja čez rob, sem s svojo lepšo polovico raje krenil proč od prizorišča ter šel polniti baterije za množico glasbe, ki bi morebiti lahko le sprala grenkobo iz dodobra zagrenjenega okusa, ki se mi je valjal v ustih že od jutra dalje. Plusi in minusi: drugače zelo domiselno urejen festivalni prostor vam postreže z marsičem, a za prvi dan je bilo razočaranj preveč in dobre glasbe ekstremno premalo. Morebiti bi razpoloženje popravili hektolitri cenejšega piva in pa kakšni antidepresivi, a so to podobe iz povsem druge pravljice … Pozitivno je vsaj to, da so nam po celodnevnem glasbenem maratonu tokrat preglasni sosedje le dali mir in je bila druga noč pod milim nebom Salzburgringa na meji sprejemljivosti.
Ne glede na to, da je pol bistva prvega dne iz srčike svoje verne duše, tako kot vselej, tudi to pot velikopotezno vešče izlil na kos papirja kolega Sandi, kateri se je v celoti posvetil Race Stageu, pa se je Frequency festival 2007 pravzaprav pričel odvijati na Green Stageu. Ta je bil v treh dneh rezerviran za kanček več alternative glede na Race Stage, čeprav se je med nastopajočimi tudi na tem odru med festivalom znašlo nekaj povsem preveč eksotičnih cvetk, ki preprosto ne sodijo v zdravo alternativno rock združbo, a o tem več v nadaljevanju…
JERX: 14.25 – 15.10
Velika čast da odprejo festival, je letos tako pripadla domačinom – graškim emo coerovcem Jerx. Sladki mladiči, za množico deklic pododrja pravi princi belih konjev, so postregli s tričetrturnim repertoarjem, ki je ponudil precej medel splošni vtis. Svoje minuse v uigranosti in odrski eksekuciji materiala so sanirali zelo uspešno s sapico glam imageja, v katerega so bile uprte deviške oči ženskega dela populacije, ki je pozabila na uporabo mehanoreceptorjev. Ritem riffing in bobnanje se je v usklajenosti v nekaj trenutkih znašlo v resnih škripcih, kar je dokazovalo, da fantom manjka še kar nekaj koncertne kilometrine. Niti ni potrebno razlagati, črna šminka okrog oči, žalostni pogledi, na trenutke namerno hlipajoče cmerav vokal, hja ljubice to je pravi sentiš emo core. Kitarist pa se je predstavil v posebnih oblačilih, kot pošvedrani astronavt ki je ravno izstopil iz ostankov razbitin nasedlega vesoljskega plovila, daleč stran od šarma edinstvenega hrabrega miška. A ne razumite napak. Noša je dosegla namen, silno je vzbujal pozornost. Na veliko presenečenje, je taisti poba izvedel samomorilsko akrobacijo ob izvedbi zadnje skladbe in sicer je vzel zalet iz začetka odra ter se zagnal med ljudi. Madona! Če bi treščil s trdo butico v asfalt, brrr ali če bi počila kolena v sklepih, brr (in še enkrat brr, brr)…. Skratka astronavt! Jerx so seveda “odžagali” singlico Pleased To Meet You (mamma mia – zakaj mi sedaj po glavi skačejo Rolling Stones?), tu so bili še Entertain, Better Stop This in Money. In publiki razvajeni vsega hudega, je bilo všeč….
VANILLA SKY: 15.30 – 16.15
Takole bomo rekli! Štirje mladeniči iz Rima (Italija) so nasledili in nadgradili mlečnozobce Jerx, vendar z nič manj mlečnim zobovjem, le čutilo se je da posedujejo oblogo sklenine, ki je nekoliko bolj utrjena v svoji samozavestni strukturiranosti. V času nastopa na Frequencyju so izdali svoj tretji studijski album z naslovom “Change” (2007). Rimljani so privabili pod oder konkretno maso ljudi, tako da se je gnetlo krepkih 10.000 glav na asfaltni ploščadi med miks pultom, cca. 50m oddaljenim od odra in odrom. No najbolj pretkani, pa so jo odkurili na zeleno pobočje in “švicajoče – sopihajoče” v hipu zasedli senčno obilje. Krasen ambient, krasen pogled. In krasna publika. Fantom na odru je resnično godilo. Glede na Jerx so ponudili kompaktnejšo izvedeno različico zelo podobne žanrske usmerjenosti. Več samozavesti in manj ekscentričnega vedenja ter odrske igre, emo coreovske čupice, morisončkov acid skinny žalostni videz in tu smo… Suvereno igranje in čutenje energije, ki jo je pošiljala publika skupini na oder, je fante vidno podžigala! Odigrali so svoj material odlično, brez samcate napakice, publika pa jih je vneto nosila na valovih, zlasti z obvladovanjem verzov. V celoti uspel nastop mladcev! In vendar zanimivo, ker je glasbeno stilistična podobnost z Jerx nekoliko pokvarila okus, saj je človek dobil nehote občutek, da si je ogledal dvakrat isti film, enkrat v karaoke izvedbi in drugič celo s pravimi igralci… Če ste našpičili senzorje, vam šepnem na uho, da fantje igrajo 15.09.2007 Grazu, in mesec kasneje v Trevisu (točneje Roncade, pri Trevisu), kar pomeni dobri dve urici vožnje od Ljubljane v eno smer.
THE TWANG: 16.35 – 17.25
Pravzaprav prvi pravi indie rockerji – baggy rockerji torej delujoči pod močnim vplivom Madchestra – glasbene scene oziroma gibanja, ki se je pojavilo konec osemdesetih v Manchestru in je združila prvine indie rocka s plesno orientiranimi prijemi. Ščepec – neverjetno, celo pridihov New Order psihadelije, acid dance-a, celo rap-a, brit popa, Hartland in Etheridge vsekakor nista skoparila ob tem s plesnimi koraki. Neverjetna glasbena mešanica Birminghamske peterice, ki pa ni zadržala ljudi pod odrom, čeprav je kvintet pristopil na visokem nivoju. Nova energija, namenjena drugi populaciji poslušalstva, ki so okupirali pododrje med Jerx in Vanilla Sky. Skupina je vključila v izvedbo vsekakor izstopajočo Wide Awake, njihovo prvo singlico, v čast nam je bilo slišati tudi skladbe Shoot To Kill, reggae naperjeno Fake ID, naprej Time Waits, Either Way, Push The Ghost in Aimless With An Aim. Zelo zanimiva kombinacija različnih sestavin, ki je najbolj pisana resnično na kožo najbolj razvajenim indie gurmanom, ki iščejo v glasbi najbolj čudaške poteze gasbene motivske kombinatorike. Nihče torej ni odrevenel od slučajnega prepotentnega vzburjenja nad slišanim med koncertom The Twang.
THE ARK: 17.45 – 18.45
Zgodnji vrhunec na Green Stageu! Če so letos na Nova Rocku strašili evrovizijski znanci Lordi, so predstavljali njihovo nadomestilo v blažji obliki na FreQuencyju The Ark! Tako po izvedbi kot energiji, ki je švigala z odra utrgani The Ark – izkušeni glam rockerji iz Švedske, ki se potepajo po odrih že od leta 1991, so naposled prinesli na Green Stagre tisto kar sem močno pogrešal. Ogenj! Razvrat, polno malho neumnosti in norčavosti, spontanosti, ki se je iskrila v silni odrski igri, katera je z lahkoto prikovala poslušalca k sladostrastnemu srkanju nektarja te končno prave rockerske odiseje. Šef in pevec, vselej provokativni Ola Salo, z impresivno pričesko, strupeno naličen okrog oči, je deloval povsem androgeno, na trenutke po zviranju prav punčkasto, v naslednjem trenutku otročje naivno fantkasto. Izredna samozavest, izredna uigranost in “Prayer for the Weekend”, sveži album skupine, ki je izšel letos aprila, je bil vsekakor zastopan z Evrovizijsko cvetko, ki je predstavljala na letošnjem izboru popevke barve Švedske, torej govorimo o skladbi z naslovom The Worrying Kid. Morda za skupino niti ni neumestna primerjava da gre zaradi vnosa ščepca glam prismuknjenosti, pravzaprav za švedske The Darkness. Bend je odigral tudi One of Us Is Gonna Die Young, pa svežo letošnjo Give Me Love To Give, spotikajoči boogie rocker Death To Martyrs, v disko sedemdeseta orientirani ABBA napad s Prayer For The Weekend, pa svečano podkovan rock’n’roller Absolutely No Decorum. Skratka! Ni ga bilo časa za dolgčas, prešerni prostor za popoln odklop in rajanje s skupino. Ljudje so noreli ob ekshibicionizmu odličnega diktiranja Ole Sala. Torej The Ark odlični novodobni hard rock šaljivci, so predstavljali v treh dneh FreQuency festivala na Green Stageu najmočnejšo vez s pristno izvorno erupcijo rock n’ roll izročila – veličastno švedsko izročilo brezmadežnih rock’n’roll pussyjev – bravo!
THE DANDY WARHOLS: 19.05 – 19.55
Kar so uspeli ustvariti The Ark so ohranili in za najmanj dobro nadstropje nadzidali The Dandy Warhols, ki so s pristankom na odru znova kontrastno zavrteli za 180° vzdušje, zlasti zaradi povem druge žanrske glasbene vizije, ki poganja kolesje skupine. The Ark so pripeljali občinstvo nazaj pod oder, na The Dandy Warhols, pa je postal taisti prostor pod odrom naenkrat neprehoden, toliko glav se je trlo druga ob drugi… Skupina v postavi Courtney Taylor-Taylor (bas kitara, vokal), Peter Holmstrom (kitara), vseskozi porogljivo zvirajoča ženska zverinica in nesramna spogledljivka Zia McCabe (klaviature, spremljevalni vokal) in Brent DeBoer (bobni) – v odrski poziciji povsem v prvi liniji skupaj s preostalo trojico, doma iz Portlanda (Oregon, UZDA), z neverjetnim evropskim alternativnim grooveom, mehkega rockovskega učinka, skorajda poppy, z dotikom psihadelije šestdesetih, navržbe kar dežujejo ob Procol Harum, The Shadows, seveda superiornih stvarnikih “vsega lepega” The Beatles, depresije TheVelvet Underground, slednji zlasti zaradi Taylorjevega vokala. Skupina zna oplemenititi in obogatiti zvok z dodajanjem trikov disonance, ki so bili najbolj odzivni npr. ob izvedbi skladbe Shakin’. Skupina zna ustvariti tisto psihadelično in masivno zvočno zaveso zgrajeno na zanimivi kombinaciji klaviatur in kitare, ki dobesedno na trenutke deluje transcedentalno valujoče. Pod to zaveso pa položijo lahko povsem tipični rock n’ roll beat, kot se je to zgodilo v Everyday Should Be… Komur še ni uspelo stopiti na bananin olupek, pa je lahko spoznal to izkustvo ob utrgani We Used To Be Friends. Skupina je pozitivno artistično odštekana – rock danes potrebuje takšne skupine in v tej odšetkanosti je praktično delovala nepremagljivo na odru. Brez enega kiksa, vseskozi medsebojna visoka komunikacija kvarteta na odru. Seveda razvpita kontroverzna Bohemian Like You, nanjo nikakor niso pozabili! The Dandy Warhols so posebneži v indie rocku in rocku nasploh. Ljudje so jih sprejeli nadvse intenzivno in bučno, z neverjetnim obvladovanjem verzov. Sodelovanje je bilo na liniji skupina – množica neverjetno. Roke so plapolale v zraku in njihovo enotno valovanje do koder je ozrlo oko, je ustvarjalo na neki točki magičen trenutek. Želel sem si več tovrstnih skupin na FreQuency festivalu, saj je to pot beseda “alternativno” na Green Stage-u resnično zasijala v vsem svojem smislu in luči najbolj intenzivno prvega dne festivala. Skupina, ki zna udariti zelo prefinjeno, s sofistikacijo, ki gravitira v pojem transcedence in hipnoze, v prijemih sila mehko, a ob celokupnem seštevku doprinosa ustvarjene izredne kemije, nenehne umerjene skalibriranosti in komunikacije členov, toliko bolj resnično. Objektivna ocena postreže ob primerjavi vseh nastopajočih prvega dne na Green Stageu neizpodbitno dejstvo, da so The Dandy Warhols odnesli daleč pred vsemi prvo mesto. Preprosto zaradi avtentičnosti podajanja artističnega glasbenega intelekta, pristnosti in opisane odrske magije perfektno izdelanega nastopa. Vrhunec Green Stagea prvega dne!
SHOUT OUT LOUDS: 20.25 – 21.25
Švedski alternativci s popolnoma svežo izdajo “Our Ill Wills” publiki pod odrom niso pustili oddiha. S svojo glasbeno mešanico The Cure, U2 in trendovskih post brit pop prijemov so ustvarili atmosferično ozračje, ki je spominjalo še najbolj na nedolžni, da ne rečem kar neupravičeni krik na pomoč, kateri je prišel iz otroške sobe, potem ko se je dete zastrmelo v grdega malega kosmatega pajka, kako se spušča s stropa po svileni nitki nad nos deteta. Ali z drugimi besedami. Sila mehka različica samosmiljenja, z nekakšnim pozitivno naravnanim skupnim vzdušjem. Vokal nekoliko Cureovsko hlipajoč, ritem linije močno navdahnjene pod taktirko klasičnih U2, riff prijemi post brit pop vala. Neškodljivo, a patetično. Mularija je intenzivno rajala pod odrom, še posebej ženski del publike, nekateri so se šli vlakce,…. Izraz brez hrbtenice, močno predvidljiv in neposeben. Seveda je skupina na odru odigrala svoj material brez napakice in seveda je bilo vzdušje pod odrom enkratno, a oslomba na enostrunsko trzanje in furanje enoglasja, podkrepljenega z zvokom klaviatur, je na posluh dejansko sčasoma izpadlo monotono in repetitivno s hipnotično uspavalnim učinkom. Skratka, glasbeni izraz skupine, brez posebne usmeritvene ločnice in jasno prepoznavne razvojne vizije. Zgolj prijetno na uho. Spiješ tri piva in zadošča za odklop s Shout Out Louds. Bog ne daj da jih racionalno obdeluješ, kajti tri akorde zna prijeti na kitari tudi moja stara mama in zapeti: “Pušl’c pa mora bit…” Doborodošli v zvokih: Tonight I Have To Leave It, Impossible (s Cureovskim Boys Don’t Cray zvončkljanjem…), Very Loud z vokalom neposredne naperjenosti v Bona Voxa in The Edgeovskim enostrunskim kitarskim žvižganjem… Monotono zibanje na leno zatohli atmosfetri, mi je prizaneslo vsaj v tem, da nisem staknil morske bolezni.
TOCOTRONIC: 21.55-23.10
Nemški mehki pop punkrockerji v zasedbi Jan Müller (bas kitara), Arne Zank (bobni), Dirk von Lowtzow (kitara, vokal) in Rick McPhail (kitara, klaviature) je pomenila, da so vrata do delirija občinstvu FreQunency festivala na stežaj odprta. Nemška besedila! In to prinaša kvartetu pot do izredne priljubljenosti tako v matični Nemčiji, kot tudi v Avstriji. Nad festival je že davno legla tema in tako je skupina zavita v obilje megle in prelivajoče snope odrske osvetlitve, ki je nasičen megleni zrak s težavo prebijala, s svojo energijo uspela to obskurno mistično in potuhnjeno odmaknjeno podobo odra implementirati z razumevanjem alternativnega. Zanimivo, da ta ni bila dosti odmaknjeno od energije predhodnikov Shout Out Louds. Le ta Nemščina…. Očitno je mogoče s tem jezikom v nemškogovorečih državah doseči prav vse. Varnostniki so imeli vseskozi polne roke dela, da so reševali mladenke in mladeniče iz prvih vrst, ki so ostali v ekstremu koncertne evforije pod odrom brez sape, no večina, ki so jih varnostniki potegnili ven iz podivjanega morja deliričnih razuzdancev, pa se je preprosto želela pokazati skupini pod odrom, saj se nikakor niso hoteli odstraniti iz prostora med ograjo in odrom, tako da so morali varnostniki kar nekajkrat ostreje ukrepati, da jih odstranijo. Skratka tu je bil novi single Kapitulation, potem Imitationen, pa Sag alles ab… no hja občutka o kloniranju dark gibanja s konca osemdesetih se nisem mogel znebiti. Primerjave kar dežujejo, a če pišeš verze v Nemščini, je to orodje, ki zadošča za prefinjeno zastonjsko izposojo izumljenega, ki tako postane avtorsko ali “sebi lastno”. Splošni vtis? Glasbeno idealen trenutek za debelo zehanje, do kakršnega te ne pripravi niti letalna doza pomirjeval. Vzdušje? Pa kot povedano. Tocotronic so ponarodela skupina in to razumejo najbolje le Avstrijci in Nemci, ki so narekovali med koncertom peklensko vzdušje, katero je skupini dejansko vseskozi dajalo izredno energijo in zagon.
2RAUMWOHNUNG: 23.40 – 01.10
Po želji za 100% profitom se izplača povabiti na pozicijo headlinerja še ene Nemce. Se še spominjate bežigrajske evforije ob nastopu Siddharte izpred nekaj let. No Avstrijci niso Nemci, a niso padli predaleč z istega drevesa od slednjih. Uro in pol naslade je prinesel duet Inge Humpe in Tommija Eckharta. Inga je seveda popolna personifikacija nemške dive, ki nadomešča tisto kar bi naj dala Nemcem Madonna, če bi prepevala v Nemščini. In še več, Inga nosi tisti hladen pogled skozi kristalno nebeško modrino oči, ki te kar prebodejo z efektom steklenosti, hladen piš, soroden germanski kolegici Marlene Dietrich. Skupina je predstavila vizijo zanimive kombinatorike rock alternative združene z polno malho elektronskih vzorcev. Vanjo vtkan ženstveni vokal Inge in njena nedotakljiva podoba dive je delovala pod kožo na moč razburljivo. Tudi 2raumwohnung so ponarodeli, je na to sploh smiselno posebej opozarjati? Inga je izredna igralka, ljudstvo je podjarmila s svojo igro, kot bi mignil z mezincem leve roke. Njena energija je bila neverjetna v uri in pol videnega. Vse na odru je pravzaprav postorila popolnoma sama. Glasbeniki, ki so jo spremljali so odigrali vloge popolnih statistov, oziroma pohlevnih miši, ki le striktno izpolnjujejo ukaze. K sreči je občasno monotonijo odrske igre razbijalo predvajanje filmov na ekranih, ki so bili postavljeni na oder v štirih stolpičih, med katerimi se je sprehajala madam Inga. Suvereno in avtoritativno. Brez kiksa. En oder, en človek in ena množica. Izredna kohezija tega trikotnika, morda nekaj več intentzivnosti in kinetizma glasbenikom ne bi škodovalo, a kot povedano, Inga jih je vse pojedla, takoj ko je prvič na odru odprla usta in zajela sapo.
Kar je najbolj čudno tujemu obiskovalcu, ki prihaja iz vrst ne-nemškogovorečih držav, je dejstvo, da so nemške in avstrijske skupine tako hudo popularne. Po doživetem sem ostal povsem hladen in izpraznjen. The Ark In The Dandy Warhols so ustvarili tisto po kar sem prišel pod Green Stage prvega dne. To pa je triumfalno podajanje lastnih glasbenih trikov ter vizij. In vendar so oboji nosili vlogo 50 minutnih mimoidočih odrskih obiskovalcev. Neverjetno. Ko vsaj ne bi Tool odpovedali ali, pa bi na festival vsaj Chris Cornell prispel in priredil Audioslave ter Soundgarden veselico. Tako pa je prvi dan minil v pravem primanjkljaju zdrave mere rock energije. FreQuency se očitno premočno drži pridevnik nacionalnega, saj je finančni uspeh ter preživetje festivala še vedno bazirano na obisku domačinov in Nemcev, to pa v rangiranju z glasbenimi dosežki Kanade, Avstralije, ZDA in seveda Velike Britanije pomeni pljunek v morje alternativne/indie rock glasbe, ki naj bi nam jo približal FreQuency festival, kot eden vodilnih svetovnih festivalov na zdrav, okusen in najbolj objektiven način. Skratka prvega dne so mi organizatorji spretno poveznili plinsko masko in me prisilili ovohavati vijolice polnega razcveta in medenja. Brez orgazma seveda. Upajmo torej na lepši jutri, 16.08.2007.
Setlista
RACE STAGE: 15.15 – 15.55: The Films 16.10 – 16.50: Brand New 17.10 – 18.00: The View 18.30 – 19.20: …Trail of Dead 19.50 – 20.50: Eagles of Death Metal 21.20 – 22.50: Silverchair 23.20 – 01.00: Groove Armada GREEN STAGE: 14.25 – 15.10: Jerx 15.30 – 16.15: Vanilla Sky 16.35 – 17.25: The Twang 17.45 – 18.35: The Ark 19.05 – 19.55: The Dandy Warhols 20.25 – 21.25: Shout out Louds 21.55 – 23.10: Tocotronic 23.40 – 01.10: 2raumwohnung
Galerija slik
