Ghost: Impera

0 150

Založba: Loma Vista
Datum izida: 11. 3. 2022
Produkcija: Klas Åhlund
Zvrst: Pop-Hard Rock
Dolžina albuma: 46.21 min
Ocena: 8.5/10


  Ghost so bili in ostajajo skupina, ki ti preprosto je ali pa ni všeč. Zdi se, da skrivnostni Švedi s svojim pronicljivim in družbeno kritičnem stilom dejansko nastavljajo ogledalo dandanašnji binarni, s “cancel-culture” prežeti generaciji. Dvanajst let je že minilo, kar je svet v prvo šokiral Papa Emeritus s svojimi satanističnimi napevi, a kot svet, se tudi Ghost evolvirajo iz albuma do albuma. Umetelno izdelane zgodbe, prehodi med “papeži” in “kardinalom” ter v potankost izdelana scenografija so Ghost, kljub “mladosti” skupine, skoraj v trenutku uvrstili med kultne skupine. Neobremenjeni s pričakovanji so se tokrat podali v pop-rock zvoke osemdesetih let, princ teme pa se, verjeli ali ne, pojavi le v eni skladbi.

  IMPERA, kot že ime namiguje, se ukvarja z vzponom in padcem imperijev. Idejo za album, ki sicer deluje konceptni, a to ni, je Tobias Forge dobil ob branju knjige ‘The Rule of Empires’, a kot je v enem od intervjujev povedal sam, živimo v času imperijev tudi zdaj (nacizem, obuditev ruskega imperija, zahodni kapitalistični imperij,…), tako da materiala ni manjkalo.

  Album otvori počasen instrumental ‘Imperium’, kjer nas že uvodoma kombinacija akustične kitare in električne solo kitare poneseta v osemdeseta in postavita dobre temelje za preostanek albuma. Sledi hitra rokerčina, Kaisarium, ki sicer z veselim ritmom in melodijo, opozarja na nepravico v svetu, obenem pa obuja spomin na grško filozofinjo in matematičarko Hipatijo, ki so jo zaradi svojih naprednih nazorov v Aleksandriji ubili kristijani. Skladba v srednjem delu preide v zelo progresivni instrumentalni del, ki na moč spominja na legendarne kanadčane Rush.
It is the noise of the rightious dogma, that hides the handman’s tail, Hypatia, Far away from the stench of heavens, Hypatia, Long ago yet too close to forever.

  Zvok ‘Spillways’ z veliko žlico zajema navdih pri Bon Jovi (‘Runaway’) ter Toto, a z nezmotljivo Forgejevo vokalno linijo. Govori o temi, ki se skriva v nas in kot pri jezovnih obtokih (spillways) s spuščanjem odvečne vode preprečujejo, da bi se le-ta izlila preko jezov, tako tudi ta višek naše temačnosti pogosto uhaja na plano.

All your faith, all your rage, all your pain, it ain’t over now, It is the cruel beast that you feed, it is your burning yearning need to bleed.

  Drugi single albuma, ’Call Me Little Sunshine’, je verjetno najbolj “Ghostovska” skladba albuma, ki bi se zlahka znašla tudi na prejšnjih dveh albumih. Forge je pojasnil, da govori o posledicah industrijske revolucije, katera je naša življenja spremenila za vedno, hudič pa nas na račun medsebojnih odnosov in človeškega dotika, skuša z nenehnim pehanjem v tehnologijo.

You can always reach me, You will never ever walk alone, Even when you’re dead and gone, You can always reach me, All you gotta do is call me, Little Sunshine.

  Kot prejšnja skladba, bi se tudi bolj hard rockersko usmerjeni ‘Hunter’s Moon’ lahko znašel na prejšnjem albumu, če ne že ravno na ‘Meliora’. Forgeju, kot velikemu ljubitelj grozljivk, je uspel “veliki met”, saj se je ta skladba pojavila v filmu ‘Haloween Kills’, govori pa o hrepenenju po bližnjih iz naše preteklosti.

Though my memories have faded, They come back to haunt me once again And though my mind is somewhat jaded now, it’s time for me to strike again.

  Sledi udarni ‘Watcher in the Sky’, posrečena zmes hard rocka in heavy metala, s super tapping solom, ki tako lepo zaokroži občutek osemdesetih. Lirično opozarja na stranske efekte znanosti, ki so se pojavili v današnjih časih kot so naprimer teorije ploščate Zemlje.

Communication is key, When you unlock to believe, Can you see what I see?, Searchlights, Looking for the Watcher in the sky.

  Po kratkem instrumentalnem interludu ‘Dominion’, sledi precej kontroverzni ‘Twenties’. Po naravnost filmskem uvodu, se skladba prelevi v skorajšnje death-metal ritme, a se v kitici nekolikanj umiri, v ozadju pa se vpletajo elementi pihalne godbe, ki vsebujejo elemente jazza in swinga dvajsetih prejšnjega stoletja. Besedilo je sicer pisano v prihodnjiku, a vprašanje se postavlja, kako zelo se današnja dvajseta razlikujejo od onih izpred sto let. Obdobje bogastva in blaginje, vzpon totalitarnih režimov pod krinko odrešiteljev, ter konec v finančnem zlomu in revščini. A ne bojte se, prihajajo trideseta!
Tell ‘em all this is war, And not fighting a war is for the suckers, (kiss my) Assassinate, Gather the tools to disintegrate, (feed) hate, Reaping the seeds as a reprobate.

  Ni ga albuma brez dobre balade in ‘Darkness at the Heart of my Love’ dostavi ravno to. Vprašanje se postavlja le kdo je kdo v besedilu.

Remember always, that love is all you need, Tell me who you wanna be, And I will set you free.

  ‘Griftwood’, ki sledi, nosi svoje sporočilo na Van Halenovski kitarah, po Forgejevo pa se besedilo obregne ob ljudi, kakršen je bivši ameriški podpredsednik Mike Pence, ki se v svojih nastopih odkrito sklicuje na Biblijo, njenim naukom po ne sledi in obljublja svojim podanikom, da ne bodo več trpeli, kar ni obljubil niti Jezus sam.

You want to guide the believer? (Yes) You and the greatest deceiver? And never ever suffer again.

  Kratek temačen instrumental ‘Bite of Passage’ naredi direkten uvod v zadnjo skladbo ‘Respite on the Spitalfields’. Grungerski uvod, ki se je tako kot ta skladba pojavil proti koncu (osemdesetih), se v osrednjem delu prelevi v hard rock, solo del preide v klasično rock balado, pasaž po njem pa že kar progresivo, tako da navkljub počasnemu ritmu, skladba glasbeno povezuje kar nekaj različnih stilov. Za razliko od precej depresivnih in resegnirarnih liričnih tem, pa se na koncu pojavi upanje; tudi trenutni imperiji se bodo slej ko prej znašli na smetišču zgodovine.

Nothing ever lasts forever, We will go sovereign Into the night.

  IMPERA dokazuje, da za glasbeno ustvarjanje Tobiasa Forgea in njegovih neimenovanih prikazni ni omejitev in tabujev. Čeprav album mogoče ne bo ravno po godu prvotnim oboževalcem skupine, saj gre za najmanj temačnega, najlažjega, najmanj satanističnega, vsaj opisno, pa tudi za najbolj plesljiv in melodičen album do sedaj v opusu skupine, ravno s to drugačnostjo dokazuje, česa so Švedi sposobni in da se jim za prihodnost ni bati.

 Avtor: Sebastijan Videc


Seznam skladb:
1. Imperium
2. Kaisarion
3. Spillways
4. Call Me Little Sunshine
5. Hunter’s Moon
6. Watcher in the Sky
7. Dominion
8. Twenties
9. Darkness at the Heart of my Love
10. Griftwood
11. Bite of Passage
12. Respite on the Spitalfields

Zasedba:
Papa Emeritus IV – vokal
Nameless ghouls – ostali instrumenti


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki