Avtor: Sandi Sadar Šoba
Kraj: Villa Manin, Codroipo, Italija
Datum koncerta: 13.08.2012
Število obiskovalcev: 12.000 – 15.000
Cena karte: 56 €
Iz pepela stare slave se dvignejo le najmočnejši. Dave Grohl je mojster preživetja, bolj kot za bobni pa očitno funkcionira v svoji novi, kitaristični koži. Osrednji soj žarometov tako že dolgih 17 let od Kurtove smrti dalje pada od svete grungerske trojice najmočneje prav na nadarjenega 43-letnika, ki je bobnarske palčke uspešno zamenjal s šestimi strunami, mikrofonom in se celo bolje kot za opnami in činelami znajde prav v ospredju ter v prvih bojnih linijah. Dokaza, da se od stare slave ne da večno živeti, ni potrebno iskati predaleč od karizmatičnega bradača z jeklenimi jajci – stanovski kolega iz Nirvaninih okopov, basist Chris Novoselich, je medtem že kar neverjetno izpuhtel iz spomina in oči javnosti, Dave pa gara in niza uspeh na uspeh, uspešnico na uspešnico in album na album. Začuda je sedmi album po vrsti, plošča Wasting Light, še bolj potenten in izjemen od starejših stvaritev, je pa do nedavno ostalo še neodgovorjeno vprašanje, ali fantje tako dobro kot na ploščah delujejo tudi v živo in na odru?
Veliko jih je ustvarilo močne studijske izdelke, ko pa so morali barve studia braniti pred množico le najboljšega vajenih mladcev in mladenk pa je marsikomu zmanjkalo sape. Grohl je svoje dokazal že z Nirvano in po superskupini Them Crooked Vultures, pa sodelovanju s Queens Of The Stone Age, Nine Inch Nails, za bobni pa je pariral tudi asom, kot sta Lemmy in, no ja, mehkejši Tom Petty, pa tudi Slash, Julliet Lewis in Prodigy so posegli po njegovi pomoči, zato Davu ne bi bilo potrebno nič dokazovati, pa je vedno za stvar, izzive in glasbene izlive. Empirijo je vedno zdravo preverjati v praksi, kot naročena pa je bila tako tudi napoved, da so se Foo Fighters odločili raztrgati predsodke neprepričanih ter svojo udarnost in kvaliteto koncertno braniti kar v kulisi doževe palače, nedaleč proč od Udin.
Po napornem delovniku in utrujajoči poletni sopari je karavana glasbe željnih dočakala tudi dan D za odprtje srčnih čaker in ušesnih kanalov, saj je 13. avgust prišel tako nenadejano in udarno kot tajfun, namesto uničujoče moči narave pa se je nad italijansko mestece Codroipo spustila koprena velikih pričakovanj, ki je s pločevinastim objemom ustavila utrip sicer pospanega idiličnega mesteca na samem preddverju mogočne Padske nižine. Del te nepregledne karavane je bila tudi konjenica naše ekipe. V gonji s časom in iskanju primernega prostora za ugnezditev jeklenega konjička se je čas tako prehitro obrnil, da so se med razpokami v prostorsko-časovnem kontinuumu uspeli izmuzniti trenutki s predskupinama, sicer čislanimi in pregovorno dobrimi punkrockerji Gaslight Anthem iz New Jerseyja ter z legendo zasedb Sugar ter Hüsker Dü Bobom Mouldom, kazalci pa so prekmalu pokazali 21:00.
Kot tempirana bomba so takrat zasedli ameriški praporščaki alternativnega popoidnega melosa Foo Fighters, oder pa je podrhtaval pod udarnim uvodom prvega singla zadnje plošče, decibeli skladbe White Limo. Osrednji del je suvereno zasedel Dave, ob bok pa so mu stopili legendarni kitarist in vnovični povratnik v vrstah Foojev Pat Smear, dodatni šeststrunar Chris Schifflett, udarno ritmično moč pa sta začela diktirati nezmotljivi Nate Mendel na basu ter simpatični bobnar Taylor Hawkins. Uvod v maniri QOTSA je dodobra razgrel prve bojne vrste, utrip dvanajsttisočglave množice pa se je še povišal z nemudnim skokom v nič kaj nežnejši udarni stampedo skladbe All My Life. One By One morebiti ni najmočnejši izdelek seattleske soldateske, a je bil trenutek v središču, v samem popku glasbenega univerzuma ta ponedeljek naravnan prav tako, da so postale besede meso in meso je nasitilo nenasitno zver evropeiziranih poganov, ki smo oblegali oder. Grohl se zoperstavi množici možato in verzi polzijo v ušesa bolje od nektarja: »All my life I’ve been searching for something / Something never comes never leads to nothing / Nothing satisfies but I’m getting close / Closer to the prize at the end of the rope / All night long I dream of the day / When it comes around then it’s taken away / Leaves me with the feeling that I feel the most / The feeling comes to life when I see your ghost« Beseda ali dve v italijanščini, nato pa Grohl naposled le preide na bolj domače anglosaksonske podtone ter odkrito prizna, da razen pašte iz njegovih ust poredko pripolzi karkoli italijanskega. Napove, da je prišel igrati in ne zabušavati, publiki pa obljubi maratonski koncert, le-ta pa z epileptično drhtavico poje vse, kar skuha Grohlova manipulacije vešča roka. Ljubim obvladače, navkljub dejstvu, da se je med Grohlom in mojim strateškim položajem gnetla ne množica, temveč nepregledni ocean ljudi, sem verjel, da pojejo Fooji prav vsakomur izmed prisotnih – tudi meni. Rope je dokaz, da je novopečeni in novorojeni glasbeni otrok zasedbe namenjen osvajanju ter preigravanju, ni pa potrebno poudarjati, da se je pred jekleno konstrukcijo gigantskega odra dogajala množična molitev, histerija ter popolna hipnotiziranost, ki jo je Grohl s kompanijo podžgal še s premišljenimi sprehodi do samega osrčja koncertnega dogajanja – seveda po varno dvignjeni in varovani koncertni brvi. Grohl v nadaljevanju glasbeno sprašuje: »What if I say I’m not like the others? / What if I say I’m not just another one of your plays? / You’re the pretender / What if I say I will never surrender?« in v mislih odzvanja le en odgovor: »Thank God for small mirracles!«, saj je hlinjenja v sedanjem svetu več kot preveč, v rock’n’rollu pa ne bi smelo biti prostora za taktiziranje, sedenje na rezervni klopi ter pretvarjanje – vsaj v prvi jakostni skupini ne, del te elite pa Foo Fighters nedvomno so. Da, premorejo veliko hitov in da, znajo pihati na dušo s sladkobo, a se namesto postanega okusa v ustih po izjemnih skladbah My Hero, še bolj pa po briljantni genialnosti skladbe Generator ter že kar prevečkrat slišane Learn To Fly dokazuje, da je ustvarjalno pero v doju borcev alternativnega mainstreama ostro, uspešno in navdihnjeno, kot bi ga polnile baterije skupine The Beatles – no, skoraj tako … New Way Home pričara barve in konture plošče The Colour And The Shape, suspenz po vmesnem brzdanju peklenskih konjev pa prekaljeno dopolni stopnjevanje melodike vseh treh kitar, Hawkinsova trdna in jeklena noga ter drumla, kot ata na mamo pa se poda tudi melanholija skladbe novejšega, najnovejšega datuma, skladba Walk. Ne maram sicer brit pop vzdušja, ki ga na trenutke pričara malce nekonvencionalni pristop te sicer nikakor ne pogrošne skladbe, a plesni tempo se počasi preseli tudi v zarjavele sklepe, Cold Day On The Sun pa je udarec več za nepripravljene. Še več americana sounda, popa na Tom Petty način in prividov Counting Crows, le da je jajc malce več. Rami Jaffee se s klaviaturami tako subtilno vplete, da nič ne zmoti, le skupina na odru ni več tako gnevna in adrenalinska kot običajno. Pa kaj potem? Grohlovi si pišejo note po katerih plešejo sami, priznati pa je potrebno da premorejo ob vsej muzikaličnosti tudi dodatne talente – predvsem smisel za humor ter cinični sarkazem. Udarna Arlandria se nadaljuje senzualno s prikritim opozorilom, ki čuječim da misliti, površnim poslušalcem pa izpade kot sicer zelo simpatična pesmica: »One of these days your eyes will close and pain will disappear / One of these days you will forget to hope and learn to fear«. Grohl je novodobni portretist urbane tesnobe, ki pa je paleto običajne sivine, katere so se vsi prenažrli, zamenjal z bolj mavričnimi odtenki svetlega ter srčno škrlatnega. Odmev avditorija in poigravanje z zvokom je doseglo svojevrsten klimaks z nežno skladbo Aurora in verzi, ki se vpletejo v podzavest počasi, nežno in z občutkom. »You believe there’s something else / To relieve your emptiness / And you dream about yourself / And you bleed and breathe the air / And it’s on and on / I just kinda died for you / You just kinda stared at me / We will always have the chance / We can do this one more time« in razbeljene luči topijo občutek za čas. En pogled na uro razkrije, da so Foo Fighters brez prestanka na odru že skoraj dve uri, pa se jih ne moremo nasititi. Po Monkey Wrenchu in akustičnem suspenzu skladbe Hey, Johnny Park! ki morebiti ni ravno njihov najboljši komad, Grohl malce pompozno napove izvedbo skladbe, ki je bila njihova prva napisana, pa je dolgo časa niso igrali – It’s A Call, po debitanskih momentih lastne zgodovine pa se v slogy Monthy Python’s Flying Circusa poigrajo s poznavanjem glasbene (pra)zgodovine, ki je bila marsikateremu mlečnozobemu obiskovalcu bližnja kot avstralopiteku kolo. Pink Floyd so konec sedemdesetih postavili epitaf dobi človeške poneumljenosti z imenom The Wall, del tega pa je bil tudi udarni, temačni in zajedljivi štiklc In The Flesh, ki so ga Fooji dobro posvojili in prikrojili svojemu zvoku, odrski pojavi in čevljem, v katere se uspešno umestijo vsem purističnim pomislekom navkljub. Namesto Watersa v mikrofon zažgoli kar Grohl: »So ya Thought ya Might like to Go to the show / To feel that warm thrill of confusion, That space cadet glow. / I’ve got some bad news for you sunshine, / Pink isn’t well, he stayed back at the hotel / And they sent us along as a surrogate band / We’re gonna find out where you folks really stand. / Are there any queers in the theater tonight? / Get them up against the wall! / There’s one in the spotlight, he don’t look right to me, Get him up against the wall! / That one looks Jewish! / And that one’s a coon! / Who let all of this riff-raff into the room? / There’s one smoking a joint, / And another with spots! / If I had my way, I’d have all of you shot!« udarni rif komada pa se prileže sladko, sluti pa se bližnje srečanje s koncem koncertne poti. Vsemu navkljub se za konec prileže nekaj boljšega. Najboljšega, če smo natančnejši. Best Of You zadoni polno in udarno in na vse skupaj bi človek karkoli dodal. Težko vsaj v prvem, uradnem delu koncerta. Bend zapusti oder, a tema in strateško postavljene luči dajo vedeti, da se kanonada še ni končala. Po krajšem odmoru za nabiranje moči, po dveh požirkih vode ali piva ter po natančno odmerjeni parminutni pavzi nastopi tako čas za piko na i, kljub temu, da ni heroja, ki bi jim lahko očital varčevanje z energijo ali rezerviran brezdušni nastop. Dave zasede oder z akustiko in v slogu herojskega osamelca zapoje sicer malce zgarano različico skladbe Times Like These, ki pa se po dopolnitvi vseh veznih členov organskega telesa zasedbe dopolni v krasni mozaik alternativen lepote, nato pa se mladcem na odru pridruži že ostareli starosta punkoidnih zlatih časov, raskavi Bob Mould s svojo pojavo. Dear Rosemary je skupni studijski moment, ki deluje brezhibno in uigrano tudi v živo, pravo presenečenje pa sledi v nadaljevanju. Sem danes že omenil Toma Pettyja? Že? Kaj pa dejstvo, da je Breakdown spisan prav izpod njegovih prstov? In prav ta že rahlo odcveteli hit poznih osemdesetih se odločijo Mould in Grohlovi odigrati družno in brez zadržkov. SAZAS bi si že mel roke, Fooje pa ob vsem skupaj rahlo boli k… in nadaljujejo svoj stampedo kot oklepni odred. Kirurško sklenjeni krog dopolni lahko samo še eno dejanje – skladba Everlong, ki je, roko na srce, nekaj boljšega, kar so slišala moja alternative vedno lačna ušesa.
Izjemni zaključek bi nekateri kronali še s skladbo Wheels, a sam menim, da bi bilo težko še kaj dodati, da ne bi celota razpadla, zvodenela ali pa postala po domala treh urah maratona faktor, ki bi spodbujal dolgčas. Foo Fighters so prišli, videli in zmagali – na celi črti. Potešeni so bili vsi, le zvok bi bil lahko boljši. Res je tudi, da se je tokrat iz zadnjih vrst na oder videlo bore malo. Fooji so bili majhni kot mravljice, a glasni in udarni kot čreda slonov. Kak megalomanski ekran in kakšna projekcija na platno ne bi bili odveč, to pa je tisto, kar bi kakšni odcveteli glamerji vzeli za samoumevno. Grohl in sozarotniki alternativnih užitkov na popoidni osrednjetočni način stavijo na nekaj drugega in pomembnejšega – na dobro glasbo, energičnost, krasne ideje in dejstvo, da ni rock’n’rolla brez hektolitrov švica. Prav zavoljo tega jih bom šel naslednjič znova občudovati in na tega konja, dragi moji, je vedno varno staviti!
Setlista
- White Limo
- All My Life
- Rope
- The Pretender
- My Hero
- Generator
- Learn to Fly
- New Way Home
- Walk
- Cold Day in the Sun
- Arlandria
- These Days
- Aurora
- Monkey Wrench
- Hey, Johnny Park!
- This is a Call
- In the Flesh? (Pink Floyd cover)
- Best of You
Encore:
19. Times Like These (Dave solo)
20. Dear Rosemary (w/ Bob Mould)
21. Breakdown (Tom Petty and The Heartbreakers cover) (w/ Bob Mould)
22. Everlong
