Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Morse, Alan
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Alan Morse je za večino dobro informiranih ljubiteljev “zahtevnejše” glasbe razmeroma dobro znano ime medtem, ko je veliki večini glasbenega občestva zaenkrat še precej neznan. Alan se je do zdaj najbolj proslavil kot kitarist sodobnih prog rockovskih ikon Spock’s Beard, kjer je po odhodu njegovega veliko bolj znanega brata Neala, leta 2002 prevzel primat neuradnega vodje skupine. Čeprav je Alan najbolj znan kot izvrsten kitarist pa gre za vsestranskega glasbenika in multiinštrumentalista, tako kot je to tudi njegov brat. Najbolj nenavadno pri Alanovem načinu igranja kitare, sploh za rock kitarista, je da pri igranju ne uporablja plektruma. Prav tako je znan po svoji obširni uporabi sustain efekta zaradi katerega si je skozi leta prislužil šaljiv vzdevek “Al Sustainiac”.
Potem, ko je vrsto let brusil kitaro pri Spock’s Beard, se je Alan odločil, da je napočil ugoden čas tudi za solistični prvenec. Čeprav se na albumu ves čas čuti, da gre za dokaj osebno stvaritev pa nikar ne pričakujte klasičnega progresivnega rocka, kakršnega uganja v svoji matični skupini, temveč prvovrstni inštrumentalni jazz rock fusion z velikim poudarkom na električni kitari. “Four O’ Clock And Hysteria” zato nima prav nobenih kriterijev, da bi ga lahko označil za stranski projekt Spock’s Beard, temveč je veliko bližje zapuščini glasbenikov in skupin kot so denimo Return To Forever, Colosseum II, Dixie Dreggs, Alan Holdsworth in tistemu kar ustvarja še nek drugi Morse, Steve Morse (Deep Purple, ex-Dixie Dreggs, ex-Kansas), ki pa ni v nobenem sorodstvu z Alanom in Nealom.
Prav nobeno presenečenje ni, da je Alanu na pomoč pri klaviaturah priskočil njegov veliko bolj prekaljeni in prepoznavni brat, ki ima za seboj že vrsto let uspešne solo kariere. Alan seveda nima prav nobenega namena, da bi posnemal bratovo kariero temveč se je odločil za popolnoma lasten pristop. Z Nealom sta namesto, da bi posnela še en klon Spockobradcev, posnela takšno glasbo, kakršno Alan sicer ne bi mogel izraziti v okviru matične skupine in v katerem je jasno zaznati njegov lasten glasbeni izraz. Na albumu ponekod gostujejo tudi njegovi kameradi iz Spock’s Beard (se pravi bobnar/pevec Nick D’Virgilio, basist Dave Meros in klaviaturist Ryo Okumoto) kot tudi posebni gost, veliki Jerry Goodman (ex-Mahavishnu Orchestra) na električni violini.
Na albumu se nahaja po večini soliden jazz rock fusion, ki najbolj zacveti zlasti na skladbah kot so nadvse primerno imenovani “Cold Fusion”, “Return to Whatever” (iz njenega naslova je več kot razvidno komu je posvečena) in nekoliko bolj po funkovsko zabeljeni “Chroma”. Toda Alan kljub temu ves čas dokazuje svoj vsestranski glasbeni pristop in nič manjše obvladovanje ostalih glasbenih prvin kot denimo bluesa na “R Bluz”, flamenka na “Spanish Steppes” in nekaterih pop tendenc na “Major Buzz” ter “First Funk”. Prav tako pokaže svoj smisel za baladeskni patos na zaključni “Home”. Najtrša stvaritev na albumu je prav gotovo “The Rite Of Left”, kjer nekoliko bolj zastruži na kitaro, v podobnem stilu kot to počne pri Spock’s Beard, se pravi da je ta skladba od vseh še najbolj podobna tistemu kar Alan ustvarja pri svoji matični skupini.
“Four O’ Clock And Hysteria” bo po mojem mnenju najbolj navdušil kitarske entuzijaste in ljubitelje vseh oblik jazz rock fusiona medtem, ko bodo povprečni ljubitelji Spock’s Beard nad Alanovim prvencem verjetno nekoliko manj navdušeni. Albumu uspe nadvse lepo preskočiti v ustrezno kitarsko stratosfero temelječo na najboljših elementih jazz rock fusiona in izven tradicionalnih okvirjev progresivnega rocka. Čeprav Alanov prvenec v strogem artističnem pogledu ne prinaša veliko novega, kar ne bi že v preteklosti lepo demonstrirali nekateri mojstri jazz rock fusiona (ki so imeli brez dvoma velik vpliv na Alanovo glasbeno pot) pa gre za lepo demonstracijo Morseovega dinamičnega pristopa k igranju kitare, kjer uspešno zaseje nekaj osebnih sadov v svetu kvalitetnih melodij jazz rock fusiona. Vsak vrhunski kitarist ima v sebi ves čas (skrito) agendo in stalno težnjo po nenehnem glasbenem raziskovanju in odkrivanju novih meja ter lastnih zmožnosti. Alanov prvenec predstavlja prvi korak k demonstraciji nekaterih njegovih, do zdaj še neodkritih, potencialov enega izmed najbolj nadarjenih in navdahnjenih kitaristov sodobnega progresivnega rocka.
Zasedba
Alan Morse – kitara
Neal Morse – klaviature
Gary Lunn – bas kitara
Scott Williamson – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Dave Meros – bas kitara
Nick D’Virgilio – bobni
Ryo Okumoto – klaviature
Jerry Goodman – električna violina
Eric Darken – tolkala
Produkcija
Alan Morse & Neal Morse
Seznam skladb
1. Cold Fusion
2. Return To Whatever
3. Drive In Shuffle
4. R Bluz
5. First Funk
6. Dschungel Cruz
7. The Rite Of Left
8. Chroma
9. Spanish Steppes
10. Track 3
11. Major Buzz
12. Home
