Frontiers Rock festival 2014 – prvi dan!

0 18

Lokacija: Trezzo sull’Adda (Milano) / Live Club / Italija
Datum: petek, 01.05.2014


Več mesecev odločanja glede (ne)odhoda na festival se je na prvi majski dan leta 2014 pretopilo v peturno potovanje do Lombardije, natančneje v starodavno italijansko mestece Trezzo sull’Adda, streljaj stran od Milana, kamor nas je vabil Frontiers Rock festival, trodnevni dogodek, ki je po vzoru britanskega Firefesta tudi v osrčju Stare celine na enem samem mestu zbral nekatera najaktualnejša imena melodičnega rocka, AOR-a in hard rocka.

Festival je zaradi specifičnega nabora nastopajočih vabil sladokusce od daleč in blizu. Na parkirišču pred klubom je bilo moč uzreti registrske tablice francoskega, švicarskega, nemškega, celo poljskega in nizozemskega porekla. Kakopak festival ne bi bil pravi, če tam ne bi srečali tudi prijateljske ekipice iz Hrvaške, s katero se že leta srečujemo širom Evrope: ni važno, če so to Y&T v Münchnu, Accept na Dunaju ali Scorpionsi v Bratislavi! Koncertna odvisnost je huda reč, ob srečevanju vedno istih obrazov ne glede na stotine prevoženih kilometrov v to ali ono smer neba pa kljub izdatnemu finančnemu zalogaju na koncu vse skrbi in spremljajoče težave odtehta vsakič znova odkrito dejstvo, da glasbena romantika še vedno živi. Tukaj in zdaj. Frontiers Rock festival je je bil polno!

Po nastanitvi v bližnjem zasebnem prenočišču jo je naša štiričlanska Rockline ekipica hitro mahnila v klub s kapaciteto dobrih tisoč obiskovalcev, ki je bil že ob tretji uri popoldne lepo zaseden. Nasploh je bilo zvesto sledenje vseh glasbenih aktov (in ne samo najbolj zvenečih imen) že tekom popoldneva ena od prijetnih opazk festivala skozi vse tri dni dogajanja.

Ob vstopu v dvorano so se na odru že razgibavali State of Salazar, mlada švedska skupina, ki je med ljubitelji melodičnega rocka z izdajo EP-ja »Lost My Way« (2012) postala takojšnja podzemna atrakcija. State of Salazar stavijo na klasično AOR govorico z mnogimi vokalnimi harmonijami in lahkotno spremljavo kitare in klaviatur, zato je primerjava s klasičnimi Survivor ali Toto več kot na mestu – slednje je vokalist Marcus Nygren v enem izmed nagovorov navedel za svoje velike glasbene idole. State of Salazar so podobno kot Toto nenastopaški kolektiv, saj v nasprotju z večino podobnih mlajših skandinavskih zasedb energijo raje kot v eksplozivno odrsko prekopicavanje vlagajo v perfekcionostično izvedbo materiala, zato med šolsko izvedenimi refreni mestoma niso izostali niti mravljinci! Že uvodni akt festivala je ponudil prijetno presenečenje, ni kaj, zatočišče pod streho založbe Frontiers je očitno že samo po sebi dokaz, da se za kvaliteto tudi pri manj znanih imenih ni treba bati!

Drugi po vrsti so nastopili Dalton, še eni predstavniki švedske rock šole, vendar iz povsem drugega testa kot njihovi predhodnjiki na odru. Zgodovina skupine namreč sega tri desetletja nazaj, v sredino osemdesetih, ko je bobnar Mats Dahlberg zapustil skupino Treat in okoli sebe zbral novo ekipico ljudi. Rojeni so bili Dalton! V drugi polovici osemdesetih so izdali dva danes klasična albuma, predno so poniknili na smetišče zgodovine in se ponovno zbrali šele pred kratkim, ko so v Sandvikenu na Švedskem po dveh desetletjih neaktivnosti nastopili kot predskupina Scropionsov. Sedaj pripravljajo svoj tretji album, nastop pred lepo zapolnjenim klubom melodično rockovskih oboževalcev v Italiji je tako prišel še kako prav, ko govorimo o nabiranju motivacije med napornim procesom izdelave albuma. Dalton so postregli z izvedbo svojega klasičnega materiala, med katerim ni manjkal niti njihov največji hit You’re Not My Lover (But You Were Last Night), ki so ga skupini podarili skladbopisci Jon Bon Jovi, Richie Sambora in Desmond Child. Opazna je bila dolga odrska odsotnost, saj izvedba ni sledila idealnim linijam, vseeno pa so švedski veterani nastop oddelali dovolj kompaktno in samozavestno, da so dvorano brez težav prisilili k spontanemu sodelovanju in bodrenju. Nastopi skupine Dalton veljajo za pravo rariteto, zato je bilo srečanje z njimi za večino priostnih enako vdelanju še enega manjkajočega koščka v mozaik že videnih skupin napol pozabljene melodičnorockovske zapuščine.

Športni ljubitelji ob imenu Three Lions najprej pomislijo na angleško nogometno reprezentanco, ki se je omenjeni nadimek drži že več desetletij, to ime pa si je nadela tudi nova britanska skupina, sestavljena iz veteranov AOR scene. Kitarist Vinny Burns (Dare, Ten, Asia), bobnar Greg Morgan (Dare, Ten) in novinec na veliki sceni, vokalist in basist Nigel Bailey so na festivalu odigrali svoj premierni koncert kdajkoli, zato so se jim ob začetku nastopa še tresle hlače, a so s pomočjo bogatih izkušenj hitro uspeli ulovili sapo. Three Lions so se v štiridesetminutnem nastopu sprehodili skoz dva tedna pred festivalom izdani prvenec, na katerem hodijo po tanki meji med zvokom klasičnega britanskega AOR-a osemdesetih (Ten, Airrace) in klasičnih kitarskih vzvodov, kakršni pritečijo Thin Lizzyjem ali legendarnim UFO. Kljub minimalističnem pristopu osnovnega tria so Three Lions lepo zapolnjevali zvočno sliko in tudi skozi kitice iskali čim boljši izkoristek melodičnih plasmajev, predvsem po zaslugi žametnega vokala Nigela Baileya. Korekten nastop, za še višjo oceno pa je trojici britanskih Levov zmanjkalo več srčnosti.

Snakecharmer je skupina, ki je povšeči predvsem ljubiteljem klasičnega Whitesnake zvoka, torej njihove zapuščine do vključno albuma »Slide It In« (1984), ko tabor Belouške še ni zajel veter bujnih pričesk in kalifornijskega rock izročila osemdesetih. Kako tudi ne, ko pa jedro skupine sestavljata glasbeni eminenci, nekdanji Whitesnake kitarist Micky Moody in basist Neil Murray (ex-Whitesnake, ex-Black Sabbath), zasedbo pa dopolnjujejo še klaviaturist Adam Wakeman (sin Yesovca Ricka Wakemana), vokalist Chris Ousey, kitarist Laurie Wisefield in bobnar Harry James. Snakecharmer so lani izdali samonaslovljeni prvenec, predstavitev katerega je bila osrednja nit nastopa. Snakecharmer bredejo po klasičnorockovskem zvoku, za katerega so zaslužni predvsem po hammond klaviaturah drseči prsti gospoda Wakemana, čisti vokalni vložki nekdanjega Heartland frontmana Ouseya, ki posega tudi po višjih registrih, pa so tisti, ki skupino definirajo kot predstavnico melodično rockovske branže. Pri Snakecharmer gre torej za spoj dveh različnih šol rocka, rezultat pa je učinkujoča mera rockovske malhe, več kot dostojna eminentnim imenom na odru. Snakecharmer so večino nastopa sestavili iz avtorskega materiala, manjkale niso skladbe Guilty as Charged, udarni single Accident Prone ter My Angel, ker pa Snakecharmer nikakor ne morejo uiti slovesu preteklosti, niso smeli izostati tudi nekateri Whitesnake hiti. Če je Slow an’ Easy predstavljal prijetno popestritev, sploh ker jo David Coverdale in kompanija že leta niso igrali na kakšni od Whitesnake turnej, je bila izbira pop hitiča Here I Go Again daleč od tega. A tako to gre, zadovljitev apetitov širšega občestva ima že od nekdaj prednost pred gurmanstvom kot takim, kljub tej opazki pa so tudi Snakecharmer tega popoldneva popolnoma kredibilno upravičili svoje eminentno ime.

Eno izmed zanimivejših imen prvega dne festivala so bili W.E.T., nekakšna švedska melodičnorockovska superskupina, saj njeno jedro tvorijo člani skupin Work of Art, Eclipse in Talisman (od kratic navedenih bendov izvira tudi ime). Kreativni vodji Robert Sall in Eric Martensson sta projekt ustanovila v želji po združitvi vsak svojega pogleda na AOR 21. stoletja, potem ko sta s prvenci svojih matičnih dveh skupin leta 2008 oba postala vidna člena skandinavskega melodičnega revitalizma, v gnezdo pa sta privabila še znamenitega vokalista Jeffa Scott Sota. W.E.T. so uspešno izkoristili ugodno poznopopoldansko časovnico in dokazali, da jim ni bila namenjena zaman! Švedi gojijo sofisticiran pristop vseskoznega sodelovanja kitare in klaviatur, vodilni vokal pa se prilagaja celostnim linijam in tako ne zaživi v vsej svoji veličini, zato se tudi Soto na odru ni mogel vživeti v svojo prepoznavno figuro energičnega, po kinetiki hlastajočega frontmana. W.E.T. torej na odru delujejo kot enakovredna ekipa, ki z dinamični aranžmaji publiko skozi celotno minutažo nastopa drži v šahu, za nameček pa mlada ekipica švedskih glasbenikov prisega na perfekcionizem v fazi izvedbe, zato so iz vsake skladbe z lahkoto potegnili njen maksimum. Sredi koncerta se je Soto z razteznjenim plakatom poklonil tudi spominu na svojega dobrega, prezgodaj preminulega prijatelja Marcela Jacoba, ustanovitelja zasedbe Talisman. Prijeten in všečen nastop, čeprav se je kasneje izkazalo, da sta tako Martensson (Eclipse) kot tudi Soto svoja največje aduta še vedno skrivala v rokavu!

Zgodba o Hardline je sila zanimiva. Potem ko je od stare zasedbe ostala le še bleda senca in tudi s tretjim albumom »Leaving The End Open« (2009) niso zadostili zahtevnih apetitov, je bila skupina klinično mrtva, iz sna pa jo je potegnil italijanski klaviaturist in eden paradnih konjev založbe Frontiers, Alessandro Del Vecchio. Del Vecchio je napisal nekaj skladb in jih v poslušanje ponudil Johnnyju Gioeliju, vokalistu in edinemu preostalemu originalnemu članu Hardlineov. Ta je bil nad njimi navdušen, nastal je album »Danger Zone«, Hardline pa so zakorakali novemu poglavju svojega obstoja naproti, pa čeprav se mnogi (upravičeno) sprašujejo o kredibilnosti bendove današnje znamke.

Kljub temu, da Gioelija obkroža izkušena ekipica glasbenikov, ki na odru natanko vedo kaj počno, so Hardline glede na splet okoliščin dandanes bolj pri življenju obdržujoč projekt založbe Frontiers, kot pa kompaktna celota, ki bi dihala eden za drugega. To vseeno ni pokvarilo dejstva, da so Hardline uprizorili enega najenergičnejših nastopov celotnega festivala, slonečega predvsem na plečih frontmana Johnnyja Gioelija. Če pri Axlu Rudiju Pellu, kjer Gioeli službuje že več kot petnajst let, njegov vokalni in odrski performans ostajata neizkoriščena, je pri Hardline zgodba popolnoma drugačna! Gioeli je uprizoril visokooktansko predstavo in si popolnoma podredil velikanski oder, ni bilo trenutka, ko bi varčeval z energijo, tudi pri vokalno zahtevnejših komadih kot sta klasiki Everything ali zaključna Rhythm from a Red Car. Gioeli je veliko maneverskega prostora namenil tudi spremljevalnim glasbenikom: v solo točkah so svoje pestro znanje pokazali klaviatuirst Del Vecchio, kitarist portoriških korenin Josh Ramos in tudi bobnar Francesco Jovino. Hardline so, podmazani s številnimi izkušnjami, z izjemno sproščenostjo v polnem zaletu opravili s sprehodom skozi vse štiri studijske albume, pri čemer so najglasnejše ovacije razumljivo poželi komadi iz legendarnega prvenca »Double Eclipse«. Na odru se je dihalo s polnimi pljuči, pod odrom so srčni utripi med izvedbo hitiča Hot Cherrie narasli v nebo, šarm in esenca skupine sta torej kljub grenkemu priokusu kredibilnosti še vedno tu. Vprašanje, če si bo Hardline sploh še kdaj moč ogledati v živo!

Vloga nosilcev prvega dne festivala je pripadla Američanom Tesla, ki so v Evropo prihrumeli zgolj zaradi nastopa na festivalu Frontiers! Želja po ustrežitvi založbi, ki je zaslužna za njihovo vrnitev na hard rockerski zemljevid, je bila torej velika, tako kot sodeč po videnem tudi radost organizatorjev, plesočih na skrajni desni strani odra, kjer so si s člani skupine tekom njihovega prebivanja na odru izmenjavali šaljive geste in nasmeške. Za moj okus celo malce preveč vpadljivo.

Tesla so v Italiji nastopili v obdobju pred tik pred izidom težkopričakovanega novega albuma »Simplicity«, tako sta med starejšimi uspešnicami na evropskih tleh v živi preobleki sploh prvič zaživeli dve popolnoma novi skladbi, MP3 (Too Much Technology) in Ricochet. Gre za skupino, ki se novih izzivov ni nikoli bala! Tesla ne poznajo koncertnih premorov, redno nastopanje (večinoma širom domovine) jih je izklesalo v pravo koncertno mašinerijo, katere rafali prihajajo iz vseh strani. V prvi vrsti je tu simpatični frontman Jeff Keith z unikatno barvo glasu in grlenim vokalom, ki zna biti pri dojemanju Tesle največja izmed vseh sitnic. Vkolikor vzljubite Keithov vokalni performans, Teslin nastop postane en sam velik užitek, saj njegovo vokalno pariranje močnim riffovskim figuram na odru napram studijskim izvirnikom ne izgubi niti kančna ostrine! Kitarske akrobacije prve bendove strune Franka Hannona so skladbam v živi izvedbi dodale prepoznavno Teslino žmohtnost, njegovi motivi (tudi igranje kitare za hrbtom) pa so poželi silno glasne ovacije v dvorani. Kljub temu, da se kot solo izvajalec v zadnjih letih spogleduje z bluesom in countryjem, njegova hard rockerska žilica še vedno utripa s polno zavestjo.

Po začetnih klasikah Hang Tough in Heaven’s Trail (Now Way Out) so Američani navrgli skladbo iz albuma »Bust a Nut« (1994) Mama’s Fool, že naslednja skladba z značilno nalezljivim refrenom Into The Now pa se je kljub novejšemu emšu glede na odzive že zdavnaj zapisala med ljubljenčke bendove publike. Tudi drugi kitarist Dave Rude, član kolektiva vse od leta 2006 dalje, je prikazal nekaj solo ekspedicij in tako na svoja pleča vsaj za nekaj trenutkov vzel odrski primat, večinoma slonujoč na strupeni odrski igri Jeffa Keitha. Teslina neskončna kilometrina je peterici na odru omogočala samozavestno igro, ki pa primerjavši z denimo Stryperji dan kasneje ni vsebovala praznih, ali celo patetičnih nagovorov, ki velikokrat »krasijo« rednega nastopanja vajene rockerske velikane. Mogočna balada Love Song je naznanila, da se koncert preveša v zaključno fazo, v kateri so Tesla postregli še z udarnima skladbama prvenca »Mechanical Resonanse« (1986), Modern Day Cowboy ter Little Suzi. Zvok je bil čist kot iz škatlice, kitarske in vokalne harmonije jasno slišne, jakost navita do ušesparajočih višav, zato je poslednje koncertno izkustvo večera pretreslo slehrno koščico mojega telesa. Minute so se okoli obrnile hipno, Tesla pa so nastop zaključili še z obveznim dodatkom v obliki komada Cumin’ Atcha Live.

Če smem dodati še nekaj osebne note: večletno pričakovanje je bilo s ponovnim srečanjem Tesle končno izpolnjeno, pa čeprav bi si želel slišati še vsaj enkrat več komadov, kot “skromnih” trinajst. Tesla, Rockline je že v pričakovanju nove evropske klubske turneje!

avtor: Urban Bolta
fotografije: Aleš Podbrežnik


THREE LIONS:
1. Hold Me Down
2. Twisted Soul
3. Kathmandu
4. Don’t Let Me Fall
5. Hellfire Highway
6. Trouble In A Red Dress

SNAKECHARMER:
1. Guilty as Charged
2. A Little Rock & Roll
3. Accident Prone
4. Falling Leaves
5. Moody’s Blues
6. Slow an’ Easy (Whitesnake)
7. My Angel
8. Here I Go Again (Whitesnake)
9. Fool for Your Loving (Whitesnake)

W.E.T.:
1. Walk Away
2. Learn to Live Again
3. Invincible
4. Love Heals
5. Rise Up
6. Bad Boy
7. Still Unbroken
8. Broken Wings
9. If I Fall
10. Comes Down Like Rain
11. Brothers in Arms
12. One Love

HARDLINE:
1. Danger Zone
2. Takin’ Me Down
3. Everything
4. Fever Dreams
5. Dr. Love
6. In This Moment
7. Keyboard Solo
8. Voices
9. Drum Solo
10. Life’s a Bitch
11. In the Hands of Time
12. Guitar Solo
13. Hot Cherie
14. Rhythm from a Red Car

TESLA:
1. I Wanna Live
2. Hang Tough
3. Heaven’s Trail (No Way Out)
4. Mama’s Fool
5. Into the Now
6. MP3 (Too Much Technology)
7. Ricochet
8. What You Give
9. Love Song
10. Signs (Five Man Electrical Band)
11. Modern Day Cowboy
12. Little Suzi (Ph.D.)
—dodatek—
13. Cumin’ Atcha Live


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki