Kraj: Križanke, Ljubljana
Datum koncerta: 08.05.2007
Število obiskovalcev: 0
Cena karte: 40 EUR
Toktrat je prišel legendarni norveški saksofonist Jan Garbarek v spremstvu prave “All Stars” zasedbe. V bistvu ta zasedba niti ni spremljevalna, saj so vsi štirje glasbeniki, vključno z Garbarekom, izredno enakopravni in tvorijo bolj nekakšen kolektiv prekaljenih ‘mačkov’, katerih voditelj je trenutno pač ta saksofonist. Kot pa so pokazali v tem dvournem nastopu bi lahko kdorkoli spremljal kogarkoli drugega, kar so tudi počeli, saj so vsi blesteli v približno enaki meri. Morda je poleg osrednjega nastopajočega še najbolj izstopal tolkalist Trilok Gurtu, ki je v naših krajih kar precej čislan glasbenik. Poleg njiju pa sta nastopila še, nadvse dobrovoljni Rainer Bruninghaus na klaviaturah in klavirju, ter Yuri Daniel s svojim basom. Daniel je nadomeščal Eberharda Weberja, ki je moral prekiniti turnejo iz zdravstvenih razlogov, vendar se po besedah menedžmenta kmalu vrača nazaj k svoji skupini.
Začeli so s skladbo, ki se je prav potihem prikradla iz klaviatur, ki so zvenele kot veter, veter iz severa, kateremu so počasi v ambientalnem stilu dodali svežine še drugi trije inštrumenti. Ustvarili so glasbo, ki se je nadvse podala vremenu, ki je takrat obdajal od dežja namočeno mesto.
Takoj za tem uvodnim preludijem pa se je skupina povsem glasbeno renovirala, tisti skandinavski podton je bil zamenjan s precej toplejšo glasbo, saj Jan Garbarek Group sestavljajo fantje iz vseh vetrov in temu primerno raznolika so tudi geografska in glasbena okolja, ki so na njih pustila svojevrsten pečat. Čeprav je bilo v zvoku saksofona vseskozi moč čutiti tisto “sever in naravo, pesem in skrivnostnost”, kot je bilo označeno Janovo igranje, se je le to nenehno mešalo z drugimi zvoki, ki so skozi duše in telesa glasbil in njihovih lastnikov prispevale svoj pravičen del. Na nek način sta se vseskozi združevala in dopolnjevala predvsem sever in jug in ne toliko vzhod in zahod. Vsak pol s svojima dvema predstavnikoma in njunimi štirimi folklorami. Tako sta s severnjaško preciznostjo in, samo navidezno, hladnostjo kraljevala Jan, ki je s svojima saksofonoma nadvse lahkotno švigal med oktavami, ter poudarjenimi dolgimi toni in takoj za tem z odrezanimi in nepoudarjenimi, ter Rainer, ki je v večini stal glasbeno tesno ob njem in je zvoke svojih tipk ponavadi naravnost prepletel z Janovim igranjem. Na nasprotni, navidezno bolj sproščeni južni strani pa sta sijala izredno domiselni Trilok, ki je bil kot nekakšno utelešenje Jacka DeJohnetta ali Ala Fosterja in Mtumeja hkrati, ter Yuri, ki se je s svojim igranjem držal nekoliko bolj v ozadju, vendar je tam zavzemal odločilno vlogo, saj je s svojimi pretežno počasnejšimi linijami trdno držal glasbeno mejo najnižjega registra.
Vsi razen Jana samega so imeli tudi nekaj svojih povsem solističnih minut v katerih so prikazali nekaj dodatne virtuoznosti. Yuri je bil prvi na vrsti. Solo je igral je na Fenderjevo Jazzmaster baskitaro, čeprav je drugače nekoliko več posegal po nestandardni petstrunski baskitari brez prečk s katero je dosegal precej toplejše zvoke, ki so mejili na področje kontrabasa. No, na tej točki pa je v ospredje potisnil nekoliko bolj ostre, funkovsko obarvane melodije, predvsem z loopom, katerega je posnel, ter ga potem nekaj časa predvajal obenem pa je še nekoliko bolj živahno zasoliral.
Več pesmi kasneje je čast, da se izkaže samostojno, padla na ramena Rainerja, ki je bil morda najbolj navihan v tem posrečenem kvartetu tistega večera. Odpravil se je na krajšo odisejado, ki pa bi lahko brez problema trajala cel večer ali pa dva. Radikalno je spremenil način igranja, ter se iz hitrejšega jazz motiva, zaigranega na klaviaturah brez posebnih efektov, preslikal v klasično navdihnjeno etido zaigrano na pravi klavir. Zaključil pa je z novo temo v kateri so se mu kmalu pridružili preostali trije.
Proti koncu nastopa je kot zadnji dobil svojih petnajst minut še Trilok Gurtu, ki je kot ponavadi imel polne roke in noge dela, ter igral istočasno več ritmov. Nekaj časa je sedel na svojem bobnarskem stolčku, ter se samo nagibal k raznim tolkalom, ki so ga povsem obkrožala, kasneje pa je moral vstati, ter se bolj posvetiti spet drugim tolkalom, le z desno nogo je še ohranjal osnovni takt na bas bobnu. Nekatera izmed teh mnogih tolkal so zvenela skoraj kot ledeni inštrumenti, določene činele pa so naravnost pele. Kraguljčki pa so bili slišati kot, da bi bili igrani pod vodo, kar so tudi bili, saj je imel zadaj čeber z vodo v katerega jih je namakal. Proti koncu performansa se mu pridruži Jan, vendar tokrat z nekakšno piščaljo, ki je oddajala zelo specifičen zvok in je s svojo melodijo morda povsem nehote pričarala prav pravljične pokrajine, verjetno tam s severa, katere so bile preluknjane z navidezno oddaljenim ali pa vsaj odmaknjenim bobnanjem Triloka. Vsekakor so ti zvoki podkrepili tezo, ki so jo pripeli Janovemu igranju, da gre namreč za zelo intenzivno in ekstremno vizualno glasbo.
Skozi celoten večer je bilo tako mogoče slišati glasbo, ki se je povsem neprikrito spogledovala s tisto primarno, preprosto lepoto, ki je tudi dokaj lahko dostopna, ter se v zahtevnejša območja ponavadi niti ni odpravila, če pa že je bil to bolj izlet na katerem se opazuje od daleč. Vsekakor bi bilo težko zarisati smernice, ki bi nakazovale, da je Garbarek nekoč svoj navdih črpal iz dela izredno svobodomiselnega in avantgardnega saksofonista Alberta Aylerja. Danes je ta glasba povsem na območju, ki je najbližje pojmu “evropskega jazza”, tistega cool jazza, ki nima več dosti opraviti z radikalnimi, avantgardnimi vsebinami in se ga zelo dobro in plastično poveže z zvokom, katerega kreator je Pat Metheny.
Nedvomno nekaj kar prav gotovo poteši tako jazz sladokusce, obenem pa tudi vse tiste, ki se nad to zvrstjo drugače ravno ne navdušujejo. Poleg same glasbe pa so odlično delovale tudi preproste vendar izredno domiselne kulise, ki so se popolno stapljale z glasbo. Tej glasbi bi se lahko reklo tudi “komorni jazz”, ki pa ima očitno precej oboževalcev, saj je bilo potrebno po dveh urah vrhunske glasbe, skupini Jana Garbareka, odigrati še podaljšek, katerega sicer ni bilo moč pričakovati, da bo tudi zares izpolnjen, vendar je bil in to prav gotovo pove dovolj samo zase.
Foto: Jani Lah
Setlista
Zasedba:
Jan Garbarek: Saksofon
Trilok Gurtu: Bobni, tolkala
Yuri Daniel: Bas
Rainer Bruninghaus: Klaviature, klavir
